Jedro

Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ne trdi, da predlaga začasno odredbo v zavarovanje kakšne terjatve, o kateri se odloča v sodnem postopku, niti ne zahteva zavarovanja kakšne svoje denarne terjatve, o kateri bi bilo odločeno ali bi se odločalo v upravnem postopku. Zato za odločitev o tem predlogu sodišče ni pristojno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog upnika za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (pri čemer je v izreku sklepa navedlo, da se zavrže tožba). Z začasno odredbo naj bi dolžniku do pravnomočne odločitve o pritožbi zoper njegov odlok o preoblikovanju komunalnega podjetja v javno komunalno podjetje, družbo z omejeno odgovornostjo, prepovedalo izvedbo postopka lastninjenja upnika po navedenem odloku, začasno odredbo pa naj bi zaznamovalo v sodnem registru. Ugotovilo je namreč, da zadeva ne spada v sodno pristojnost, ker odločba o pritožbi zoper navedeni odlok ne bo izvršilni naslov, izdan v upravnem postopku, na podlagi katerega bi bila možna sodna izvršba.

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega in izvršilnega postopka ter predlagal njegovo razveljavitev. Najprej je uveljavljal bistveno kršitev določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, čeprav je upnik sploh ni vložil, ampak je predlagal začasno odredbo. Nato se je skliceval na določbo 263. člena ZIP, po kateri je mogoče izdati začasno odredbo tudi pred uvedbo upravnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba. Če pa bo pristojno ministrstvo upnikovi pritožbi ugodilo, do izvršbe sploh ne bo prišlo, ker bo sporni odlok odpravljen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe ugotovilo, da je v prvotnem sklepu prišlo do pomote pri prepisu, ko je bilo v izreku sklepa zapisano, da se zavrže tožba. To pomoto je popravilo s popravnim sklepom, s čemer je postalo uveljavljanje opisane bistvene kršitve določb postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP brez pomena.

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa izhaja že iz določb 1. in 2. odst. 1. člena ZIP, s katero je predpisano, da se določbe tega zakona uporabljajo za prisilno izvršitev sodne odločbe, ki se glasi na izpolnitev obveznosti in za zavarovanje terjatev (o katerih se odloča v kakšnem sodnem postopku), pa tudi za prisilno izvršitev odločbe, izdane v upravnem postopku, ki se glasi na izpolnitev denarne obveznosti, kot tudi za zavarovanje denarne terjatve, o kateri se odloča v upravnem postopku. Upnik namreč v predlogu za izdajo začasne odredbe niti ne trdi, da predlaga začasno odredbo v zavarovanje kakšne terjatve, o kateri se odloča v sodnem postopku. Že iz navedb predloga, poleg tega pa še iz trditev v pritožbi, je jasno, da ne zahteva niti zavarovanja kakšne svoje denarne terjatve, o kateri bi bilo odločeno ali bi se odločalo v upravnem postopku. Zato za odločitev o tem predlogu sodišče res ni pristojno.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je skladno z določbo 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zato je skladno z določbo 2. točke 380. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo napadeni sklep.