Jedro

Po presoji sodišča navedenih nakazil ni mogoče opredeliti kot periodičnih dohodkov iz tretjega odstavka 21. člena ZSVarPre, torej kot plač, pokojnin, preživnin, rent oziroma dohodkov, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožnica s strani sina prejela v upoštevanem obdobju več nakazil v različnih zneskih v posameznem mesecu, zato po sodni presoji ni mogoče trditi, da gre za prejemke v enakih oziroma podobnih zneskih in podobnih časovnih obdobjih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju Bpp 964/2021 z dne 9. 2. 2022 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku P 53/2019 Okrajnega sodišča na Vrhniki.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica zaprosila za dodelitev BPP v zgoraj navedeni zadevi. Tožena stranka se sklicuje na določila 13. člena in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP. Ugotavlja, da je tožnica v preverjanem obdobju prejela skupno 2.228,13 EUR iz naslova neto plače, v juniju 2021 regres, ki ga skladno z drugim odstavkom 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ni upoštevala, ter prilive neznanega izvora, in sicer septembra v skupni višini 100,00 EUR, oktobra v skupni višini 150,00 EUR in novembra v skupni višini 230,00 EUR. Tožena stranka je tožnico o ugotovitvah seznanila z dopisom ter jo pozvala k izjasnitvi glede prilivov neznanega izvora. Tožnica se je odzvala s pojasnilom, da sporni prilivi predstavljajo občasna nakazila njenega sina, ki živi v Avstriji ter ji pomaga preživeti, saj ji sicer po poplačilu stroškov ne ostane nič več. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica prilive s strani sina v upoštevanem obdobju beležila redno vsakomesečno, najmanj v višini 100,00 EUR mesečno, zato jih je kljub temu, da jih je tožnica opredelila kot občasna nakazila s strani sina, upoštevala kot redne periodične dohodke s strani sina po tretjem odstavku 21. člena ZSVarPre, saj navedeni prilivi po oceni tožene stranke ne ustrezajo enkratni naravi in pojmu občasnega dohodka. Toženka upoštevaje navedeno ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnice v upoštevanem obdobju 902,71 EUR, s čimer tožnica presega cenzus v višini dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka za dodelitev BPP, kar znaša 804,36 EUR. Tožnica po povedanem ne izpolnjuje dohodkovnega kriterija za dodelitev redne BPP. Ugotavlja, da tožnica prav tako ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izjemne BPP, saj ni navedla izrednih okoliščin v smislu 22. člena ZBPP. Pojasni tudi, da ker tožnica ne izpolnjuje dohodkovnega kriterija za dodelitev BPP, tožena stranka vsebinskega kriterija skladno z načelom ekonomičnosti postopka, ni presojala.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da so ugotovitve tožene stranke, da ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP neutemeljene. Navaja, da je toženi stranki pojasnila, da ji je sin, ki živi v Avstriji, nakazal denar, ter da omenjena nakazila predstavljajo le občasno pomoč, nakazano v spornem obdobju treh mesecev. V preostalem času pa tožnica ni prejela nobenih nakazil, razen svoje plače. Da bi se navedena nakazila obravnavala kot redni periodični dohodek, bi jih morala tožnica prejemati dalj časa, in ne le tri mesece. Poleg tega tožnica izpostavlja, da gre za zneske v višini 100,00 EUR, 150,00 EUR in 230,00 EUR, torej za precej nizke zneske, ki so tožnici le pomagali preživeti oziroma ji poravnati življenjske izdatke. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo toženke, da se ni dovolj jasno opredelila do izrednih okoliščin, zaradi katerih je prejela nakazila, saj so njeni dohodki zelo nizki. Pojasni, da ji je sin nakazoval sredstva glede na potrebe, ki jih je imela v posameznem mesecu, ter da ni bilo mišljeno, da ji bo sredstva nakazoval stalno ali v podobnem oziroma enakem znesku, kar kaže na to, da gre za občasno pomoč tožnici zaradi težke finančne situacije, v kateri se je znašla. Ob tem se sklicuje tudi na sodno prakso tukajšnjega sodišča v zadevah I U 1886/2020-7 in I U 1887/2020-8, v zvezi s premalo konkretizirano obrazložitvijo s strani organa za BPP, da so prilivi prosilca za BPP za tri mesece obravnavani kot redni dohodki. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, tako da se tožnici dodeli BPP v predmetni zadevi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in pojasnila, da je ob upoštevanju četrtega odstavka 23. člena ZSVarPre bistveni razlikovalni znak enkratna narava občasnih, neperiodičnih dohodkov, pri čemer se sklicuje na sodno prakso tukajšnjega sodišča III U 141/2016, II U 432/2016. Pojasni, da ker je tožnica nakazila s strani sina prejemala vsak mesec v upoštevanem obdobju, občasni naravi teh prilivov ne more slediti. Navaja, da sodnih odločb tukajšnjega sodišča, na kateri se je sklicevala tožnica v tožbi (I U 1886/2020-7 in I U 1887/2020-8), ni mogoče aplicirati na obravnavani primer. V kolikor bi tožena stranka sledila navedenima sodbama in najnižji znesek, ki ga je tožnica prejela s strani sina, upoštevala kot redni periodični dohodek, bi tožnica še vedno presegala cenzus za dodelitev BPP. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdni zadevi P 53/2019 Okrajnega sodišča na Vrhniki oziroma ali tožnica izpolnjuje finančni kriterij za dodelitev BPP.

7. Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja prvi odstavek 13. člena ZBPP, po katerem je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP). Po prvem odstavku 14. člena ZBPP pa se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZSVarPre se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Po tretjem odstavku 21. člena ZSVarPre so periodični dohodki po tem zakonu plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih.

8. V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija iz drugega odstavka 13. člena ZBPP, saj njen povprečni dohodek v upoštevanem obdobju znaša 902,71 EUR, s čimer presega dvakratni znesek minimalnega dohodka v višini 804,36 EUR. Med strankama je sporno upoštevanje nakazil, ki jih je tožnica v upoštevanem obdobju prejela na svoj transakcijski račun s strani njenega sina, kot rednih periodičnih dohodkov.

9. Sodišče pritrjuje tožnici, da nakazil, ki jih je tožnici na njen transakcijski račun nakazal njen sin, ni mogoče upoštevati kot rednih periodičnih dohodkov zgolj na podlagi ugotovitve, da jih je tožnica prejemala v upoštevanem obdobju. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama ni sporno, izhaja, da je tožnica s strani sina prejela nakazila, in sicer v septembru 2021 v skupnem znesku 100,00 EUR, oktobra 2021 v skupnem znesku 150,00 EUR in novembra 2021 v skupnem znesku 230,00 EUR. Po presoji sodišča navedenih nakazil ni mogoče opredeliti kot periodičnih dohodkov iz tretjega odstavka 21. člena ZSVarPre, torej kot plač, pokojnin, preživnin, rent oziroma dohodkov, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je tožnica s strani sina prejela v upoštevanem obdobju več nakazil v različnih zneskih v posameznem mesecu, zato po sodni presoji ni mogoče trditi, da gre za prejemke v enakih oziroma podobnih zneskih in podobnih časovnih obdobjih. Poleg tega po sodni presoji periodičnih dohodkov iz tretjega odstavka 21. člena ZSVarPre, kot so plače, pokojnine, preživnina ipd., ki praviloma temeljijo na pogodbi o zaposlitvi, upravni ali sodni odločbi, ni mogoče primerjati z nakazili sina, ki so odvisna od drugih okoliščin oziroma dobre volje nakazovalca.

10. Po sodni presoji bi morala tožena stranka upoštevaje okoliščine obravnavane zadeve nakazila tožničinega sina obravnavati kot darilo, ki je v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZSVarPre občasen neperiodičen dohodek, saj gre glede na nizko skupno vrednost nakazil in dejstvo, da so bila nakazila opravljena v krajšem časovnem obdobju, po naravi stvari za enkraten prejemek, ki ga je tožnica prejela v več obrokih.

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikacije (65. člen ZUS-1).

12. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povečano za davek na dodano vrednost. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).