Jedro

V pritožbi tožena stranka vztraja, da je šlo pri izbiri ukrepa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za njeno gospodarsko odločitev v okviru svobodne gospodarske pobude. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi tožena stranka morala dokazati, da je glede na vse ugotovljene okoliščine tožničino delo pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi postalo trajno nepotrebno in milejši ukrep ni bil mogoč. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč skrajni ukrep, za katerega mora obstajati resen razlog. Pritožbeno sodišče soglaša, da glede na okoliščine, v katerih je bila odpoved podana (razglašena epidemija, sprejem interventne zakonodaje s strani države, odpoved naročil za obdobje maj-julij 2020 s strani največjega kupca tožene stranke na kondenzatorskem programu), tožena stranka tega ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 4. 2020 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici pogodba o zaposlitvi z dne 22. 10. 2014 ni prenehala veljati ter je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko na delovnem mestu "proizvodni delavec za srednje zahtevna dela" (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico pozove nazaj na delo ter ji prizna vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 10. 2014 (III. točka izreka). Naložilo ji je tudi priznanje delovne dobe, prijavo v socialna zavarovanja in plačilo bruto plače od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter plačilo mesečnih zneskov plače skupaj z zakonskimi obrestmi in plačilo vseh drugih pravic in prejemkov iz delovnega razmerja (IV. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem tožnica zahteva obračun plače ter plačilo davkov in prispevkov (sklep v V. točki izreka, ki ni pod pritožbo). Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov tega postopka v višini 1.106,35 EUR tožnici, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka (zoper sklep v V. točki izreka pritožbe ne vlaga). Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je izkazala, zakaj ni uporabila ukrepa čakanja na delo in zakaj prihranka 1.000,00 EUR mesečno ne bi mogla doseči s koriščenjem državnih pomoči. Pove, da je najprej tožnici izdala odločbo o čakanju na delo 10. 4. 2020, vendar je nato 13. 4. 2020 eden njenih največjih kupcev izdelkov kondenzatorskega oddelka A. odpovedal dobave za maj do julij 2020, kar je ob dvigu stroškov dela še brutalneje ogrozilo poslovanje enote B. Sklicuje se na izpoved C.C., da je bila navedena situacija na trgu razlog za zmanjšanje števila zaposlenih. Trdi, da prihranek 1.100,00 EUR na mesečni ravni ni bil prerekan. Sklicuje se na 20. člen ZIUZEOP, iz katerega izhaja, da lahko ukrepi veljajo od 13. 3. do 31. 5. 2020, ter na 22. člen istega zakona, po katerem je delodajalec lahko delavca napotil na čakanje najdlje do 31. 5. 2020. Meni, da bi bilo čakanje do 31. 5. 2020 ob odpovedi vseh naročil glavnega kupca do konca julija 2020 negospodarno in neodgovorno. Meni tudi, da ne ZIUZEOP ne ZIUPPP nista prepovedovala odpuščanja. Sklicuje se na izpovedi C.C. in D.D., da napoved prodaje za prihodnje mesece ni predvidevala ponovne rasti prodaje in proizvodnje, zaradi česar je bila odpoved nujna. Sklicuje se na splošno znana dejstva, da zaradi posledic epidemije propadajo podjetja in se povečuje brezposelnost, zaradi česar je bil ukrep nujen. Zaključkom sodišča prve stopnje v zvezi s tem očita pavšalnost in kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je dokazala, da je bila tožnica v skupini sodelavcev najmanj večopravilna. Trdi, da je presežne delavce izbrala med delavci, ki so pretežno delali na liniji B, na kateri je bil neprerekano največji upad naročil, in sicer glede na zmožnost dela na več montažnih in statorskih linijah (večopravilnost). Sklicuje se na 97,8-odstotni delež tožničinega dela na montažnih linijah B (74 %), A (20 %), F (5,4 %) in EMK oziroma D (0,5 %) in majhen obseg dela na statorskih linijah (2,2 %) v obdobju 2011-2020. Zatrjuje, da glede na to tožnica ni bila usposobljena za delo na montažnih linijah F in EMK ter statorskih linijah. Nasprotuje ugotovitvi o nejasnosti in neusklajenosti podatkov iz statistike in matrike usposobljenosti ter se sklicuje na izpovedi prič. Zatrjuje, da je dokazna ocena v zvezi z izpovedjo priče E.E. neskladna z 8. členom ZPP ter v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnica tehnični tip, uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na skladni izpovedi prič D.D. in F.F., ki potrjujeta matriko usposobljenosti ter statistiko ur na različnih linijah, in trdi, da je tožnica na linijah A, F in EMK v odstotku naredila manj ur od ostalih delavcev, podatek o samem številu ur pa bi bil zaradi različnih prisotnosti na delovnih mestih neobjektiven. Stališču o usposobljenosti tožnice očita arbitrarnost ter se sklicuje na izpoved tožnice. Nasprotuje neupoštevanju podatkov iz vloge z dne 29. 10. 2020 zaradi prekluzije in zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da vloga ni zavlekla postopka, tožnica pa se je o njej lahko izrekla. Navaja, da je bila tožnica usposobljena za delo le na linijah A in B. Pove, da ure niso vedno potrebne za usposobljenost, zato je dopustno, da ima nekdo priznano usposobljenost, čeprav nima oddelanih ur. Dalje navaja, da tožnica ni podala trditev v zvezi s svojimi zdravstvenimi omejitvami, njena izpoved pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Povzema podatek o številu ur dela tožnice na različnih linijah. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da je tožnica kljub 10-letnemu delu pri toženi stranki usposobljena le za delo na liniji B. Podaja podrobna pojasnila, iz katerih naj bi izhajalo, da so podatki med statistiko izpisa Ln – statorske in montažne linije ter matriko usposobljenosti neskladni in nejasni ter se sklicuje na stališče sodišča prve stopnje, da je življenjsko, da se presojo usposobljenosti prepušča nadrejenim delavcem. Navaja, da je iz primerjave večopravilnosti treba izvzeti linijo B, ker je bil tam največji upad naročil in se je iskalo delavce za delo na drugih linijah. Predstavlja številčne podatke o delu in usposobljenosti posameznih delavcev. V obliki tabele navaja podatke statistike izpisa iz LN – montažne linije – primerjava po izvajalcih, iz katere izhaja, da je skupni vrstni red (seštevek vseh vrstnih redov pri linijah A, F in EMK) tožnice slabši od ostalih sodelavcev, razen ene sodelavke, na liniji B pa ima največji odstotni delež ur in je druga, vendar je bil tu največji upad naročil in je bil to poslovni razlog za odpuščanje. Ponavlja, da je po matriki usposobljenosti tožnica neusposobljena za delo na linijah F in EMK. Meni, da manjše nedoslednosti, ko je določenim delavcem (G.G., H.H., I.I. in J.J.) priznana usposobljenost v matriki, čeprav imajo malo ur dela po statistiki, in ko določenim delavcem (K.K., L.L., I.I. in H.H.) ni bila priznana usposobljenost, čeprav imajo opravljene ure po statistiki, ne bi smele vplivati na odločitev sodišča oziroma utemeljevati dvoma v pravilnost matrike. Dalje navaja, da je 25. 1. 2021 ustno izvedela, da je tožnica od 1. 7. 2020 kot brezposelna prijavljena na zavodu za zaposlovanje in je do 1. 1. 2021 prejemala denarno nadomestilo. Meni, da gre za novo dejstvo, ki ga brez svoje krivde ni mogla navajati do konca glavne obravnave. Trdi, da bo v primeru pravnomočne odločitve tožnica dvakrat upravičena do plačil, saj ji bo tožena stranka morala plačati reparacijo in vrniti nadomestila plač med brezposelnostjo zavodu. Glede na to predlaga, naj tožnica predloži podatek o višini in trajanju prejemanja nadomestila med brezposelnostjo, ter posledično spremembo sodbe v reparacijskem delu.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna.

6. Pritožba na več mestih uveljavlja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ta kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ne drži. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki tudi ni storilo kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vsake strankine navedbe, temveč le do (najbolj) relevantnih navedb. To so tiste, iz katerih ob pravilni uporabi materialnega prava razbere zatrjevanje odločilnih dejstev, katerih obstoj preveri v dokaznem postopku ter jih nato v sodbi še dokazno oceni, kar je sodišče prve stopnje storilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se enako kot prej navedeni postopkovni kršitvi prekriva z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ta pa kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe prav tako ni podan.

7. Tožena stranka v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje zatrjuje tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Nasprotovanje dokazni oceni je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu proizvodni delavec za srednje zahtevna dela, ki jo je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) tožnici podala tožena stranka 15. 4. 2020. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (z izjemo obračuna plače in plačila davkov ter prispevkov) ugodilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni dokazala resnega odpovednega razloga, torej trajnega prenehanja potrebe po delu tožnice, ki bi narekovalo odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep, niti ni dokazala pravilnosti uporabe kriterija večopravilnosti pri izbiri tožnice kot delavke, katere pogodbo o zaposlitvi se odpove.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je izkazala trajno prenehanje potrebe po delu tožnice iz pogodbe o zaposlitvi in manjši obseg tožničine večopravilnosti od primerjalnih delavcev. V zvezi s tem kot bistveno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je štelo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z nujnostjo ukrepa odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potrebe po tožničinem delu niti glede tožničine usposobljenosti za operacije na različnih linijah (večopravilnosti). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene ter se sklicuje na navedene razloge v izpodbijani sodbi, v katere nima dvoma. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, pa ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

10. V pritožbi tožena stranka vztraja, da je šlo pri izbiri ukrepa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za njeno gospodarsko odločitev v okviru svobodne gospodarske pobude. V zvezi s tem sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi tožena stranka morala dokazati, da je glede na vse ugotovljene okoliščine tožničino delo pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi postalo trajno nepotrebno in milejši ukrep ni bil mogoč. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč skrajni ukrep, za katerega mora obstajati resen razlog. Pritožbeno sodišče soglaša, da glede na okoliščine, v katerih je bila odpoved podana (razglašena epidemija, sprejem interventne zakonodaje s strani države, odpoved naročil za obdobje maj-julij 2020 s strani največjega kupca tožene stranke na kondenzatorskem programu), tožena stranka tega ni dokazala.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka s predložitvijo listin (matrika usposobljenosti in izpis statistike iz LN montažne linije - primerjava po izvajalcih- in za statorske in montažne linije) dokazala, da je bila tožnica izmed delavcev njenega oddelka najmanj večopravilna. Sodišče prve stopnje je zelo natančno pojasnilo, v čem so razhajanja med obema listinama, pravilno pa je podvomilo v objektivnost izbire tožnice kot najmanj opravilne delavke na podlagi ugotovitve o odločilnih nedoslednostih pri priznavanju usposobljenosti na različnih linijah delavcem, ne da bi obstajala dosledna korelacija med priznano usposobljenostjo za delo in/ali kontrolo na posamezni liniji in številom opravljenih ur dela posameznega delavca na tej liniji. Tožena stranka niti z dodatnimi pojasnili v pritožbi teh nedoslednosti in nejasnosti ni obrazložila. Neutemeljeno se sklicuje na izpovedi prič, ki so izpovedovale o kvaliteti in kvantiteti tožničinega dela, iz česar naj bi izhajalo, da je bila tožnica v najnižjem obsegu večopravilna (poleg še ene delavke, ki ji je bila pogodba o zaposlitvi prav tako odpovedana). Ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je odločilno, da so priče, ki so seznanjene s tožničinim delom, izpovedale, da so bili delavci, ki so ostali zaposleni pri toženi stranki, bolj večopravilni od tožnice. V postopku je tožena stranka zatrjevala, da je tožnica najmanj usposobljena za delo na različnih linijah in se pri tem sklicevala na matriko usposobljenosti (B 7), iz katere naj bi izhajal vrstni red delavcev tožničinega oddelka glede na njihovo usposobljenost oziroma večopravilnost, ki je bil podlaga za izbiro delavk, ki sta jima bili odpovedani pogodbi o zaposlitvi (najnižja usposobljenost). Glede na to bi morala dokazati pravilnost uporabe tega kriterija za izbiro delavk, ki sta bili izbrani za odpoved pogodb o zaposlitvi, česar pa glede na številne nedoslednosti pri priznavanju kvalifikacij delavcem oddelka niti z zaslišanjem predlaganih prič ni uspela. Kriterij, na podlagi katerega se opravi izbira presežnega delavca, mora biti namreč uporabljen pravilno, pravilnost njegove uporabe pa v sodnem postopku objektivno preverljiva. Sklicevanje tožene stranke na to, da je življenjsko, da se nadrejeni odloči, ali bo priznal delavcu usposobljenost za delo na neki liniji ali ne, ne glede na število oddelanih ur, je v nasprotju z zatrjevanim kriterijem za izbiro tožnice kot delavke, katere delo je postalo trajno nepotrebno, kot izhaja iz matrike usposobljenosti, zato na pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati. Glede na to, na odločitev tudi ne more vplivati vztrajanje tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati trditve iz pripravljalne vloge z dne 29. 10. 2020 glede povprečnega števila ur, potrebnega za to, da se delavec usposobi za delo na posamezni liniji pri toženi stranki (348 ur), pri čemer tudi ta trditev ugotovljenih nejasnosti in nedoslednosti pri priznavanju usposobljenosti delavcev PE M. ne pojasnjuje.

12. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je ta nezakonita. Posledično je pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice ter toženi stranki naložilo vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožnica pri toženi stranki neposredno pred odpovedjo, ter poziv na delo. Zavrniti je treba tudi sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da je tožnica prijavljena kot brezposelna oseba na zavodu za zaposlovanje, kar bi po njenem prepričanju moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odločitvi o reparaciji, da ne bi prišlo do obogatitve tožnice. Izrek v zvezi s prisojenim zneskom nadomestila plače je opisen, višina pripadajočega nadomestila plače ali razlike med nadomestilom med brezposelnostjo in nadomestilom plače pa niti ni bila predmet tega postopka.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).