Jedro

Vprašanje višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija v delu glede odločitve o stroških se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka do 70 % odgovorna za škodo, nastalo tožniku v prometni nesreči 21. 4. 1996. Tožnik sam je prispeval k škodi 30 %. Presodilo je, da znaša pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo 58.420,00 EUR (prej 14,000.000 SIT), od česar je odštelo 30 % in še valorizirani znesek že plačane akontacije v višini 30.512,23 EUR (prej 7,311.950 SIT). Toženkama je naložilo solidarno plačilo odškodnine tožniku v znesku 10.382,45 EUR (prej 2,488.050 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako, da je poleg že dosojene odškodnine 25.037,56 EUR (prej 6,000.000 SIT) prisodilo še dodatni znesek 16.691,70 EUR (prej 4,000.000 SIT). Celotna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša torej 41.729,26 EUR (prej 10,000.000 SIT), od česar je odšteto 30 % zaradi tožnikovega prispevka k nastanku škode. Pritožbeno sodišče je še spremenilo odločitev o obrestni meri zamudnih obresti od 28. 6. 2003 dalje, spremenilo pa je tudi odločitev o pravdnih stroških. V preostalih delih je pritožbo zavrnilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo prva toženka Zavarovalnica ... Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Izpodbija odločitev o zvišanju odškodnine za 16.691,70 EUR (prej 4,000.000 SIT) in o pravdnih stroških. Predlaga spremembo drugostopenjske sodbe z zavrnitvijo tožnikove pritožbe in z vzpostavitvijo prvostopenjske sodbe. V reviziji navaja, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 41.729,26 EUR (prej 10,000.000 SIT) pretirana in se odmika od sodne prakse.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija v delu proti odločitvi o pravdnih stroških ni dovoljena.

6. Prva toženka v reviziji zatrjuje nepravilno ugotovljen uspeh tožnika v pravdi in napačno odločitev višjega sodišča o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je odločitev o pravdnih stroških sklep, zoper sklep pa je revizija omejena. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko vloži revizijo stranka zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Po ustaljeni sodni praksi sklep o stroških ni sklep, s katerim bi bil postopek končan, zato revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo prve toženke na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrglo.

7. Revizija zoper odločitev o odškodnini ni utemeljena.

8. V reviziji je sporno zvišanje odškodnine za 16.691,70 EUR (prej 4,000.000 SIT) s strani pritožbenega sodišča. Tako zvišanje naj bi bilo neutemeljeno glede na konkretne ugotovitve in glede na sodno prakso. Revizijsko sodišče revizijskim trditvam prve toženke ne more pritrditi.

9. Izhodišče za odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus in na katere je revizijsko sodišče vezano. Tu gre za ugotovitve, da je tožnik v prometni nesreči utrpel enajst poškodb, in sicer zlom desne stegnenice, odprt zlom desne skočnice in desne čolničaste kosti z izpahom teh kosti v desnem nartu, odprt zlom osnovnih členkov tretjega in četrtega prsta desnega stopala, obsežno raztrganino z defektom kože na desni goleni, skoraj totalno raztrganino desnih mišic, ki formirajo meča, raztrganino na levem kolenu z odprtim levim kolenskim sklepom, odlom sprednjega zgornjega dela glave leve golenice in zlom zgornjega dela leve mečnice, raztrganino notranje stranske vezi levega kolena, obsežno raztrganino z defektom kože leve goleni, manjše raztrganine po obeh dlaneh in predelu nad levim očesom ter odrgnine po obrazu in obeh rokah. Zaradi teh poškodb trpi tožnik številne anatomske in funkcionalne trajne posledice, pri čemer izstopa hudo deformirana desna spodnja okončina. Bistveno je, da je (tedaj) 22 letni tožnik sedaj zaradi mnogih funkcionalnih sprememb praktično nesposoben za kakršnokoli delo stoje ali med hojo, za večino športnih in družabnih aktivnosti in je sposoben le za pretežno sedeče aktivnosti. Zaradi okvare desne noge gre za 45 do 50 % invalidnost, zaradi posledic ostalih poškodb pa gre za 5 do 8 % invalidnost. Res toženec lahko hodi na kratke razdalje, vendar le s plastično opornico. Nižji sodišči sta sprejeli izvedensko mnenje sodnega izvedenca in ugotovili, da je tožnikova desna spodnja okončina funkcionalno slabša, kot če bi bila podkolensko amputirana. Nasprotna revizijska trditev pomeni nedovoljeno nasprotovanje dejanski ugotovitvi in je kot taka neupoštevna. Da pa tožnik lahko opravlja le sedeče delo, v postopku ni bilo sporno.

10. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po teh določbah, kot sta pravilno pojasnili že nižji sodišči, načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod in odškodnin zanje. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

11. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Ob upoštevanju vseh konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, je pravilno upoštevalo primerljivo sodno prakso in razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To velja tudi za skupni znesek zadoščenja za celotno nepremoženjsko škodo brez upoštevanja soodgovornosti in akontacije. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 41.729,26 EUR (prej 10,000.000 SIT), kar predstavlja 57,6 povprečnih neto plač v času izdaje prvostopenjske sodbe, primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljenih konkretnosti in specifičnosti obravnavanega primera in upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih. Enako velja za skupni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo 75.112,67 EUR (prej 18,000.000 SIT), kar predstavlja 103,8 takratnih povprečnih neto plač. Taka odškodnina se nikakor ne odmika od sodne prakse, kot trdi revizija, ki te primerljive sodne prakse niti ne navaja. Glede na ugotovitev, da je tožnikova desna spodnja okončina funkcionalno slabša, kot bi bila v primeru podkolenske amputacije, revizijsko sodišče poudarja, da je obravnavana odškodnina, upoštevaje število prisojenih povprečnih neto plač, na spodnji meji odškodnin, prisojenih oškodovancem po amputaciji noge. Zato so trditve o pretirani odškodnini neutemeljene in ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava.

12. Prva toženka v reviziji uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa glede odločitve o odškodnini ni konkretizirana in ni obrazložena. Revizijsko sodišče bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po uradni dolžnosti ne upošteva, zato je tako uveljavljanje revizijskega razloga, ko je ta samo naveden v uvodu revizije, neupoštevno.

13. Revizijsko sodišče je zato revizijo prve toženke zoper odločitev o odškodnini zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov.