Jedro

Sodna praksa Vrhovnega sodišča se je že izrekla, da za opredelitev duševne motnje ni odločilno, ali gre za začasno in ozdravljivo stanje ali za trajno in neozdravljivo stanje, marveč da gre za motnjo v delovanju možganov, ki se kaže na določen način, in da med duševne motnje spada tudi tudi duševna manjrazvitost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotno udeleženko zadrži na psihiatričnem zdravljenju na varovanem oddelku oziroma na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice Ormož do vključno 1. 3. 2024. 2. Zoper citirani sklep vlaga pravočasno pritožbo nasprotna udeleženka po svoji pooblaščenki. Sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni ter postopek zoper njo ustavi, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je duševna manj razvitost nasprotne udeleženke duševna motnja v smislu 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Prav tako niti sodišče prve stopnje niti izvedenka nista ugotovili, da bi imela nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, temveč je izvedenka zgolj ugotovila, da ni zmožna zadostne presoje realnosti in obvladovanja svojega ravnanja, pri tem pa ni podala dodatne obrazložitve. Poleg tega izvedenka ni navedla konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja zdravja, življenja ali premoženja. Nasprotna udeleženka se ne ogroža, saj je že med zaslišanjem izpovedala, da je prenehala razmišljati o samomoru še pred prihodom v psihiatrično bolnišnico Ormož, prav tako pa je skrbnica navedla, da je nasprotna udeleženka pred sprejemom v bolnišnico ni navajala, da bi poskušala storiti samomor oziroma ni kazala nobenega znaka, da bi se želela samopoškodovati. Mnenje izvedenke tudi ni obrazloženo v delu, ko slednja navaja, da milejši ukrep trenutno ni možen, saj bi izvedenka morala konkretizirati, na podlagi katerih izvidov oziroma zaznanih okoliščin pri pregledu nasprotne udeleženke ugotavlja, da je trenutno, pri nasprotni udeleženki tako poslabšano duševno zdravstveno stanje, da ni mogoče pričakovati, da bi se lahko nasprotna udeleženka zdravila ambulantno. Meni, da v tem delu sklep nima ustrezne obrazložitve in gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Stroškov ne priglaša. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

5. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. Neutemeljena so pritožbena izvajanja o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišču druge stopnje se dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ni porodil, saj je dokazna ocena sodišča prve stopnje življenjsko sprejemljiva in v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi medicinske dokumentacije (zapisnika o sprejemu v psihiatrično bolnišnico z dne 6. 2. 2024 iz priloge A1), zaslišanja nasprotne udeleženke, njene skrbnice (nasprotni udeleženki je namreč delno odvzeta poslovna sposobnost) in izvedenke psihiatrične stroke, ki je vpogledala v medicinsko dokumentacijo nasprotne udeleženke in opravila njen osebni pregled, prepričljivo ugotovilo, da je bila nasprotna udeleženka dne 6. 2. 2024 sprejeta na varovani oddelek psihiatrične bolnišnice brez svoje privolitve, da je pri njej podana diagnoza zmerna duševna manj razvitost z vedenjskimi spremembami, da so te vedenjske spremembe posledica krizne situacije, do katere je prišlo pred obravnavanim sprejemom,1 da je bila vsled te krizne situacije jezna, žalostna in obupana ter je pod vplivom teh čustev prerezala pnevmatike na vozilu in razmišljala o samomoru, da ima vsled svoje duševne manjrazvitosti in opisane krizne situacije poslabšano zmožnost obvladovanja in zmanjšano realitetno kontrolo. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke zaključilo, da nasprotna udeleženka še zmerja doživlja krizno situacijo in neobhodno potrebuje varstvo in podporo v oddelku pod posebnim nadzorom v trajanju treh tednov, saj je mogoče pričakovati, da se bo v tem obdobju njeno počutje in vedenje zadovoljivo stabiliziralo. Milejše oblike zdravljenja (nadzorovana obravnava, ambulantno zdravljenje) pa ne pridejo v poštev, ker v sedanjem stanju v teh oblikah zdravljenja še ni zmožna sodelovati, in sicer niti sama niti ob pomoči skrbnice, saj je njun odnos trenutno preveč konfliktno obremenjen. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve po prvem odstavku 39. člena ZDZdr2 v zvezi s 53. členom istega zakona.3 Izpodbijani sklep ima torej razloge o odločilnih dejstvih, nasprotna pritožbena izvajanja pa se izkažejo kot neutemeljena.

7. Neutemeljena so pritožbena izvajanja o tem, da nasprotna udeleženka ne ogroža zdravja in premoženja. Sodišče prve stopnje je na podlagi zapisnika o sprejemu v psihiatrično bolnišnico z dne 6. 2. 2024 iz priloge A1, zaslišanja nasprotne udeleženke in njene skrbnice prepričljivo ugotovilo, da je bila nasprotna udeleženka vsled krizne situacije jezna, žalostna in obupana in da je pod vplivom teh čustev prerezala pnevmatike na vozilu in razmišljala o samomoru.

8. Tudi pritožbeni očitek, da duševne manjrazvitosti ni mogoče umestiti pod pojem duševne motnje, ni utemeljen. Po definiciji ZDZdr je duševna motnja začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja (3. točka 2. člena ZDZdr). Sodna praksa Vrhovnega sodišča4 se je že izrekla, da za opredelitev duševne motnje ni odločilno, ali gre za začasno in ozdravljivo stanje ali za trajno in neozdravljivo stanje, marveč da gre za motnjo v delovanju možganov, ki se kaže na določen način, in da med duševne motnje spada tudi tudi duševna manjrazvitost. 9. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja o tem, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo razlogov, da ogrožanja ni mogoče odvrniti z milejšimi oblikami pomoči. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja prepričljivo ugotovilo, da je trenutno duševno stanje nasprotne udeleženke tako nestanovitno, da v milejši obliki zdravljenja (npr. nadzorovani obravnavi, ambulantnem zdravljenju) zaenkrat niti sama niti s pomočjo skrbnice ni zmožna sodelovati in da potrebuje vsakodnevno podporo in vodenje strani strokovno specializiranih oseb, kar je mogoče zagotoviti zgolj pri hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici. Pri tem je tudi razumno pojasnilo, da pri psihiatričnem zdravljenju nasprotne udeleženke v psihiatrični bolnišnici brez privolitve v obdobju 3 tednov ne gre za zdravljenje njene duševne manjrazvitosti, ki je neozdravljiva, temveč za zdravljenje njenega akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja.

10. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožnica stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

1 Preko družbenih omrežij se je dogovarjala z njej nepoznanim moškim, da bo odšla od doma, kar pa ji je skrbnica preprečila in ji vzela telefon, zaradi česar je bila jezna, žalostna in obupana, v posledici česar je prerezala pnevmatike na vozilu in razmišljala o samomoru. 2 V skladu z navedeno določbo je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje inče navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). 3 Le-ta se glasi: Oseba je lahko sprejeta na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 52. člena ZDZdr. 4 Glej VS RS sklep II Ips 36/2010 z dne 04.02.2010.