Jedro

Na podlagi določbe drugega odstavka 121. člena ZVojI se vloži zahteva za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oz. civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991 najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Iz določbe 133. člena ZVojI pa nesporno izhaja, da je ZVojI pričel veljati 1. 1. 1996. Dvoletni rok za uveljavljanje zahteve je tako 6. 12. 2010 že potekel in je tako tožnik svojo zahtevo vložil prepozno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za priznanje statusa vojnega invalida, ki jo je vložil 6. 12. 2010. Kot podlago navaja določbe 2. člena in 121. člena Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju: ZVojl). Na podlagi drugega odstavka 121. člena ZVojl je možno zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oz. civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991 ter zahtevo za priznanje pravic družinskim članom osebe, ki je umrla zaradi posledic bolezni, dobljene v teh okoliščinah vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. ZVojI je pričel veljati 1. 1. 1996. Ker je tožnik svojo zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil 6. 12. 2010, je tako ni vložil pravočasno (do 31. 12. 1997). Rok dveh let po uveljavitvi ZVojI je namreč 6. 12. 2010 že potekel. Na podlagi drugega odstavka 121. člena ZVojI in 129. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je prvostopenjski organ vlogo tožnika zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil in navedel določbo 2. člena ZVojl, ki je pričel veljati 1. 1. 1996. Pri presoji utemeljenosti pritožbenega zahtevka za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida v smislu pravočasnosti se je prvostopenjski upravni organ oprl na drugi odstavek 121. člena ZVojI, kjer je zakonodajalec predvidel različne možne situacije. Posebej je uredil položaj oseb, ki so okvaro zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni dobili ob agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991. Pritožbeni organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil drugi odstavek 121. člena ZVojI. Iz navedene pravne podlage izhaja, da zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni lahko vloži oseba v roku dveh let po uveljavitvi ZVojI, če je okvara zdravja, ki je posledica bolezni oz. poslabšanja bolezni dobljena ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991. Po navedbah tožnika je njegova okvara zdravja posledica začetka vojne leta 1991, torej naj bi nastala ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo in je bila tudi njena posledica. Glede na to, da stranka svojo zahtevo za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida zaradi bolezni, ki naj bi bila tudi posledica agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991 ni vložila v predpisanem roku, je prvostopenjski organ upoštevajoč določbo drugega odstavka 121. člena ZVojI zahtevo tožnika pravilno zavrgel. 3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v svoji vlogi vsebinsko navaja da je vojni invalid zaradi bolezenskega stanja, katerega začetek sega v leto 1991 zaradi agresije na Republiko Slovenijo v tem letu. Navaja določbo 6. člena Zakona o vojnih veteranih. Navaja da bo 27. 9. 2011 dopolnil 55 let starosti. Pri tožniku je podana invalidnost prve kategorije, potrdilo oz. odločbo o invalidnosti pa je tudi že predložil. Upravni organ je zmotno uporabil določbo 121. člena ZVojI, saj ne gre za umrlega vojaškega in civilnega vojnega invalida. Navaja tudi določbo 132. člena ZvojI. Vsebinsko predlaga, da naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v pritožbenem postopku zoper izpodbijani sklep proučila celotno dokumentacijo v spisu in ugotovila, da tožnik zahtevo, ki jo je vložil 6. 12. 2010 za priznanje statusa zaradi bolezni, ki je bila tudi posledica agresije na Republiko Slovenijo v letu 1991, ni vložil v predpisanem roku. Glede na določbo drugega in tretjega odstavka 121. člena ZVojI (najkasneje v dveh letih po uveljavitvi tega zakona, ki je pričel veljati 1. 1. 1996). Postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa je bil tako pravilen in na zakonu utemeljen. Ker pritožbene navedbe tožnika niso vplivale na drugačno odločitev je pritožbeni organ pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Izpodbijani sklep je bil v skladu z določbo 223. člena ZUP popravljena s sklepom št. 14000-6/2011 z dne 16. 2. 2011, ker je prišlo pri pisanju izpodbijanega sklepa v uvodu do očitne pomote pri navedbi naslova tožnika. Tožena stranka vztraja ugotovitvah, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, popravljenega s citiranim sklepom tožene stranke in odločbe pritožbenega organa ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Ker gre v predmetni zadevi za procesni sklep, izdan v postopku izdaje upravnega akta, so izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče odločalo po sodniku posamezniku.

6. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge, zato se sodišče v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim sklicuje nanje in njih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporno, ali je tožnik zahtevo priznanje statusa vojnega invalida, ki jo je vložil 6. 12. 2010, vložil pravočasno. Pri tem pa med strankama ni sporno, da je tožnik zahtevo vložil 6. 12. 2010. Kot je tožniku pravilno pojasnil že upravni organ se lahko na podlagi določbe drugega odstavka 121. člena ZVojI vloži zahteva za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oz. civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991 najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Iz določbe 133. člena ZVojI pa nesporno izhaja, da je ZVojI pričel veljati 1. 1. 1996. Dvoletni rok za uveljavljanje zahteva za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oz. civilnega invalida vojne pa je 6. 12. 2010 že potekel in je tako tudi po presoji sodišča tožnik svojo zahtevo vložil prepozno. Rok naveden v določbi drugega odstavka 121. člena ZVojI je prekluzivne narave. S potekom roka namreč stranka izgubi pravico. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da je tožena stranka določbo drugega odstavka 121. člena ZVojI napačno razlagala in da ne gre za umrlo osebo. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je zakonodajalec v drugem odstavku 121. člena ZVojI predvidel različne možne situacije. Posebej je uredil položaj oseb, ki so okvaro zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni dobile ob agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991. Tudi po presoji sodišča je glede na navedeno prvostopenjski organ pravilno in zakonito na podlagi drugega odstavka 121. člena ZVojI in tretje točke prvega odstavka 129. člena ZUP zahtevo tožnika za priznanje statusa vojnega invalida, ki jo je vložil 6. 12. 2010 kot prepozno zavrgel. 9. Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.