Jedro

Dejstvi, da je sporna nepremičnina last občine in gre po podatkih GURS za cesto, ne zadoščata za sklep, da gre za javno dobro.

Motenja na javnem dobrem ni, je pa mogoče dokazovati, da je nepremičnina status javnega dobra izgubila (opuščeno javno dobro), zato je na njem mogoča posest, ki je zakonsko varovana.

Če sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava v prvotnem postopku strank v okviru materialno-pravdnega vodstva ne opozori, da so dokazni predlogi neprimerni, ju v ponovljenem postopku ne bo moglo prekludirati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da ga je toženec motil in ga še vedno moti v mirni neposredni posesti parkirnega prostora št. 17, ki se nahaja pod nadstrešnico nasproti vhoda v stanovanjski blok na C., s tem ko najmanj od 12. 10. 2012 oziroma 13. 10. 2012 dalje tam parkira osebni avto, ter da je toženec dolžan prenehati z motilnimi dejanji in da se mu tudi v bodoče prepoveduje posegati s takšnimi in podobnimi dejanji v tožnikovo posest nad parkirnim prostorom št. 17. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe ter tožniku naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 437,28 EUR.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki kot bistveno navaja, da razlogovanje izpodbijanega sklepa, da je bilo na glavni obravnavi kot nesporno ugotovljeno, da se obravnavani nadstrešek nahaja na parceli št. 12 k. o. X, protispisno. Četudi bi navedeno držalo, omenjena parcela ni javno dobro, ker to ne izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov, temveč zgolj iz evidence GURS. Četudi bi šlo za javno dobro, to posestnega varstva ne bi izključevalo. Ker je toženec priznal uporabo sporne nadstrešnice, je zatrjevano motenje posesti nesporno dokazano. Predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. P ritožba

je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da nepremičnina parc. št. 12, k. o. X, na kateri se nahaja sporno parkirno mesto št. 17 z nadstrešnico, predstavlja javno dobro. Da gre za javno dobro, je sodišče prve stopnje utemeljilo s tem, da iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je lastnik sporne nepremičnine Občina Radovljica, iz podatkov GURS pa, da gre pri omenjeni nepremičnini za cesto. Občinske ceste so po določilu tretjega odstavka 2. člena ZJC javne ceste, ki so po določbah ZJC javno dobro, kar pomeni, da je, skladno z določili ZJC in 19. členom SPZ, posest na javnih cestah izključena, s tem pa je izključeno tudi posestno varstvo. Svoj zaključek je podprlo še s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 24. 2. 1970, iz katerega izhaja, da se posestno varstvo ne more uveljavljati proti motitelju, če je svet, na katerem se motilno dejanje zgodi, javno dobro, saj je tako ravnanje predmet upravnega postopka.

6. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnikovo navajanje, da na glavni obravnavi na skici ni mogel natančno locirati spornega nadstreška, ni utemeljeno, saj iz dokaznega postopka izhaja, da sta tako toženec kot tožnik lokacijo predmetnega parkirnega prostora št. 17 opredelila dovolj natančno (list št. 21 in 22), zato je zaključek sodišča prve stopnje, da se ta parkirni prostor nahaja na nepremičnini parc. št. 12, k. o. X, pravilen. Zaradi navedenega so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o nepravilni zavrnitvi dokaznih predlogov za natančno ugotovitev mesta motenja posesti.

7. Z akon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2002, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZGO-1), ki ureja pridobitev statusa grajenega javnega dobra, pridobitev takšnega statusa pogojuje z ugotovitveno odločbo o pridobitvi statusa

grajenega javnega dobra, ki jo, glede na to, ali gre za grajeno javno dobro državnega ali lokalnega pomena, na podlagi sklepa vlade/občinskega sveta (ki se sprejme na zahtevo pristojnega ministra/župana), izda pristojno ministrstvo/občinska uprava (21. člen ZGO-1). Tak sklep je po določbi četrtega odstavka 21. člena ZGO-1 podlaga za vpis zaznambe javnega dobra v zemljiško knjigo (1. točka prvega odstavka 111. člena ZZK-1). Za primere, ko so bili objekti, ki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa grajenega javnega dobra, zgrajeni pred uveljavitvijo ZGO-1, velja posebna ureditev (212. člen in naslednji ZGO-1), je pa tudi v teh primerih za priznanje statusa grajenega javnega dobra potrebna ugotovitvena odločba državnega/občinskega organa, ki je podlaga za zaznambo javnega dobra v zemljiški knjigi. Objekt sam po sebi torej ni grajeno javno dobro, ampak lahko tak status pridobi (še)le z ugotovitveno odločbo.

8. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska (priloga B5) sicer izhaja, da je sporna nepremičnina v lasti Občine Radovljica (javna površina

), in da iz izpiska iz evidence GURS (priloga B6) izhaja, da je navedena nepremičnina v zemljiškem katastru v smislu dejanske rabe opredeljena kot pozidano zemljišče, v smislu vrste rabe pa kot cesta

. Drugi odstavek 3. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/2010)(1), določa, da so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa ter da na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem ali drugih stvarnih pravic. Isti zakon v 24. točki prvega odstavka 2. člena tudi določa, da je javna cesta tista cesta, ki jo država ali občina, v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest, razglasi za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Vendar pa dejstvi, da je dana nepremičnina v lasti občine in da je na njej zgrajena cesta ne zadoščata za sklep, da ima takšna nepremičnina status javnega dobra, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki te obrazložitve. Odločitev sodišča prve stopnje je ob odsotnosti ugotovitvene odločbe, ki bi sporni nepremičnini podeljevala status javnega dobra, ali vsaj zaznambe takega statusa v zemljiški knjigi, kar bi posredno dokazovalo na obstoj takega statusa, ter ob odsotnosti slehernega dokaza, da gre za javno

cesto, iz česar bi bilo status javnega dobra mogoče izpeljati prek povzetih zakonski določb, najmanj preuranjena.

9. Iz povedanega sledi, da pritožnik utemeljeno uveljavlja, da je bilo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj je sodišče o statusu javnega dobra na sporni nepremičnini sklepalo prehitro, kar bo moralo v ponovljenem postopku ustrezno korigirati. Ob tem pritožbeno sodišče že vnaprej opozarja, da se prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku glede tega vprašanja ne bo moglo sklicevati na prekluzijo, saj bi bilo v okviru materialno-pravdnega vodstva že v okviru prvotnega postopka dolžno stranki opozoriti, kaj je pravno odločilno dejstvo (javno dobro) ter ju, če so bili njuni dokazni predlogi neprimerni za dokazovanje tega dejstva, na to opozoriti in jima omočiti, da predlagata dokaze, primerne za dokazovanje tega dejstva.

10. Od ugotovitve, ali ima sporna nepremičnina status javnega dobra ali ne, bo nadalje odvisna odločitev sodišča. Pritožnik namreč nima prav, ko navaja, da to vprašanje sploh ni relevantno, češ da SPZ ne onemogoča posesti na javnem dobrem, zato je dopustno tudi varstvo pred motenjem. Sodna praksa je jasna in enotna: motenja posesti na javnem dobrem ni. Pač pa bo moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o tožnikovem zahtevku, če bo ugotovilo, da ima sporna nepremičnina status javnega dobra, izčrpati tožnikove navedbe, da je sporna nepremičnina status javnega dobra izgubila - opuščeno javno dobro, kar je izjema od siceršnje nemožnosti varstva pred motenjem posesti na javnem dobrem(2).

(1)

Zakon o javnih cestah, Uradni list RS, št. 29/1997, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami), je v letu 2011 prenehal veljati.

(2) Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3. 1994, opr. št. I Cp 1785/1993, in z dne 5. 5. 2004, opr. št. I Cp 752/2003.