Jedro

Presoja obstoja okoliščin za opredelitev posojila kot namenskega, (stanovanjskega) posojila in razlogov za razdrtje pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 5,295.470,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri tem, da mu je tožena stranka nezakonito odpovedala delovno razmerje, zaradi česar ni več mogel plačevati dogovorjenih obrokov posojila. Zato bi bilo treba počakati na izid delovnega spora med njim in toženo stranko. Pogodba o posojilu se razlaga pravno napačno, saj je bilo posojilo dano za nakup stanovanja, ne pa za nakup konkretnega stanovanja. Sklicuje se na 11. člen sklenjene pogodbe, ki obravnava okoliščine v zvezi s predčasno vrnitvijo posojila. Opozarja, da državno tožilstvo zaradi očitka pridobitve protipravne premoženjske koristi proti njemu ni vložilo obtožbe. Plačilo zamudnih obresti mu je naloženo od 16.2.1995 dalje, čeprav je bila tožba vložena šele 20.2.1995. Končanje delovnega spora je po toženčevem mnenju predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Toženec je res izpolnil pogoje za dodelitev stanovanjskega posojila na podlagi stanovanjskega pravilnika tožeče stranke in prednostne liste. Vendar pa je presoja, ali je bilo stanovanjsko posojilo dano namensko za nakup konkretno določene nepremičnine, predvsem stvar dokazne ocene, torej opredelitve dejanske podlage za uporabo določbe 566. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Pravna narava namenskega posojila je po tej zakonski določbi razvidna iz teksta pogodbe. Že 1. člen posojilne pogodbe z dne 14.6.1993 je dovolj jasen, da je mogoče govoriti o namenskem posojilu. Nepremičnina, ki naj bi bila predmet realizacije posojila, je z označbo parcelne številke in katastrske občine precizno opredeljena, iz dejanskih ugotovitev pa sledi, da se je toženec ob sklepanju pogodbe izkazal s pogodbo o nakupu te nepremičnine. Pravna (in dejanska) presoja, po kateri je toženec ob sklepanju pogodbe o navedenem tožeči stranki posredoval neresnične podatke, pa ima za posledico dvoje: zanesljivo je dokazano, da je bilo posojilo dano samo za nakup konkretne nepremičnine (saj bi sicer ne bilo treba pokazati ustrezne pogodbe), tožeča stranka pa je pridobila pravico, da v skladu z določbo 566. člena ZOR realizira določbi 12. in 14. člena posojilne pogodbe, odstopi od pogodbe in takoj zahteva vračilo celotnega posojila z zakonitimi obrestmi vred pred potekom pogodbenega roka za vračilo. Okoliščina, da državno tožilstvo proti tožencu zaradi domnevne pridobitve protipravne premoženjske koristi ni vložila ustrezne obtožbe, pa pri presoji civilnopravnega razmerja ni pravno odločilna.

Revizijski očitek, da bi bilo treba z odločanjem v tej zadevi počakati do končanja delovnega spora med istima strankama, vodenega po tožbi zaradi nezakonite odpovedi delovnega razmerja, je sodišče druge stopnje že izčrpno zavrnilo. Gre za zamenjavo vzroka s posledico: do odpovedi delovnega razmerja naj bi prišlo prav zaradi tožnikovega posredovanja fiktivnih podatkov ob sklepanju posojilne pogodbe. V tem obsegu je pravno zgrešena tudi revizijska teza, da gre za predčasno vrnitev posojila zaradi prenehanja toženčevega delovnega razmerja pri tožeči stranki (11. člen posojilne pogodbe).

Po določbi petega odstavka 132. člena ZOR mora toženec, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od zneska posojila (ob zmanjšanju plačanih obrokov), od dneva, ko mu je bilo v letu 1993 izplačano. Zato v tem obsegu ni mogoče slediti pravno napačni revizijski trditvi, da zamudne obresti ne tečejo od 16.2.1995 dalje. Čeprav je treba kot datum vložitve tožbe šteti 17.2.1995, ko je ta prispela na sodišče, pa v tem okviru ni mogoče obravnavati revizije, kolikor vsebinsko graja opredelitev začetka teka zamudnih obresti tudi glede kapitaliziranih zamudnih obresti, zapadlih do vložitve tožbe (drugi odstavek 279. člena ZOR). Kolikšen del glavne terjatve, prisojene s sodbo, odpade na glavnico posojila in kolikšen del na kapitalizirane obresti je namreč (ne glede na to, da toženec tega v pritožbi ni načel) pretežno dejansko vprašanje, ki ga po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP v revizijskem postopku pri presoji materialnopravne pravilnosti odločitve ni mogoče upoštevati.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 393. člena ZPP.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni zaznamovala.