Jedro

V priposestvovalno dobo ni mogoče šteti dobe, ko je bil pravni prednik služnostnega upravičenca lastnik služečega zemljišča.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Prvi in drugi toženi stranki je prepovedalo vsakršno poseganje v nepremičnino tožeče stranke, tretji, četrti, peti in šesti toženi stranki pa poseganje, ki presega hojo in vožnje z vozovi, živino in traktorjem. Sodišče druge stopnje je prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista pravilno ocenili okoliščin v zvezi s prodajo sporne parcele A-ju, pravnemu predniku tožnikov. Prav ta pogodba je odločilna za presojo ali na parceli tožnikov obstaja služnost poti ali ne. Navedena priča je izrecno poudarila, da je kupila s služnostjo obremenjeno parcelo in da do njenega vpisa v zemljiško knjigo ni prišlo le v izogib dodatnih stroškov. Tožena stranka podrejeno še uveljavlja, da je pri presoji priposestvovanja potrebno upoštevati tudi pravne prednike prve in druge tožene stranke, glede ostalih tožencev pa tudi uporabo poti za stanovanjske namene. Tožena stranka še pojasnjuje položaj stanovanjskih objektov tožencev in dolžino sporne poti ter zaključuje, da je tožeča stranka pridobila nepremičnino obremenjeno s sporno služnostjo. Da je tako, izhaja tudi iz zaključka pritožbenega sodišča v zadnjem odstavku 3. strani sodbe, ki je v nasprotju s preostalim delom sodbe. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišča druge in prve stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ob tem pa odloči o stroških postopka.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke nista zmotno uporabili materialnega prava.

Za odločitev o sporu ni pravno odločilno dejstvo, ali je priča A. kupil sporno parcelo obremenjeno z zatrjevano služnostjo ali ne. Pravno odločilno dejstvo je, da je bila določba o sporni služnosti kasneje razveljavljena (razlog ni pomemben) in da je prva tožnica od navedene priče s pogodbo pridobila zemljišče, ki je bilo bremen prosto in je kot takšno tudi vpisano v zemljiško knjigo. Tožena stranka ni dokazala pogodbenega nastanka služnosti v svojo korist. Če pa je tako, bi tožena stranka morala dokazati enega od drugih dveh načinov pridobitve služnosti, tj. pridobitev z odločbo državnega organa ali s priposestvovanjem (51. člen ZTLR). Poskusila je s slednjim, vendar ni bila uspešna. V reviziji vztraja pri trditvi, da sta prvo in drugo toženi stranka sporno služnost priposestvovala, ker je v priposestvovalno dobo potrebno šteti tudi dobo njunih posestnih prednikov. Že sodišči prve in druge stopnje sta tožencema odgovorili, da je služnostna pravica stvarna pravica na tuji stvari (49. člen ZTLR). Da sta bila toženca pred prodajo pravnemu predniku tožeče stranke lastnika zemljišča, ki naj bi bilo obremenjeno s sporno služnostjo, in da od te prodaje še ni poteklo 20 let (pogodba je bila sklenjena 15.2.1984), ni sporno. Prav tako ni sporno, da so bili stanovanjski objekti ostalih tožencev zgrajeni pred manj kot dvajsetimi leti.

Vsi ostali razlogi v reviziji, ki se nanašajo na ustna dogovarjanja med strankami, na krog oseb, ki dejansko uporablja sporno pot in na potrebnost sporne poti tudi v stanovanjske namene, na odločitev revizijskega sodišča niso mogli vplivati, ker ta dejstva za odločitev niso pravno odločilna. Izpodbijanje dokazne ocene na prvi in drugi stopnji pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da tudi zatrjevanega nasprotja v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje (3. stran) ni, saj je sodišče s temi razlogi odgovorilo na neutemeljene pritožbene ugovore tožeče stranke zoper zavrnilni del prvostopne sodbe (kar je toženi stranki v korist).

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožeče stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1 odstavkom 155. člena ZPP).