Jedro

Kadar tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožeča stranka na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog.

Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sklep z dne 6. 9. 2022 spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 25. 7. 2022 dovoli.

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sklep z dne 15. 11. 2022 v II. točki izreka razveljavi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 9. 2022 ni dovolilo spremembe tožbe z dne 25. 7. 2022. S sklepom z dne 15. 11. 2022 je ugotovilo, da je postopek zoper prvo toženo stranko prekinjen od 5. 3. 2020 (I. točka izreka), ter prekinilo postopek zoper drugo toženo stranko do odločitve o reviziji, ki se pred Vrhovnim sodiščem vodi kot zadeva II Ips 41/2022 (II. točka izreka).

2. Zoper sklep z dne 6. 9. 2023 se pritožuje tožeča stranka, ki predlaga ustrezno spremembo odločitve. Trdi, da je napačna presoja, da za podredni zahtevek nima pravnega interesa. Sankcija za primer kršitve pojasnilne dolžnosti je ničnost sklenjene pogodbe. V primeru, če bi v pravdi propadla, ne bo/bi več mogla uveljavljati podrednega zahtevka. Čeprav ima interes za ugotovitev, da je bil vpis obveznic X. ničen, o njenem zahtevku na podlagi trditev o kršitvi pojasnilne dolžnosti ne bo moglo biti odločeno.

3. Druga tožena stranka sklep z dne 15. 11. 2022 (II. točko izreka) izpodbija zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega in procesnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo tožeči stranki.

Sodišče prekinitev postopka utemeljuje z določbo 1. odstavka 206. člena ZPP1, ki pa je ni mogoče uporabiti. Predmet predhodnega odločanja ne more biti ugotavljanje pravnih pravil. Tožba je bila vložena že decembra 2016. Takšno nerazumno dolgo obravnavanje izniči pomen, ki ga ima institut zastaranja, prav tako je toženi stranki otežena priprava obrambe. Na vprašanje, ali je zakonitost in ustavnost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo, mora sodišče odgovoriti samo. Nanj je mogoče odgovoriti z uporabo 350. člena ZBan-1.2 Usmeritve Vrhovnega sodišča niso potrebne. Tudi, če bi tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka je v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo Ustavno sodišče v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje ZPSVIKOB.3 Ustavno sodišče je z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 ugotovilo zgolj neustavnost 350a. člena ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper Banko Slovenije. Ustavno sodišče v odločbi ni zapisalo, da so postopki zoper Banko Slovenije in banke tako povezani, da se morajo reševati skupaj. Ustavno sodišče je poudarilo ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do Banke Slovenije in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper Banko Slovenije. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zahtevek zoper toženo stranko zaradi tega ne bi bil nič manj ali nič bolj utemeljen. Pogojevanje poteka postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji (čakanje na nepomembno odločitev) huje posega v ustavno pravico tožene stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričevanj zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj, ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) je priprava obrambe tožene stranke otežena. Priprava obrambe je otežena tudi zato, ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov. Čakanje, ali je vprašanje zakonitosti sploh predhodno vprašanje za odločanje, je glede na povprečen čas odločanja Vrhovnega sodišča (do 2 leti), ki je zadevo v obravnavo prejelo po 6. 5. 2022, časovno nedefinirano. Če bi se po tej odločitvi čakalo še na dejansko odločitev o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, pa je trenutek odločanja (glede na zadržanje izvajanje ZPSVIKOB) povsem negotov, ter z vidika pravice tožene stranke do sojenja v razumnem roku nevzdržen. Nedopustno je tudi čakanje na odločitev o ustavnosti ZPSVIKOB, ki se na toženo stranko ne nanaša. 4. Druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev. Tožeča stranka na pritožbo druge tožene stranke ni odgovorila.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

_O pritožbi tožeče stranke_

6. Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (1. odstavek 184. člena ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (1. odstavek 185. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, s katero je tožeča stranka prvotno postavljeni tožbeni zahtevek (plačilo 60.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje do plačila) označila za primarnega ter poleg njega postavila podredni tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala ničnost potrdila o vpisu obveznice X. št. ... z dne 15. 6. 2010 in vračilo 60.228 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2010 dalje. Odločitev temelji na stališču, da si tožeča stranka z odločanjem o podrednem zahtevku ne bo izboljšala svojega pravnega položaja, saj bo že z odločitvijo o primarnem zahtevku odločeno o bistvu spora. Takšno stališče je po presoji pritožbenega sodišča napačno.

8. Kadar tožena stranka spremembi tožbe nasprotuje, lahko sodišče dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Dovolitev spremembe je smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožeča stranka na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog.4

9. Po presoji pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru dopustitev spremembe tožbe ekonomična in smotrna za dokončno ureditev razmerji med strankama. Čeprav tožeča stranka s podrednim tožbenim zahtevkom na drugo toženo stranko naslavlja drugačne očitke kot s primarnim tožbenim zahtevkom (trdi, da v fazi sklenitve pogodbe ni opravila svoje pojasnilne dolžnosti), oba zahtevka izvirata iz istega historičnega dogodka (izredni ukrep prenehanja kvalificiranih obveznosti banke). Pravno relevantna je tudi okoliščina, da je tožeča stranka spremembo tožbe podala v prvi pripravljalni vlogi, pred prvim narokom za glavno obravnavo, torej pred izvajanjem dokaznega postopka. Ocena, da bo že s primarnim tožbenim zahtevkom odločeno o bistvu spora, je pred izvedbo dokaznega postopka preuranjena.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremembo tožbe dopustilo (3. točka 365. člena ZPP).

_O pritožbi druge tožene stranke_

11. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Skladno s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP).

12. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravdni postopek zoper drugo toženo stranko prekinilo do odločitve o reviziji, v okviru katere bo Vrhovno sodišče odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, „ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice.“5 Iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki se opira na 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP, izhaja, - da je sodna praksa neenotna glede vprašanj, ali je zakonitost odločbe Banke Slovenije v postopkih proti poslovnim bankam sploh relevantna, in ali so podani pogoji za prekinitev postopka (zoper poslovne banke), ter - da je treba ugotoviti, ali ima odločitev o tožbi proti Banki Slovenije v razmerju do postopka proti poslovni banki zaradi opustitve izpodbijanja odločbe o izrednih ukrepih, značaj predhodnega vprašanja (v primeru, da ima, bo treba počakati na odločitev o tožbi zoper Banko Slovenije).

13. V obravnavani zadevi je med drugim sporno, ali je vprašanje odgovornosti Banke Slovenije za izbris obveznic predhodno vprašanje za presojo odgovornosti poslovne banke ali ne. In drži, da o tem vprašanju sodna praksa višjih sodišč ni enotna.6 Kljub temu pa dopuščena revizija v podobni zadevi kot je obravnavana (tudi, če bi se v revizijskem postopku odločalo o vprašanju, ki bi imelo za ta spor značaj predhodnega vprašanja), ni razlog za prekinitev postopka na podlagi 1. točke 1. odstavka 206. člena ZPP, saj je morebitni zastoj v postopku utemeljen zgolj do pravnomočne odločitve v drugem postopku (prim. 2. odstavek 208. člena ZPP7). Drugačno (širšo) razlago uporabljene zakonske določbe o prekinitvi bi lahko utemeljevale izjemne okoliščine, ki pa v obravnavani zadevi niso podane. Po oceni pritožbenega sodišča okoliščine primera terjajo restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka.

14. Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami strokovno zahtevna in pomembna (to velja tudi glede vprašanja (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoje utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke), ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. Enotne (enake) odgovore v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic, terja tudi ustavno načelo pravne varnosti. Vendar velja poudariti, da tožeča stranka na drugo toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke; očita ji, da je zaradi nepravilno sestavljenega in zavajujočega prospekta za prodajo podrejenih obveznic odškodninsko odgovorna, in podredno, da je potrdilo o vpisu obveznic zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti nično, kar utemeljuje njen kondikcijski zahtevek. Opozarja, da bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X. iz leta 2010).

15. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) naprej zoper Banko Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet. Zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem in kdaj bo sprejeta. Pritožbeno sodišče je pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. 16. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje namreč odpadla.

17. V takih okoliščinah primera je pritožbeno sodišče ocenilo, da je treba dati prednost pravici do sojenja v razumnem roku ter nadaljevati s postopkom. Zato je pritožbi ugodilo in v II. točki izreka razveljavilo sklep z dne 15. 11. 2022 (3. točka 365. člena ZPP).

18. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.

19. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o bančništvu, Ur. l. RS, št. 131/2006, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank, Ur. l. RS, št. 72/2019. 4 Glej na primer odločbe VSL I Cp 2217/2016, II Cp 1177/2018, I Cp 114/2022, I Cp 310/2022, I Cp 1435/2022. 5 Po sklepu II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022 je bila dopuščena revizija glede pravnih vprašanj: - ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice, in - v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke. 6 Tako je bilo stališče, da gre za predhodno vprašanje (ki je podlaga za prekinitev postopka zoper poslovno banko) zavzeto na primer v zadevah VSL I Cpg 149/2017, I Cpg 157/2017, II Cp 1823/2017, I Cpg 82/2021, I Cp 678/2022, II Cp 355/2022; nasprotno stališče pa na primer v zadevah VSL II Cp 1674/2020, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021, pa tudi v zadevi II Cp 1173/2021, v kateri je bila s sklepom II DoR 520/2021 dopuščena revizija. 7 Če je sodišče prekinilo postopek iz razlogov, ki so navedeni v 1. točki prvega odstavka in v drugem odstavku 206. člena tega zakona, se postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom ali ko sodišče spozna, da ni več razlogov, da bi se čakalo na njegov konec (2. odstavek 208. člena ZPP).