Jedro

Uporaba prava je v domeni sodišča in ne izvedenca.

Tožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na izvedensko mnenje dr. B. B., izdelano v drugem sodnem postopku, in predlagal, da ga sodišče uporabi tudi v tem postopku. Ker se je s tem strinjala tudi tožena stranka, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje pravilno uporabilo kot dokazno sredstvo (1. točka 219.a člena ZPP). Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb, s katerimi bi oporekal navedenemu izvedenskemu mnenju ali utemeljeval potrebo po njegovi dopolnitvi ali postavitvi drugega izvedenca (254. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka v roku 15 dni plača zavarovalnino v višini 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 1. 2019 do plačila.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navaja, da je zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena, saj sodišče ni izvedlo z njegove strani predlaganih dokazov s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ter zaslišanjem prič A. A. in dr. B. B. Sodišče takšne odločitve tudi ni obrazložilo, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je 7. 1. 2019 utrpel zlom kolka, s čimer je nastal zavarovalni primer in obveznost tožene stranke, da mu izplača zavarovalnino. Med strankama je sporno strokovno medicinsko vprašanje, kakšno vrsto poškodbe je tožnik utrpel ob poškodbi desnega kolka in kako to poškodbo umestiti v seznam poškodb, opredeljen v zavarovalni pogodbi in njenih prilogah. Omenjeno strokovno vprašanje sodišče ne more rešiti samo, temveč bi moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Tožnik meni, da je zaradi poškodbe kolka utrpel izgubo spodnje okončine v kolku. Tožnik ne more več samostojno hoditi in zato pri njem obstaja več kot 70 % invalidnost na poškodovani nogi. Tožnik je starejša oseba in zlom kolka zanj dejansko pomeni funkcionalno izgubo spodnje okončine.

3.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik od tožene stranke zahteva plačilo zavarovalnine za trajno invalidnost v posledici zloma kolka, ki ga je utrpel 7. 1. 2019. Tožbeni zahtevek opira na med strankama sklenjeno zavarovalno pogodbo o zavarovanju za nezgodno smrt in težjo invalidnost (v nadaljevanju Zavarovalna pogodba). Med strankama ni bilo sporno, da so del navedene pogodbe Dodatni pogoji za zavarovanje za nezgodno smrt in težjo invalidnost DP-NSI-07 (v nadaljevanju Splošni pogoji), katerih sestavni del je Tabela za določitev odstotka trajne invalidnosti zaradi nezgode (v nadaljevanju Tabela).

6.Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki niso medsebojno nasprotujoči si, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 18. točki obrazložitve je ustrezno pojasnilo razloge za nepotrebnost in posledično zavrnitev dokazov z zaslišanjem prič A. A. in dr. B. B. ter postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Morebitna nepravilnost razlogov bi lahko utemeljevala kvečjemu pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, do katerih se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da tožnik od tožene stranke terja izpolnitev pogodbene obveznosti po pogodbi o nezgodnem zavarovanju. Zavarovalnica se pri nezgodnem zavarovanju ne zaveže povrniti škode, ki nastane oškodovancu v škodnem dogodku, temveč izplačati vnaprej dogovorjeno zavarovalno vsoto, če in ko bodo izpolnjeni pogoji, za katere sta se stranki dogovorili z zavarovalno pogodbo. Pravdni stranki sta v zavarovalni pogodbi jamstvo zavarovalnice omejili le na določene škodne posledice, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali trajne posledice, ki jih je tožnik utrpel v posledici poškodbe kolka, ustrezajo v zavarovalni pogodbi zavarovani nevarnosti, torej v zavarovalni pogodbi opredeljeni težji invalidnosti.

8.Pritožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ne nasprotuje vsebini in razlagi Splošnih pogojev in Tabele, po katerih je težja invalidnost, ki je krita z zavarovalno pogodbo, (le) invalidnost, ki ustreza trajni invalidnosti zavarovanca v višini 50 % ali več po Tabeli kot posledici ene nezgode (prvi odstavek 2. člena Splošnih pogojev), pri čemer se za določitev odstotka trajne invalidnosti po nezgodi uporabljajo izključno določila Splošnih pogojev in Tabele; poškodbe, ki v Tabeli niso navedene, pa se ne upoštevajo pri določitvi odstotka trajne invalidnosti (prvi odstavek 19. člena Splošnih pogojev).

9.Sodišče prve stopnje je opirajoč se na izvedensko mnenje dr. B. B., izdelano v postopku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 661/2022, ugotovilo, da je v posledici nezgode z dne 7. 1. 2019 pri tožniku podana omejena gibljivost desnega kolčnega sklepa. Pritožnik navedeni ugotovitvi ne nasprotuje.

10.Tožnik ne ugovarja (pravilni) ugotovitvi sodišča prve stopnje, da omejena gibljivost kolčnega sklepa sama po sebi ne predstavlja invalidnosti, ki je krita s sklenjeno zavarovalno pogodbo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni izkazal popolne izgube spodnje okončine v kolku, ki po 10. točki Tabele predstavlja 70 % trajno invalidnost. Tožnik ni izgubil spodnje okončine, saj tako iz medicinske dokumentacije kot iz pritožbenih navedb izhaja, da ima obe nogi, ki ju (ob pomoči bergel, palice ali druge osebe) tudi obe uporablja pri hoji. Določbe Tabele so v tem delu jasne in ne nudijo prostora za razlago, za katero se zavzema pritožnik in po kateri bi bilo mogoče funkcionalno nezmožnost ali manjzmožnost noge opredeliti kot njeno popolno izgubo. Pritožnik tudi ni izkazal invalidnosti po 31. točki Tabele. Iz njegovih navedb in predloženih dokazov sicer izhaja, da je funkcionalnost desne noge omejena, vendar funkcionalna nezmožnost ni popolna, saj nogo še vedno uporablja pri hoji, poleg tega ni navajal prisotnosti ankiloze ali endoproteze, kar je pogoj za priznanje trajne invalidnosti po tej točki. Takšna invalidnost tudi sicer ne bi dosegala zahtevane 50 % trajne invalidnosti kot pogoja za zavarovalno kritje težje invalidnosti.

11.Sodišče prve stopnje je na vprašanje, kakšno poškodbo in posledice je tožnik utrpel, odgovorilo s sklicevanjem na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. B. B. S tem so bila strokovna vprašanja, relevantna za odločitev v zadevi, izčrpana; pri odgovoru na vprašanje, ali je ugotovljeno tožnikovo stanje in telesne omejitve mogoče uvrstiti pod eno ali več od v Tabeli opredeljenih trajnih invalidnosti in s tem pojem težje invalidnosti, pa gre za uporabo Splošnih pogojev in Tabele ter s tem uporabo (pogodbenega) materialnega prava. Uporaba prava je v domeni sodišča in ne izvedenca, zato sodišče prve stopnje ni nedopustno preseglo meja svojih kompetenc in pristojnosti.

12.Tožnik se je v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na izvedensko mnenje dr. B. B., izdelano v drugem sodnem postopku, in predlagal, da ga sodišče uporabi tudi v tem postopku. Ker se je s tem strinjala tudi tožena stranka, je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje pravilno uporabilo kot dokazno sredstvo (1. točka 219.a člena ZPP). Temu pritožnik v pritožbi ne nasprotuje. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal nobenih navedb, s katerimi bi oporekal navedenemu izvedenskemu mnenju ali utemeljeval potrebo po njegovi dopolnitvi ali postavitvi drugega izvedenca (254. člen ZPP). Tudi v pritožbi ne pojasni, katera dejstva strokovne narave je želel razčistiti ali dodatno ugotoviti z zaslišanjem izvedenca ali novim izvedenskim mnenjem. Sodišče prve stopnje je zato navedena dokaza pravilno opredelilo kot nepotrebna in ju zavrnilo. Enako velja za zaslišanje priče A. A., ki bi izpovedala o obsegu pomoči, ki jo je in jo nudi tožniku.

13.Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 219a, 219a-1, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 921

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.