Jedro

Tožba z vsebinskimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi terja, da se sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnjevalne dolžnosti oz. materialno procesnega vodstva.

Sodnik mora strankam pomagati ponuditi ustrezno gradivo, sam pa ga ne sme nadomeščati, saj mimo zatrjevanih dejstev ne sme.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 864,76 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo (odškodninski) tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala v uvodu te sodne odločbe navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki je v odgovoru nasprotovala navedbam v pritožbi ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pogoj, da tožeča stranka v postopku z zahtevkom uspe, je, da navede dejstva, ki substancirajo tožbeni zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti; J. Zobec, v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 349). Tako za navajanje dejstev kot za predlaganje dokazov velja "čisto" razpravno načelo, kar pomeni, da je zbiranje trditvenega in dokaznega gradiva povsem in samo v rokah strank, sodišče pa kot podlago za svojo odločitev ne sme vzeti nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla (Triva, dr. S., Belajec, dr. V., Dika, dr. M., Građansko parnično procesno pravo, Zagreb 1986, str. 142). Na podlagi obrazloženega se stališče tožeče stranke, ki ga ponavlja v pritožbi (češ, da je navedla vse relevantne trditve in tudi ponudila vse dokaze), izkaže kot neutemeljeno, saj tožeča stranka v postopku na prvi stopnji niti v tožbi niti kasnejših dopolnitvah pomanjkljivosti ni odpravila kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tožba z vsebinskimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi terja, da se sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnjevalne dolžnosti oziroma materialnega procesnega vodstva (285.čl. ZPP ). Ta dolžnost zajema vsa vprašanja, ki se nanašajo na tožbeni predlog ter skrb za dopolnitev nepopolnih navedb in navajanje odločilnih dejstev ter dokazil glede navedb strank ter skrb, da se podajo tudi pojasnila, ki se nanašajo na obravnavo pravnih stališč. Vse to lahko stori sodnik le, če ne prikriva svojega pravnega pogleda na stvar. Meja, do kod naj sega materialno pravdno (procesno) vodstvo je včasih težko določljiva, predvsem ker je še vedno stranka dominus litis procesa in ima odločilno vlogo pri zbiranju trditvenega gradiva. Dolžnost sodnika je lahko le njen korektiv. Sodnik mora torej strankam pomagati ponuditi ustrezno gradivo, sam pa ga ne sme nadomeščati, saj mimo zatrjevanih dejstev ne sme.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da je tožena stranka kršila njeno pravico za generalno ekskluzivno dobavo prehrane na dogovorjenem teritoriju (kot izhaja iz 8. člena pogodbe), zaradi česar dolguje pogodbeno dogovorjeno odškodnino v višini razlike v ceni med redno ceno tožeče stranke, določeno v ceniku (870 SIT / obrok) ter pogodbeno dogovorjeno ceno (634,80 SIT / obrok) za vsak dobavljen obrok. Ker pa naj bi iz izpiska izdanih računov tožeče stranke izhajalo, da je tožeča stranka v obdobju od 1.5.2005 do 30.4.2006 dobavila po pogodbeno dogovorjeni ceni toženi stranki obroke tople hrane v skupni vrednosti 56.256.563,60 SIT, je zaradi kršitve ekskluzivne pravice iz 8. člena pogodbe za vsak dan kršitve tožena stranka dolžna plačati vtoževani znesek, ki predstavlja pogodbeno dogovorjeno odškodnino v višini razlike do polne (tržne) vrednosti cene dobavljenih obrokov. Ob takih tožbenih navedbah je po zaključku višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 285. člena ZPP in tožečo stranko pozvalo, da tožbene navedbe konkretizira (s konkretizacijo zatrjevane kršitve pogodbe ter višine tožbenega zahtevka). Kljub izrecnemu pozivu sodišča pa tožeča stranka v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni navedla relevantnih (odškodninskih) predpostavk, za katere nosi dokazno breme. Tožeča stranka bi tako morala - če bi hotela v pravdi uspeti - konkretno opredeliti protipravno ravnanje tožene stranke in to ne s pavšalnimi navedbami, da je „tožeča stranka pogodbo kršila s tem, da je dobavljala obroke hrane na pogodbeno dogovorjenem teritoriju pri konkurenčnih dobaviteljih (in sicer vsaj pri D. d.o.o.), o čemer naj bi se sodišče prepričalo s pregledom prometa navedenih družb ter zaslišanjem pri tožeči stranki zaposlenih dostavljalcev hrane, ki so videli dobave konkurenčnih pripravljalcev toplih prehrambenih izdelkov“, določno pa bi morala pojasniti tudi, koliko obrokov hrane je toženi stranki dobavila. Naše civilno procesno pravo ne pozna informativnih dokazov (prim. prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). To pomeni, da dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore, ne morejo pa dokazi nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage. Enako velja za vse vrste dokazov. Tako se tudi priče ne zaslišujejo v informativne namene. Ni dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo zahtevke ali ugovore strank, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama ( prim. III Ips 50/2003).

Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je spregledalo dokazno listino „izpisek izdanih računov z izračunom zneska razlike do tržne vrednosti dobavljenih obrokov hrane“. Potrebno je namreč ločevati med trditveno podlago in dokaznimi predlogi, kar je tudi eden izmed temeljev odločitve sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru. Izjemoma priloga sicer lahko predstavlja dejansko podlago tožbe (tedaj, ko so vse splošne dejanske navedbe razvidne iz tožbe, določene navedbe pa so v prilogi podrobneje opisane), kar pa v predmetnem sporu ne pride v poštev. Tožeča stranka se v namen obračuna vtoževanega zneska niti ni izrecno sklicevala na določene dokazne listine, predvsem pa niti po pozivu sodišča ni konkretizirala tožbenih navedb z opredelitvijo pravnorelevatnih dejstev.

Ne držijo torej pritožbene navedbe, da je tožeča stranka navedla vse relevantne trditve: če je namreč trdila, da je dobavljala malice v skladu s pogodbo in je tožena stranka pogodbo prekršila, potem bi morala konkretizirano navesti zatrjevane kršitve, navesti pa bi morala tudi število obrokov, upoštevajoč, da je glede na določilo 10. in 12. člena pogodbe upravičena do razlike med redno ceno izvajalca iz cenika in pogodbeno dogovorjeno ceno za vsak dobavljen obrok. Določno bi torej morala navesti, koliko obrokov hrane je dobavila, tako da bi sodišče lahko preverilo vtoževani znesek. „Izpisek izdanih računov z izračunom zneska razlike do tržne vrednosti dobavljene hrane“ je dokazno sredstvo (dokaz), ne pa trditev o dejstvih, ki naj bi se dokazala s tem dokaznim sredstvom.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, konference s stranko, administrativne ter poštne stroške in DDV.