Jedro

Tožena stranka vloge v primeru, če upravičenec ne predloži zahtevanih listinskih dokazil, ne sme zavreči, kar bi moral v primerljivi situaciji storiti v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP, temveč mora o vlogi vsebinsko odločiti na podlagi podatkov in dokazil, s katerimi razpolaga. Že na podlagi jezikovne razlage drugega odstavka 12. člena ZNISESČP v primerjavi z drugim odstavkom 67. člena ZUP je mogoče brez dvoma ugotoviti, da ZNISESČP v enaki procesni situaciji določa drugačno postopanje upravnega organa kot ZUP.

Dejstvo, da je tožnica ta dokument predložila po poteku roka, ki ji ga je tožena stranka postavila v predhodnem postopku ne pomeni, da tožena stranka te listine v ponovljenem postopku ne bi smela ali mogla upoštevati. Nasprotno, po razveljavitvi prvotnega sklepa o zavrženju je bil upravni postopek odločanja o tožničini zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge ponovno odprt in tožena stranka bi morala v tem ponovljenem postopku odločiti v skladu s procesnimi pravili iz 12. člena ZNISESČP.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, sklep Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, št. 0042-2485/2017/21 z dne 25. 3. 2021 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za verifikacijo glede neizplačane stare devizne vloge št. 3222624 (v nadaljevanju stara devizna vloga) ter odločila, da v postopku niso nastali posebni stroški.

2.V obrazložitvi sklepa je navedla, da je tožnica dne 9. 10. 2017 poslala zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge na priporočenem obrazcu z nekaterimi prilogami. Tožena stranka jo je 20. 4. 2018 pozvala, naj vlogo dopolni s predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju po pokojnem A. A. in ostalo potrebno dokumentacijo. Za dopolnitev ji je postavila petinštiridesetdnevni rok in jo opozorila, da bo, če zahtevanih dokazil ne bo predložila, zahtevo zavrgla. Zahteva za dopolnitev je bila tožnici vročena 26. 4. 2018. Tožnica je zahtevo sicer dopolnila, vendar ni predložila pravnega akta, s katerim bi izkazala pravno nasledstvo stare devizne vloge po zapustniku. Tožena stranka jo je tako 6. 12. 2018 ponovno pozvala, naj zahtevo dopolni, in ji za to določila rok 30 dni. Poziv je bil tožnici vročen 10. 12. 2018. Tožnica je toženi stranki v odgovoru na poziv dne 8. 6. 3028 in 14. 1. 2019 priložila dokumentacijo, med katero pa ni bilo pravnega akta, ki bi izkazoval pravno nasledstvo stare devizne vloge. Tožena stranka je tožnico dne 21. 1. 2019 še enkrat pozvala na dopolnitev zahteve in ji za to določila rok 30 dni. Poziv je bil tožnici vročen 25. 1. 2019. Tožnica se do izdaje izpodbijanega sklepa na poziv ni odzvala. Tožena stranka je njeno zahtevo na podlagi prvega odstavka 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642708 (v nadaljevanju ZNISESČP) zavrgla kot nepopolno. Tožnica je zoper sklep o zavrženju vložila tožbo, ki ji je Upravno sodišče s sodbo I U 929/2019-17 z dne 15. 2. 2021 ugodilo, sklep razveljavilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

3.Tožena stranka je v ponovnem postopku ugotovila, da je tožnica poslala nepopolno zahtevo za verifikacijo devizne vloge imetnika A. A. Tožnica toženi stranki kljub pozivom ni predložila sklepa o dedovanju po pokojnem A. A., predložila pa je slabo čitljiv sklep o dedovanju, ki se nanaša na dedovanje po pokojnem B. B. in ki se ne nanaša na staro devizno vlogo.

4.Ker tožnica ni ustrezno dopolnila zahteve za verifikacijo, jo je tožena stranka na podlagi ZUP in ZNISESČP zavrgla.

5.Tožnica vlaga tožbo in sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6.V obrazložitvi tožbe navaja, da je prava neuka stranka in srbska državljanka, zato ni vedela, da bi lahko prosila za podaljšanje roka. Mislila je, da bo pridobila sklep o dedovanju po pokojnem A. A. in da bo tožena stranka to priznala. Dne 2. 5. 2019 je res pridobila sklep o dedovanju, ki je opremljen z apostilom. Po prejemu zahteve tožene stranke, naj predloži dokumentacijo, je tožnica takoj pričela z zapuščinskim postopkom, vendar je postopek v ... trajal dlje, kot je pričakovala. Tožena stranka je bila v upravnem sporu seznanjena z dejstvom, da je tožnica pridobila sklep o dedovanju, vendar je ni pozvala na dopolnitev vloge, temveč je z izpodbijanim sklepom samo odpravila bistveno kršitev postopka.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbi in predlaga, da jo sodišče zavrne.

8.Navaja, da je bila tožničina zahteva formalno nepopolna, saj tožnica ni predložila vseh dokazil, naštetih v 10. členu ZNISESČP, in sicer ni predložila pravnomočnega pravnega akta, ki je podlaga za pravno nasledstvo stare devizne vloge, listine o še drugem podračunu (št. 72701) stare devizne vloge , dokazila o imetniku in številki transakcijskega oz. osebnega računa, na katerega bodo nakazana sredstva iz neizplačane stare devizne vloge, ki bi bilo potrjeno z žigom in podpisom pooblaščene osebe na banki, kakor tudi ne identifikacijske številke upravičenca, ki jo za potrebe uporabe v pravnem prometu ali izkazovanja istovetnosti pred uradnimi organi določajo zakoni države njegovega državljanstva. Tožnica kljub štirim pozivom toženi stranki ni predložila pravnomočnega sklepa o dedovanju po A. A.

9.Tožena stranka nasprotuje tožbenim navedbam, da tožnica ni vedela, da bi lahko prosila za podaljšanje roka za dopolnitev zahteve. Tožnica je namreč ves čas postopka aktivno sodelovala in se odzivala na zahteve za dopolnitev, ni pa predložila akta, ki bi izkazoval pravno nasledstvo stare devizne vloge. Nelogično bi bilo, da bi tožnica razumela dokument, poimenovan Zahteva za dopolnitev dokumentacije, zapisan v slovenskem jeziku, v delu, ki se nanaša na manjkajoče dokumente, ne bi pa razumela pravnega pouka, v katerem je omenjena možnost podaljšanja roka za dopolnitev in opisane posledice neizpolnitve zahtev organa. Tožnica ni nikoli izkoristila možnosti podaljšanja roka. Zahtevo je skladno z zahtevami dopolnila šele z dopisom dne 13. 5. 2019, ki ga je tožena stranka prejela 14. 5. 2019. Tožničina vloga je bila tako do odločitve tožene stranke formalno nepopolna, zato tožena stranka ni mogla odločiti drugače, kot da je tožničino zahtevo zavrgla. Ker tožnica svoje zahteve ni dopolnila, je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 12. člena ZNISESČP odločila na podlagi podatkov in dokazil iz prvega odstavka 12. člena ZNISESČP.

10.Tožnica navaja, da ob vložitvi zahteve še ni imela pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki bi izrecno zajemal staro devizno vlogo, saj postopek dedovanja te naknadno najdene premoženjske pravice še ni bil zaključen. K zahtevku pa je priložila obstoječi sklep o dedovanju po zadevnem predniku (sodna odločba iz leta 1990), iz katerega izhaja, kdo so splošni dediči zapustnika. Tožena stranka je štela, da je vloga nepopolna, ker sklep o dedovanju ni izrecno vseboval stare devizne vloge, in je tožnico pozvala na dopolnitev vloge s predložitvijo ustreznega pravnega akta o dedovanju. Tožnica je večkrat obvestila toženo stranko, da je sprožila postopek za izdajo novega dednega dokumenta glede naknadno najdeno premoženje. Tožena stranka je roke na prošnjo tožeče stranke najprej podaljšala, razen po izreku zadnjega roka. Ključni dedni dokument je bil izdan 2. 5. 2019. Ta akt dokazuje tožničino nasledstvo stare devizne vloge. Kljub temu pa je tožnica šele 25. 3. 2021 zavrgla tožničino zahtevo, namesto da bi manjkajoči dokument upoštevala oz. pozvala tožečo stranko na dodatno dopolnitev. Tožnica je že s predložitvijo sklepa o dedovanju iz leta 1990 (po zapustniku, od katerega izvira terjatev) izpolnila zahteve iz 10. člena ZNISESČP. Po slovenskem dednem pravu namreč vsak sklep o dedovanju vsebuje ugotovitev, kdo so dediči za celotno zapuščino zapustnika, ne glede na to, ali je bilo določeno premoženje v zapuščinskem postopku znano in navedeno ali ne. Enako velja v primerljivih pravnih ureditvah. Tožničina zahteva je tako že ob vložitvi vsebovala vse ključne podatke o upravičencu in njegovemu pravnemu predniku, skupaj z dokazilom o dednem upravičenju.

11.Ob tem 12. člen ZNISESČP določa, da tožena stranka v primeru, če upravičenec v roku ne predloži zahtevanih dodatnih listinskih dokazil, odloči na podlagi podatkov in dokazil, ki so mu na razpolago. Izrecno je torej predvideno, da se izda odločba na podlagi obstoječega stanja stvari. Zakonodajalec je torej namerno izbral rešitev, da tudi v primeru nepopolne vloge meritorno odloči o zahtevku, namesto da bi zahtevo zavrgel zaradi formalne nepopolnosti. S tem je v ZNISESČP urejena izjema od pravil ZUP. Tožničina vloga ni bila tako nejasna ali neprimerna, da je ne bi bilo mogoče obravnavati. V bistvenem delu je bila razumljiva in popolna, manjkalo je le dokazilo o dedovanju. Vloga je bila torej materialno nepopolna- manjkal je dokaz, ne pa nujna sestavina, ki bi onemogočala postopek. V takem primeru pa bi moral upravni organ odločiti na podlagi obstoječih informacij. Pravilna uporaba materialnega prava bi narekovala izdajo odločbe na podlagi podatkov, ki jih je tožena stranka imela. Imela pa je vsaj podatek o identiteti in državljanstvu upravičenca, podatke o stari devizni vlogi in osnovni dedni sklep iz leta 1990, ki izkazuje pravno nasledstvo tožeče stranke po pravnem predniku. Na tej podlagi bi morala tožena stranka bodisi ugoditi zahtevku ali pa ga zavrniti. V nobenem primeru pa zahteve ne bi smela zavreči, saj ZNISESČP usmerja v meritorno odločanje. Upravno sodišče je v zelo podobnih primerih (npr. v sodbi I U 1697/2019 z dne 25. 2. 2021, I U 929/2019 z dne 15. 2. 2021) že zavzelo enako stališče.

12.Tožena stranka je ob tem kršila tudi procesna pravila in sicer načelo sorazmernosti, pravico do izjave in dolžnost pomoči prava neuki stranki. Izbrati bi morala ukrep, ki ustrezno uravnoteža cilj postopka in varstvo pravic stranke. Zavrženje predstavlja najstrožji ukrep, saj je tožeči stranki onemogočil uveljavitev pravice zaradi formalnega razloga, tak ukrep pa je očitno nesorazmeren z naravo pomanjkljivosti, ki je bila samo začasna odsotnost enega dokazila. Manj strog ukrep bi bil še eno podaljšanje roka ali pa izdaja odločbe na podlagi razpoložljivih dokazov. Tožnica je toženo stranko obveščala o poteku dednega postopka in je celo zaprosila za usmeritve, kako naj ravna v vmesnem času. Vse svoje izjave je podala pravočasno in pred izdajo odločbe, tožena stranka pa teh izjav ni upoštevala pri določitvi. Tožničino zahtevo je zavrgla, ne da bi tožnico pred tem še enkrat opozorila na bližajočo se odločitev oziroma ji dala možnost, da pojasni, da se je dedni postopek medtem že zaključil. Postopek je tekel formalno, brez ustne obravnave ali druge možnosti, da se tožeča stranka izreče o vseh dilemah, npr. o tem, ali prvotni dedni sklep že zadostuje kot dokaz. Tožnica je poleg tega izrecno prosila toženo stranko, naj ji sporoči, kako naj ravna v zvezi z manjkajočim dokazilom in s tem jasno izrazila svojo potrebo po pomoči organa. Tožena stranka bi morala to pobudo vzeti resno in stranko pred iztekom roka opozoriti, da mora formalno zaprositi za podaljšanje roka ali predložiti vsaj začasna dokazila. Tožnica je s toženo stranko komunicirala po telefonu in verjela, da je s tem ustrezno seznanila toženo stranko s težavami pri pridobivanju dokumenta. Tožena stranka pa kljub temu, da telefonskih klicev ne zanika, meni, da je tožnica ne bi smela le neformalno obveščati, temveč bi morala vložiti pisno prošnjo za podaljšanje roka. To je v nasprotju z dolžnostjo pomoči stranki. Pri določitvi roka in presoji tožničinih prošenj bi tožena stranka prav tako morala upoštevati, da tožnica ni mogla vplivati na trajanje zapuščinskega postopka v tujini. Ob tem drugi odstavek 99. člena ZUP zavezuje upravni organ, da prilagodi roke, če stranka zaradi upravičenih razlogov ne more v roku predložiti dokazila.

Tožnica predlaga, da sodišče vpogleda v upravni spis zadeve in zasliši tožnico, ki bo potrdila dejstva glede poteka pridobivanja manjkajočega dednega sklepa v tujini, njeno komunikacijo s toženo stranko in njena pričakovanja glede izpolnitve vseh zahtev. Tožnica bo izpovedala, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da dopolni vlogo, in da je upravičeno pričakovala, da bo tožena stranka njeno zahtevo vsebinsko obravnavala, ko bo enkrat imela ustrezne dokumente.

K I. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino zahtevo za verifikacijo stare devizne vloge, ker tožnica ni v roku, postavljenem v pozivu tožene stranke, te dopolnila s predložitvijo sklepa o dedovanju, ki bi izkazoval, da je tožnica terjatev podedovala po pokojnem A. A.

Tožnica trdi, da bi morala tožena stranka njeno vlogo obravnavati po vsebini in da ne bi smela uporabiti določil ZUP o nepopolnih vlogah. Ta trditev je po presoji sodišča utemeljena. ZNISESČP v 12. členu določa, da Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, javni sklad (v nadaljnjem besedilu: Sklad) odloča o zahtevi za verifikacijo na podlagi podatkov iz 9. člena tega zakona ter podatkov in listinskih dokazov, ki jih predloži upravičenec. Če ti podatki in listinski dokazi ne zadoščajo za odločitev, lahko Sklad pozove upravičenca, da v določenem roku predloži dodatna listinska dokazila. Sklad lahko ugotavlja dejansko stanje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, razen s pričami ali z ogledom (prvi odstavek 12. člena). Če upravičenec v roku iz prejšnjega odstavka ne predloži dodatnih listinskih dokazil, Sklad odloči na podlagi podatkov in dokazil iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 12. člena).

V skladu s citirano določbo Sklad (v tem upravnem sporu tožena stranka) vloge v primeru, če upravičenec ne predloži zahtevanih listinskih dokazil, ne sme zavreči, kar bi moral v primerljivi situaciji storiti v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP, temveč mora o vlogi vsebinsko odločiti na podlagi podatkov in dokazil, s katerimi razpolaga. Po presoji sodišča je že na podlagi jezikovne razlage drugega odstavka 12. člena ZNISESČP v primerjavi z drugim odstavkom 67. člena ZUP mogoče brez dvoma ugotoviti, da ZNISESČP v enaki procesni situaciji določa drugačno postopanje upravnega organa kot ZUP. To pa potrjuje tudi namenska razlaga zakona, saj iz predloga ZNISESČP1 izhaja, da 12. člen določa "način odločanja sklada in posebna pravila v zvezi s tem". Izpodbijani sklep je tako nezakonit že zaradi napačne uporabe 12. člena ZNISESČP.

Ob tem pa iz navedb tako tožeče kot tudi tožene stranke izhaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku (po sodbi tega sodišča I U 929/2019-18 z dne 22. 2. 2021) že razpolagala s sklepom o dedovanju po pokojnem A. A. Tožena stranka namreč v odgovoru na tožbo (pod točko 3) navaja, da je "dejansko dopolnitev zahteve skladno z vročenimi zahtevami za dopolnitev dokumentacije tožnica po svojem pooblaščencu posredovala šele z dopisom z dne 13. 5. 2019, ki ga je tožena stranka prejela dne 14. 5. 2019." Tožnica pa v pripravljalni vlogi na 2. strani navaja, da je bil pravni akt o dedovanju ("Erbschein"), ki dokazuje tožničino nasledstvo stare devizne vloge, izdan 2. 5. 2019, kljub temu pa je toženka šele 25. 3. 2021 zavrgla tožničino zahtevo, namesto, da bi manjkajoči dokument upoštevala ali pa tožnico pozvala, da vlogo dodatno dopolni.

Ob izdaji izpodbijanega sklepa je tako tožena stranka razpolagala tudi z dokumentom, katerega predložitev je zahtevala od tožnice, zato tudi v primeru, če bi odločala na podlagi 67. člena ZUP, ne bi imela podlage za zavrženje njene zahteve. Ob tem sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da je tožnica ta dokument predložila po poteku roka, ki ji ga je tožena stranka postavila v predhodnem postopku (ki se je zaključil z izdajo prvega sklepa o zavrženju tožničine vloge, ki je bil razveljavljen v upravnem sporu I U 929/2019) ne pomeni, da tožena stranka te listine v ponovljenem postopku ne bi smela ali mogla upoštevati. Nasprotno, po razveljavitvi prvotnega sklepa o zavrženju je bil upravni postopek odločanja o tožničini zahtevi za verifikacijo stare devizne vloge ponovno odprt in tožena stranka bi morala v tem ponovljenem postopku odločiti v skladu s procesnimi pravili iz 12. člena ZNISESČP. Odločiti bi torej morala na podlagi vseh podatkov in dokazil, s katerimi je razpolagala, vključno s sklepom o dedovanju, ki ga je od tožnice prejela 14. 5. 2019.

Tožbenih navedb o kršitvah načela sorazmernosti, pravice do izjave in dolžnosti pomoči prava neuki stranki sodišče ni preizkusilo, saj že zgoraj ugotovljena kršitev 12. člena ZNISESČP narekuje odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Sodišče je na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni upoštevala pravil postopka, tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v 25. členu ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik; tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Pravilnik v 4. členu določa, da v kolikor je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneskov, določenih v 3. členu Pravilnika. Ker je tožeča stranka tudi v pripravljalni vlogi priglasila stroške, se ji prizna še dodatnih 28.50 EUR, kar je skupno 313,50 EUR. To znese skupaj z zahtevanim 22 % DDV 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).-------------------------------1 Predlog ZNISESČP z dne 28. 5. 2015, str. 31.