Jedro

Sodnik ne krši svoje nepristranskosti, če stranke opozori, da niso navedle odločilnega dejstva. Gre za t.i. „odprto sojenje“, ki ima podlago v materialnem vodstvu pravde in temeljnih načelih ZPP.

Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka ni sodelovala niti pri izbiri predmeta lizinga niti pri izbiri dobavitelja, zato bi bilo od nje neutemeljeno pričakovati, da bo nosila odgovornosti glede neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve predmeta lizinga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 151803/2009 z dne 5. 11. 2009 v 1. in 4. točki izreka v veljavi, v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 7.686,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do izpolnitve obveznosti.

2. Prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) izpodbija tožena stranka in predlaga, da se sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je pri odločitvi upoštevalo tudi listinske dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, pri tem pa se ni opredelilo do toženkinega ugovora prekluzije. Meni, da bi tožnica tovrstne listine lahko predložila že prej in ne šele v dodatnem roku, ki ji ga je sodišče sicer odobrilo, vendar je to storilo v nasprotju z načelom enakega obravnavanja strank. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja naj bi bila podana v delu, ko je sodišče štelo, da je bil predmet lizing pogodb zgolj izgradnja opreme za energetsko postajo L. Dejansko je šlo za financiranje izvedbe kompletne projektne dokumentacije, vključno s pridobitvijo uporabnega dovoljenja in registracijo elektrarne pri Agenciji za Energijo RS, kar je razvidno tako iz pogodbe o izvedbi energetske postaje št. 06/06, kot tudi iz predračunov št. 39/06 in 06/07. Dodaja, da je na neujemanje med navedenimi predračuni in računi št. 08/09 in 09/09 opozorila že v pripravljalni vlogi, do česar se sodišče ni opredelilo. Prav iz tega razloga je sodišče zmotno štelo, da je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost, saj računi potrjujejo, da predmeta lizinga ni plačala. Vztraja na stališču, da je prav tožeča stranka kot lizingodajalec odgovorna za izročitev predmeta lizinga, česar pa ni storila, zato neutemeljeno vtožuje plačilo zapadli obrokov po lizing pogodbi. V zvezi z zahtevkom iz nasprotne tožbe sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj je lizing pogodba zaradi neobstoječega predmeta nična. Meni, da je namen lizinga prav povrnitev naložbe. Če lizingodajalec na predmetu lizinga ne pridobi lastninske pravice, kar ta ni (v celoti) izročen, ne more pridobiti zavarovanja za povrnitev vloženega kapitala. V tem primeru gre tako lahko le za navidezno pogodbo, ki prikriva kreditno pogodbeno razmerje. Sklicuje se tudi na določila Splošnih pogojev, ki predvidevajo, da predmet lizinga v času podpisa pogodbe obstoji ter da je to lahko le premičnina, ki jo je mogoče prevzeti.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialno procesno vodstvo, opredeljeno v 285. člen ZPP, je pripravljalno procesno dejanje sodišča, katerega namen je prispevati h končni zgradbi sodbe. Nanaša se tako na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega načela na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Odločilna dejstva so tista, ki so dejanskemu sporu lastna oziroma pravno relevantna glede na pravno kvalifikacijo spora (1).

6. V konkretnem primeru je tožeča stranka svojo trditveno podlago gradila na zmotnem pravnem izhodišču, da v meničnih sporih ugovori iz osnovnega razmerja niso dovoljeni. To sicer drži za regresne menične zavezance, ki zaradi abstraktnosti menice ne morejo uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla (16. člen Zakona o menici, v nadaljevanju: ZM), ne pa za glavne menične zavezance v razmerju do remitenta kot prvega meničnega upnika. (2) Ker je bila tožeča stranka hkrati upnica iz temeljnega pravnega razmerja (pogodbe o lizingu), toženka pa dolžnica iz temeljnega razmerja in glavna menična dolžnica, je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožnico v okviru materialno procesnega vodstva na prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 120) pozvalo, da se opredeli do ugovorov toženke, ki so se nanašali na sklenjene lizing pogodbe (temeljni posel). Ob tem pritožnica zmotno meni, da je sodišče na takšen način kršilo načelo enakega obravnavanja strank. Sodnik namreč ne krši svoje nepristranskosti, če stranke opozori, da niso navedle odločilnega dejstva. Gre za t.i. „odprto sojenje“, ki ima podlago v materialnem vodstvu pravde in temeljnih načelih ZPP. Po pozivu sodišča je tožeča stranka tako pravočasno podala dejanske navedbe v zvezi z izpolnitvijo svoje obveznosti po pogodbi o lizingu ter v dodatnem roku, ki ji ga je sodišče prve stopnje utemeljeno odobrilo, pravočasno predložila tudi listine, s katerimi je dokazovala svoje dodatne dejanske navedbe. Pritožbeno sodišče v tem delu zgolj pripominja, da je sodišče v skladu z načelom odprtega sojenja pomagalo tudi toženi stranki, saj jo je pozvalo, da dodatno okrepi svoje navedbe v zvezi s predmetom lizinga in z grajanjem nepravilne izpolnitve v razmerju do dobavitelja opreme (list. št. 120 in 121), kar sodišče še dodatno utrjuje v prepričanju, da vodenje postopka ne prvi stopnji ni bilo pristransko. Očitana relativna bistvena kršitev pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP tako ni podana, saj je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo 285. člen ZPP, navedeno pa je vodilo tudi v popolno ugotovitev dejanskega stanja, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih. Pomanjkljiva opredelitev sodišča prve stopnje do toženkinega ugovora prekluzije tudi ne predstavlja kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kadar se namreč sodišče ne opredeli do vseh relevantnih strankinih navedb (dejanskih ali pravnih), ne krši zahteve, da mora sodba omogočati preizkus.(3) Lahko sicer krši dolžnost opredelitve (8. točka 399. člen ZPP), vendar pa na slednjo pritožbeno sodišče pazi le na izrecno sklicevanje pritožnika, ki pa v konkretnem primeru ni bilo podano.

7. V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene zahteva plačilo neplačanih mesečnih obrokov, dogovorjenih s sklenitvijo dveh pogodb o finančnem lizingu premičnin, in sicer št. 1112113059 z dne 27. 9. 2006 (priloga A9) in št. 1112126178 z dne 3. 7. 2007 (priloga A10). Pogodba o finančnem lizingu predstavlja inominatno pogodbo modernega avtonomnega gospodarskega prava, ki je odraz široko uveljavljanje svobode urejanja gospodarskih razmerij. Ločimo direktni in indirektni finančni lizing, pri čemer slednjega zaznamuje odnos med tremi strankami, in sicer dobaviteljem, lizingodajalcem in lizingojemalcem. Ker pri tovrstni obliki lizinga, lizingodajalec ni obenem tudi dobavitelj predmeta lizinga, v takšnih pogodbah praviloma najdemo najrazličnejše klavzule, ki pomenijo drugačno prerazporeditev rizikov kot so v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) določeni za zakupno ali prodajno pogodbo.(4) Pri presoji pravne narave pogodbe o lizingu je zato, ob upoštevanju pogodbene svobode, treba izhajati iz dogovora strank v pogodbenem razmerju.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje svojo materialnopravno presojo pravilno oprlo na določila pogodb o finančnem lizingu (priloga A9 in A10, v nadaljevanju: pogodba o lizingu) in na Splošne pogoje za finančni lizing premičnin (priloga A8 – v nadaljevanju: splošni pogoji), ki predstavljajo sestavni del pogodbe o lizingu. Ker navedena pogodba v 2. členu določa, da predmet lizinga predstavlja oprema energetske postaje L., opredeljena po predračunih št. 39/06 in št. 06/07, sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo toženi stranki, ki se je v zvezi s predmetom pogodbe sklicevala na 2. člen Pogodbe o izvedbi energetske postaje št. 06/06 (priloga B6, v nadaljevanju: Pogodba št. 06/06). Pogodba št. 06/06 je bila namreč sklenjena med toženo stranko in dobaviteljem, družbo E. d.o.o., in ne predstavlja sestavnega dela pogodbe o lizingu. Predmet pogodbe tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bila izdelava celotnega projekta energetske postaje L., temveč zgolj dobava opreme za navedeni projekt. 9. Pravilno je nadalje materialno pravno izhodišče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni kršila svoje pogodbene obveznosti o predaji predmeta lizinga v uporabo toženi stranki. V konkretnem primeru namreč med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka ni sodelovala niti pri izbiri predmeta lizinga niti pri izbiri dobavitelja, zato bi bilo od nje neutemeljeno pričakovati, da bo nosila odgovornosti glede neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve predmeta lizinga. Takšno stališče pa je nenazadnje skladno tudi z določili splošnih pogojev, ki v 3. točki tretjega odstavka 3. člena določajo, da lizingodajalec v nobenem primeru ne odgovarja za izpolnitev ali neizpolnitev obveznosti dobavitelja. Da takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem lizingu ni nič posebnega izhaja tudi iz sodne prakse (5). Ker tožena stranka ni uveljavljala zahtevkov zoper dobavitelja opreme, čeprav je bila do njih v skladu s 5. členom splošnih pogojev (odstop zahtevkov lizingodajalca lizingojemalcu) upravičena, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni ravnala z zadostno mero skrbnosti. Edina pogodbena obveznost tožeče stranke je tako bilo plačilo kupnine, dogovorjene s pogodbo o lizingu. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, ki sodišču v tem delu (glede izpolnitve pogodbene obveznosti tožnice) očitajo nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je namreč pravilno štelo, da je bila obveznost tožeče stranke določena s predračuni št. 39/06 in št. 06/07, ki sta bila del pogodbe o lizingu in glede katerih je tožnica tudi predložila potrdila o izvršenem plačilu (primerjaj 18. točko obrazložitve sodbe). Pritožbeno sklicevanje na račune št. 08/09 (priloga B13) in 09/09 (priloga B12) je tako brezpredmetno, saj računa nista bila predmet pogodbe o lizingu, zato se sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno opredeljevati.

10. Pravilna je nadalje zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe, s katerim tožena stranka uveljavlja ugotovitev ničnosti pogodbe o finančnem lizingu zaradi nedopustnosti oziroma nedoločljivosti predmeta lizinga. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je predmet lizinga lahko bodoča premičnina, ki v času sklenitve lizing pogodbe še ni izdelana. V konkretnem primeru je bilo namreč predmet pogodbe mogoče določiti na podlagi določb pogodbe (2. člen) ter priloženih predračunov, ki jasno specificirajo, kaj konkretno ta predmet sestavlja. Pogodba je tako vsebovala zadosti podatkov, da je bil predmet obveznosti lahko določljiv (38. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je predmet mogoč, dopusten in tudi določljiv, zato ničnost pogodbe ni podana (primerjaj 35. člen OZ). Ob tem ni pomembno, ali je bil predmet lizinga tak, da bi ga bilo mogoče dati v ekonomsko koriščenje. To, ali bo stvar, kupljena v okviru lizing pogodbe, tudi delovala, namreč ne vpliva na veljavnost pogodbe, hkrati pa tudi ne predstavlja rizika, ki bi ga nosil lizingodajalec, saj se le ta ni zavezal za uresničitev projekta energetske postaje L. (primerjaj točko 8 obrazložitve predmetne sodbe).

11. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Povzeto po Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 582 do 586. (2) Primerjaj npr. odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1057/2008 z dne 9. 2. 2012

(3) Primerjaj Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 309. (4) Jadek Pensa, D., Nekatere sporne pogodbene klavzule pri indirektnem finančnem lizingu, Pravosodni bilten 3/2003, str. 222. (5) Primerjaj npr. Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 31/2003 in Sklep Vrhovnega sodišča III Ips 15/2004.