Jedro

Na podlagi 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen je treba ugotoviti dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da so dani pogoji za uporabo te določbe. Bistveno okrnjenost dejavnosti, nadomestitev z drugo nepremičnino in nesorazmernost stroškov je presojati iz okoliščin, ki kažejo, da zaradi njih vrnitev nepremičnine ni možna. Te okoliščine je treba ugotoviti z dokazi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 28.5.1993.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za občo upravo občine ... Ta je zavrnil zahtevo tožnikov - pravnih naslednikov upravičenca ... - za vrnitev v last in posest nacionalizirane hiše, vpisane pri vl.št. 173, pri kateri je vpisana stavba ..., ki stoji na parc. št. 141 - kot hiša v ... ulici 230 m2, dvorišče 216 m2 in njej pripadajoč vrt, parc. št. 71/9 744 m2, pri katarem je v B listu vpisana družbena lastnina in imetnik pravice uporabe Republiški sekretariat za občo upravo SRS Ljubljana. Tožena stranka je v utemeljitvi izpodbijane odločbe navedla, da je pri odločitvi v tej zadevi treba uporabiti 1. točko 19. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, ZDen). Hišo ... uporablja Služba za zakonodajo Vlade Republike Slovenije, torej državni organ v smislu 33. člena zakona o Vladi Republike Slovenije. Zaradi prostorske stiske vladnih organov že vrsto let razmišljajo o gradnji nove upravne stavbe, vendar to zaradi izjemno visokih finančnih sredstev ni mogoče. Vrnitev v naravi torej ni mogoča. Zahtevane nepremičnine pa tudi ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ker take nepremičnine Republika Slovenija nima. Vračanje nepremičnine bi bilo v nasprotju z načelom, ki ga je v zvezi z ZDen sprejel parlament, da se z denacionalizacijo ne smejo povzročati nove krivice. ZDEN v navedeni točki 19. člena ne določa dodatnih pogojev, zato sklicevanje tožnikov na vrsto objekta ne more biti pomembno. Stališče v zvezi z zahtevo tožnikov je sprejela Komisija za kadrovske in administrativne zadeve, ki jo je za to pooblastila Vlada.

V tožbi so tožniki predlagali, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da njihovemu zahtevku ugodi in odloči, da jim je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka. Navajali so, da 2. člen ZDen določa vrnitev premoženja v naravi. Zakonitih dokazov zoper vrnitev v naravi ni. Komisija za kadrovske in administrativne zadeve je izven okvirov zakona podala izjavo volje, s katero je želela prepričati upravičenca, da ima pravico zadržati nepremičnino in da se mora odpovedati pravici do vračila v naravi. Ni ovir za vrnitev hiše po 19. členu ZDen. Ni res, da bi z njeno vrnitvijo bila bistveno okrnjena možnost opravljanja dejavnosti državnih organov. Služba za zakonodajo lahko opravlja dejavnost v katerihkoli pisarniških prostorih in njeno delo ni odvisno od poslovanja v enodružinski hiši, ki je dislocirana, zato je poslovanje v njej dražje. Hiša ni primerna za opravljanje dejavnosti vlade. Ni res, da vile ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, ker za poslovanje službe za zakonodajo zadostuje nekaj pisarniških prostorov. V Ljubljani je dovolj pisarniških prostorov. Stanovanjski prostori v hiši nikoli niso bili spremenjeni v poslovne prostore. Nadomestitev tudi ne bi bila povezana z nesorazmernimi stroški, ker bi bili stroški preselitve zanemarljivi, graditev nove stavbe za službo pa ni potrebna. Ni torej ovir po 19. členu ZDen, da se nepremičnina vrne v last in posest. Vladni organi nezakonito uporabljajo stanovanjsko hišo za poslovne prostore. Vzdrževanje hiše je drago in bi zato bilo bolj ekonomično, če bi služba delovala v prostorih vlade. Upravičenec je predlagal, da stranke sklenejo sporazum v smislu 69. člena ZDen tako, da bi upravičenci dali prostore v najem. Zavezanec je izjavil, da bo to storil sam po opravljenem denacionalizacijskem postopku.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo zavrne. Poslala je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Prva točka 1. odstavka 19. člena ZDen, na katero tožena stranka opira svojo odločitev, določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti upravičencem, če med drugim služi za opravljanje dejavnosti državnih organov, pa bi bila z vrnitvijo bistveno okrnjena možnost za opravljanje te dejavnosti, ker (nepremičnine) ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Da sodi služba za zakonodajo, ki deluje v hiši na ..., med državne organe, je ugotovljeno v utemeljitvi izpodbijane odločb in med strankama ni sporno. Nadaljnja - alternativna pogoja sta med strankama sporna in bi ju upravna organa morala ugotavljati na podlagi izvedenega dokaznega postopka. ZDen ima nekatere določbe postopka predvsem v V. poglavju, vendar ta določila za izvedbo popolnega dokaznega postopka ne zadoščajo, zato se na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot republiški predpis. Po 1. odstavku 159. člena ZUP se dejstva, na podlagi katerih se izda odločba, ugotovijo z dokazi. Vrste dokazov in njihovo izvajanje ZUP ureja v navedenem in naslednjih členih. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka in prvostopenjski upravni organ nista ugotavljala dejstev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dani pogoji za uporabo 1. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Odločitvi sta oprla predvsem na navedbe Komisije za kadrovske in administrativne zadeve Vlade Republike Slovenije in na navedbe Javnega pravobranilstva Republike Slovenije, kar pa ne more biti podlaga za odločitev, ker gre le za trditve, ki niso bile potrjene z izvedenimi dokazi.

Po 1. odstavku 2. člena ZDen velja načelo vrnitve premoženja v naravi, kar pomeni, da je plačilo odškodnine izjema, za katero je treba dejstva posebej ugotoviti. Bistvena okrnjenost za opravljanje dejavnosti državnega organa je po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen lahko podana, če zaradi vrnitve nepremičnine organ ne bi mogel poslovati in opravljati svojih pristojnosti in nalog ali če bi z vrnitvijo bilo delovanje okrnjeno v tolikšni meri, da več ne bi bilo mogoče govoriti o normalnem delovanju organa. Ta pogoj je tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer navedla, toda ugotavlja ga na podlagi navedb navedenih organov, to je na podlagi navedb zavezanca, ni pa navedla in tudi ni izvedla dokazov, ki potrjujejo zaključke o bistveni okrnjenosti. Za ugotovitev ali je podan pogoj nenadomestljivosti z drugo nepremičnino ali nesorazmernosti stroškov, za katerega sta navedeni alternativno dve okoliščini, je lahko tudi pomembno, ali ni možna preselitev Službe za zakonodajo v prostore Vlade ali v druge prostore, ali ni možno skleniti najemne pogodbe za nove prostore in ali Vlada res nima sredstev za zagotovitev novih prostorov za ne preveč številčno navedeno službo. Nesorazmernost stroškov je presojati z vidika stroškov, ki bi nastali z nadomestitvijo nepremičnine, ki bi bila vrnjena. Gre predvsem za vrednost novih prostorov, ki bi jih bilo treba zagotoviti za preselitev, stroške preselitve, oddaljenost od prostorov Vlade in zaradi tega povečanja stroškov poslovanja, višino morebitnih najemnin, če bi bilo treba najeti prostore za poslovanje službe.

Sodišče po obrazloženem ugotavlja, da dejanske okoliščine, ki so pomembne za odločitev, v bistvenih točkah niso popolno ugotovljene, zaradi česar je na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpravilo.

Po opravljenem dokaznem postopku bo na podlagi 65. člena ZDEN potrebno sestaviti novo poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve in ga vročiti strankam.

Navedbe v tožbi o potrebni spremembi stanovanjskih prostorov v poslovne prostore sodišče ni upoštevalo, ker ne sodi v okvir predmeta tega spora.

Po 61. členu zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške. O stroškovnem zahtevku tožnikov sodišče zato ni odločilo.