Jedro

Posvojitev otroka ima za posledico prenehanje roditeljske pravice, saj s posvojitvijo prenehajo pravice in dolžnosti staršev do otroka, kakor tudi otroka do staršev. Gre torej za izjemno pomembne in daljnosežne posledice, tako pravne in osebnostne narave, zato tudi zakon določa pretek določenega časa od nastanka razloga za posvojitev do dejanske posvojitve. Navedeni čas zato po presoji sodišča ni namenjen zgolj preverjanju koristi posvojenca, kot to utemeljujeta tožnika, temveč tudi omogoča roditelju, da še vedno varuje svojo roditeljsko pravico. Tako lahko v tem roku uveljavi svojo roditeljsko pravico, kolikor je bil neznanega bivališča ali pa prekliče svojo izjavo o privolitvi, da da otroka v posvojitev. Navedena izjava namreč prvotno pomeni, da center začne postopek posvojitve, šele s pretekom enoletnega roka pa ima za posledico izdajo odločbe o posvojitvi in s tem prenehanje roditeljske pravice. Do tedaj pa lahko roditelj podano izjavo po mnenju sodišča prekliče brez kakršnih koli omejitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo in sklepom je tožena stranka procesno združila pritožbena postopka v zvezi s pritožbama tožnikov zoper sklep Centra za socialno delo A št. z dne 18. 5. 2005 in zoper odločbo istega organa št. ... z dne 19. 5. 2005 v skupno obravnavanje; glede pritožb pa je odločila, da se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni. S sklepom z dne 18. 5. 2005 je prvostopni organ ustavil postopek posvojitve mld. deklice, ki jo je dne 22. 4. 2005 rodila AA. Z odločbo z dne 19. 5. 2005 pa je odločil, da se ukine namestitev deklice pri tožnikih ter da sta jo dolžna takoj vrniti materi.

Formalne pogoje za posvojitev otroka določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69/05 - u.p.b., ZZZDR), ki v 141. členu določa, da se sme otroka dati v posvojite, če starši v to privolijo. V tem primeru je posvojitev možna po poteku enega leta od izpolnitve pogojev. V obravnavnem primeru je bil razlog za uvedbo postopka posvojitve izjava otrokove matere, ki pa je svojo izjavo nato prej kot v enem mesecu preklicala, torej pred potekom enega leta. Zgolj z izjavo o privolitvi v posvojitev otroka starši ne izgubijo roditeljske pravice, zato lahko svojo izjavo kadarkoli v roku enega leta prekličejo. Izjava o privolitvi v posvojitev namreč začne učinkovati šele po enem letu, zato se lahko takšna izjava, ki še nima pravnega učinka za dokončno posvojitev, pravno veljavno v obdobju enega leta umakne. ZZZDR tudi ne določa, da je ta izjava nepreklicna, prav tako pa ne drži, da je mogoče izjavo o privolitvi v posvojitev izpodbijati le s pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na napake volje. Ker je otrokova mati pravno veljavno umaknila privolitev v posvojitev, je bil dolžan center za socialno delo slediti temu, zato je utemeljeno izdal sklep z dne 18. 5. 2005 o ustavitvi postopka posvojitve. Pred tem je tudi preveril materialne pogoje za varstvo in vzgojo otroka, vendar to v ničemer ne vpliva na pravni interes pritožnikov, kajti z namestitvijo otroka v oskrbo nista pridobila tudi roditeljske pravice in s tem pravice zastopati koristi otroka. Na njun pravni interes vpliva zgolj dejstvo, da je mati pravočasno preklicala izjavo o privolitvi v posvojitev. Ker je navedeni sklep postal takoj izvršljiv, je prvostopni organ tudi ravnal pravilno, ko je odločil, da ni več razlogov za namestitev otroka v družini potencialnih posvojiteljev ter da sta tožnika dolžna takoj vrniti otroka materi AA. Takšna odločba pa mora prav tako imeti takojšen učinek, zato je prvostopni organ pravilno odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V nasprotnem primeru bi se vzpostavila povsem nepravna situacija, v kateri bi bil otrok v oskrbi pri družini z namenom posvojitve, čeprav bi bil postopek posvojitve ustavljen. Po drugi strani pa mati otroka, kljub roditeljski pravici, ki ji ni bila odvzeta ali omejena, le-te ne bi mogla izvrševati. Pri tem bi se sicer moral prvostopni organ sklicevati na določbo 2. odst. 236. člena ZUP in sicer na razlog, ki se nanaša na nastanek nepopravljive škode za stranko. Odtegnitev oskrbe za otroka pa materi dejansko pomeni nepopravljivo škodo v smislu navedene zakonske določbe. Neutemeljeni so pa tudi pritožbeni ugovori, da strankam ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Tožnika sta bila seznanjena, da lahko mati svojo izjavo pred iztekom enega leta umakne. Prav tako sta bila seznanjena z umikom izjave ter sta se tudi udeležila več razgovorov ter timskega sestanka. Zaradi varovanja otrokovih koristi pa je center za socialno delo tudi preveril materialne pogoje za varstvo in vzgojo otroka ter jih bo tudi še v naprej spremljal. Zaradi podane izjave namreč materi ni mogoče očitati, da je zanemarila svoje starševske obveznosti in da je delovala v nasprotju s koristjo otroka.

Tožnika v tožbi ugovarjata, da je stališče glede nesuspenzivnega učinka pritožbe zoper prvostopno odločbo napačno, kakor tudi, da za takšno odločitev ni podlage v spisu. Tožena stranka je za razliko od prvostopnega organa ugotovila, da naj bi materi nastala nepopravljiva škoda. Takšna ugotovitev pa je povsem pavšalna in arbitrarna ter namenjena zgolj opravičevanju odločitve prvostopnega organa, ki je očitno napačno uporabil določila ZUP. Glede na to, da mati še vedno ni sposobna sama skrbeti za otroka, saj nima možnosti skrbeti zanj, zanj tudi ne bo urejala očetovstva, pa se utemeljeno postavlja vprašanje ali bo materi res nastala nepopravljiva škoda. Ker je potrebno predvsem paziti na koristi otroka, je zato nepomembno, ali bi materi nastala nepopravljiva škoda ali ne. Bistvenega pomena je, kako bo vrnitev otroka materi vplivala na otroka in kakšne posledice bo to imelo zanj. Ker prvostopenjski organ ni ugotavljal nikakršnih okoliščin v zvezi z nepopravljivo škodo, tako drugostopni organ ni imel podlage v spisu, da bi lahko odločitev obrazložil s pravnim standardom nepopravljive škode. Pri tem pa tudi opozarjata, da nastaja njima nepopravljiva škoda, ker sta ločena od otroka, na katerega sta se navezala in za katerega sta zgledno in vzorno skrbela. Po njunem mnenju je tudi napačno pravno stališče, da lahko mati kadar koli brez posebne obrazložitve prekliče izjavo o posvojitvi otroka, ne da bi pri tem navajala razloge, ki bi izkazovali napako pri izjavi volje. ZZZDR namreč nima posebnega določila, da lahko roditelj svojo izjavo prekliče, zaradi česar je potrebno uporabiti splošna določila obligacijskega zakonika, ki določajo, kdaj je posamezno izjavo volje mogoče izpodbijati. Enoletni rok, ki ga določa ZZZDR, pa je po mnenju tožeče stranke določen zaradi varovanja koristi otroka. To namreč izhaja iz določbe 149. člena istega zakona, ki določa, da če organ v tem času ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji za posvojitev ali da posvojitev ne bi bila v korist posvojenca, z odločbo zavrne predlog oz. ustavi postopek posvojitve. Navedeni člen torej tudi določa, kdaj je mogoče postopek posvojitve ustaviti. Pri tem pa ni nikjer določeno, da se postopek posvojitve ustavi, če roditelj umakne soglasje za posvojitev. Zaradi navedenega tudi ni podana podlaga za izdajo sklepa o ustavitvi postopka posvojitve, še manj pa za izdajo odločbe, da se namestitev deklice ukine. Pri tem pa je tudi napačna ugotovitev, da materi roditeljska pravica ni bila omejena ali odvzeta. Tožena stranka sama navaja, da je Center za socialno delo A dne 25. 4. 2005 izdal odločbo, s katero je odločil, da se deklica postavi pod skrbništvo, dolžnosti skrbnika pa bo prevzel Center za socialno delo A. S tem je bila roditeljska pravica matere omejena, kar pomeni, da je bilo ugotovljeno, da mati ni sposobna sama skrbeti za svojega otroka. Tožnika tudi ugovarjata, da jima ni bila dana možnost udeležbe v postopku, saj nista bila pravilno vabljena na nikakršno obravnavo, niti jima ni bil dan čas za pripravo na obravnavo. To potrjuje tudi dejstvo, da naj bi bil 19. 5. 2005 opravljen timski sestanek, na katerem naj bi sodelovala tudi tožnika, čeprav je bil sklep o ustavitvi postopka izdan že dan prej, to je dne 18. 5. 2005. Tožnika tudi nikoli nista videla izjave matere, s katero preklicuje soglasje za posvojitev, zato se o njej nista mogla izjasniti. Predlagata, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter sklep in odločbo prvostopnega organa in odloči, da se otrok - nedoletna deklica roj. 22. 4. 2005 - BB namesti v družino tožečih strank, toženi stranki pa se naj naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožena stranka je za svojo odločitev tudi navedla pravilne razloge, zato se sodišče nanje v izogib ponavljanju sklicuje (člen 67. Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 50/97, 70/00, ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še navaja: Pogoje in postopek za posvojitev določa ZZZDR v določbah 134. do 153. člena. Po določbi 146. člena postopek za posvojitev začne center za socialno delo po uradni dolžnosti ali na predlog bodočega posvojitelja. Nadalje, da se v posvojitev sme dati samo otrok, čigar starši so neznani ali že leto dni neznanega bivališča ali če so privolili pred pristojnim organom, da dajo otroka v posvojitev; ni pa potrebna privolitev roditelja, ki mu je bila odvzeta roditeljska pravica, ali ki trajno ni sposoben izraziti svoje volje (prvi odstavek 141. člena). Posvojitev je možna po preteku enega leta od izpolnitve pogoja iz prejšnjega odstavka; izjemoma pa tudi pred potekom tega roka, če center za socialno delo ugotovi, da bi bilo to v korist otroka (drugi odstavek 141. člena). Če center za socialno delo ugotovi, da so izpolnjeni zakonski pogoji in da je posvojitev posvojencu v korist, izda odločbo o posvojitvi (člen 150).

Iz citiranih določb, kakor tudi iz drugih določb četrtega dela ZZZDR, ki ureja posvojitev, izhaja, da morajo biti za posvojitev otroka izpolnjeni predpisani pogoji ter da se odločba o posvojitvi izda šele, ko je ugotovljeno, da so ti pogoji izpolnjeni. Eden izmed pogojev, ki se nanaša na roditeljsko pravico, je privolitev roditelja pred pristojnim organom, da daje otroka v posvojitev. Pri tem pa zakon določa, da je posvojitev (izdaja odločbe o posvojitvi) možna šele po preteku enega leta od izpolnitve navedenega pogoja, torej od dane privolitve roditelja, da da otroka v posvojitev. Takšna zakonska ureditev je gotovo sprejeta zaradi pomena roditeljske pravice in pravnih posledic, ki jih ima posvojitev. Že Ustava RS varuje roditeljsko pravico (starševstvo), tako da daje staršem pravico, da avtonomno skrbijo za varstvo in vzgojo svojih otrok, navedena pravica pa se lahko omeji le z zakonom zaradi varovanja otrokovih koristi. Posvojitev otroka pa ima za posledico prenehanje roditeljske pravice, saj s posvojitvijo prenehajo pravice in dolžnosti staršev do otroka, kakor tudi otroka do staršev. Gre torej za izjemno pomembne in daljnosežne posledice, tako pravne kot osebnostne narave, zato tudi zakon določa pretek določenega časa od nastanka razloga za posvojitev do dejanske posvojitve. Navedeni čas zato po presoji sodišča ni namenjen zgolj preverjanju koristi posvojenca, kot to utemeljujeta tožnika, temveč tudi omogoča roditelju, da še vedno varuje svojo roditeljsko pravico. Tako lahko v tem roku uveljavi svojo roditeljsko pravico, kolikor je bil neznanega bivališča ali pa prekliče svojo izjavo o privolitvi, da da otroka v posvojitev. Navedena izjava namreč prvotno pomeni, da center začne postopek posvojitve, šele s pretekom enoletnega roka pa ima za posledico izdajo odločbe o posvojitvi in s tem prenehanje roditeljske pravice. Do tedaj pa lahko roditelj podano izjavo po mnenju sodišča prekliče brez kakršnih koli omejitev.

Sodišče pa tudi zavrača ostale tožbene ugovore kot neutemeljene. Umik izjave o privolitvi v posvojitev ima namreč logično posledico ustavitev posvojitvenega postopka. Po določbi 149. člena ZZZDR center za socialno delo ustavi postopek za posvojitev, če ugotovi, da niso izpolnjeni predpisani pogoji za posvojitev ali da posvojitev ne bi bila v korist posvojenca. Z umikom izjave o privolitvi v posvojitev torej niso več podani pogoji za postopek, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je s sklepom z dne 18. 5. 2005 navedeni postopek ustavil. Prav tako sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da s tem ni več obstajala pravna podlaga za namestitev otroka pri tožeči stranki, saj mati otroka ni izgubila roditeljske pravice, pristojni organ pa je tudi ugotovil, da ni več razlogov za omejitev njene roditeljske pravice, ki je bila omejena izključno zaradi potencialne posvojitve. Tožena stranka pa je tudi pravilno obrazložila nesuspenzivnost pravnega sredstva zoper odločbo z dne 19. 5. 2005 s sklicevanjem na nepopravljivo škodo, ki bi nastala roditeljici z nadaljnjim odtegovanjem pravice do varstva in vzgoje deklice, ki jo je rodila 22. 4. 2005. Navedena odločitev je v skladu z določbo 236. člena ZUP, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, če bi za stranko nastala kakšna nepopravljiva škoda. Pri navedeni škodi pa je po mnenju sodišča potrebno izhajati iz absolutne narave pravice staršev, da skrbijo za vzgojo in varstvo otrok, napram tretjim osebam. Ker je center pred tem tudi preveril ali so varovane tudi koristi otroka, z odločitvijo niso bile kršene procesne, niti materialne določbe zakonov.

Prav tako so neutemeljeni ugovori glede kršitev pravil postopka. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta bila tožnika o odločilnih dejstvih obveščena, ne glede na to, da nista prejela pisnih vabil. Udeležila sta se tudi timskega sestanka dne 19. 5. 2005, kjer sta izrazila svoje nasprotovanje vrnitvi otroka materi, prav tako sta imela možnost vpogledati v spis in izjavo matere. Ker pa je v obravnavanem primeru razlog za ukinitev namestitve otroka v družini tožnikov ustavitev posvojitvenega postopka, je imel prvostopni organ tudi dovolj podatkov v spisu za takojšnjo odločitev in za izdajo svoje odločbe o vrnitvi otroka materi. V tem postopku pa tudi ni mogoče upoštevati škode, ki je nastala tožnikoma zaradi ločitve od otroka - BB, na katero sta se v tem času navezala in zanjo tudi lepo skrbela. Sodišče razume njuno prizadetost zaradi takšnega zaključka posvojitvenega postopka, vendar pa sta glede na zakonsko ureditev posvojitve morala na to tudi računati, prav tako sta bila s tem tudi v naprej seznanjena.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 39. člena ZUS.