Jedro

Tožnik je pretežni čas delovnih obveznosti delovnega mesta hišnika - vzdrževalca v spornem obdobju opravljal težja dela (pripravljal kesone, kosil travo), ki so zahtevala moč in dodatne napore, lažja dela kot so zamenjava luči ali vtičnic pa je opravljal na lestvah in v prisilnih držah v primerih, če je prišlo do okvar, te pa prihajajo le občasno in niti ni nujno vsakodnevno. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na delo, ki ga tožnik pretežno opravlja in da je tudi pri tožniku začasno nezmožnost za delo potrebno ocenjevati za dela in naloge, ki v tem času predstavljajo bistveno vsebino delo. Ker je tožnik pretežni čas delovnih obveznosti v spornem obdobju opravljal težja dela, za ta pa po izvedenskem mnenju sodnega izvedenca ni bil zmožen, je tožbeni zahtevek na ugotovitev nezmožnosti za delo v spornem obdobju utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II., III. in V. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 285,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva priznanje začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas zaradi bolezni tudi v obdobju od 18. 5. 2013 do 11. 6. 2013, od 20. 6. 2013 do 31. 7. 2013 in za 21. 11. 2013 (I. točka). S sodbo pa je sodišče prve stopnje z II. točko izreka odpravilo odločbo toženca z dne 4. 6. 2013 v delu, da ostane odločba imenovanega zdravnika z dne 6. 5. 2013 nespremenjena ter odločbo z dne 6. 5. 2013, ki določa, da je tožnik od 18. 5. 2013 do 30. 6. 2013 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni, odločbo z dne 23. 8. 2013 in odločbo z dne 24. 7. 2013 v delu, da je tožnik od 1. 8. 2013 do 20. 8. 2013 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno zaradi bolezni, odločbo z dne 5. 11. 2013, odločbo z dne 17. 9. 2013 ter odločbo z dne 18. 10. 2013, odločbo z dne 12. 12. 2013 v delu, da ostane v ostalem odločba imenovanega zdravnika z dne 19. 11. 2013 nespremenjena ter odločbo z dne 19. 11. 2013. Nadalje je sodišče prve stopnje s III. točko izreka ugotovilo, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 12. 6. 2013 do 19. 6. 2013, od 1. 8. 2013 do 20. 11. 2013 za polni delovni čas zaradi bolezni, od 22. 11. 2013 do 4. 5. 2015 pa je tožnik zmožen za delo skladno s tožnikovo preostalo delazmožnostjo po odločbi ZPIZ Slovenije št. ... z dne 5. 11. 2013, po kateri je tožnikova delovna obveznost 4 ure dnevno. S četrto točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev tožnikove začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas zaradi bolezni še za obdobje od 22. 11. 2013 do 4. 5. 2015 ter toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka v višini 479,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo v II., III. in V. točki izreka je pritožbo vložil toženec zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Toženec najprej izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v delu, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 12. 6. 2013 do 19. 6. 2013 in od 1. 8. 2013 do 20. 11. 2013 za polni delovni čas zaradi bolezni, ker meni, da je takšna odločitev zmotna. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je bil tožnik zaradi bolezni nezmožen za delo za polni delovni čas, saj je na podlagi pogodbe o delovnem mestu hišnik - vzdrževalec zavezan opravljati vse delo, kot je razvidno iz opisa del in nalog. Pritožba vztraja, da za navedeno odločitev sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, saj je že Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 95/2011 ugotovilo, da se pri zavarovancu lahko ugotovi začasna zmožnost za delo kljub določenim omejitvam za posamezna opravila, pri čemer pa se ne sme nanašati na opravila ali naloge, ki predstavljajo bistveno vsebino del delavca v okviru delovnega mesta. Glede na tožnikovo začasno delazmožnost po 4 ure dnevno, ga je potrebno ocenjevati za delo in naloge, ki v tem času predstavljajo bistveno vsebino delo v okviru njegovega delovnega mesta. Da odločitev sodišča ne temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, pa izhaja iz izvedenskega mnenja dr. A.A., ki je podal mnenje, da je tožnik zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno z omejitvami težjih del (kidanje snega ter priprava in premikanje kesonov), pri čemer je na ustnem zaslišanju izpovedal, da je tožnik bil sposoben za lažja dela z ostalimi razbremenitvami in časovno razbremenitvijo. Podano mnenje sovpada z mnenjem zdravstvene komisije, da je tožnik v polovičnem delovnem času bil zmožen opravljati večino opravil iz opisa del in nalog, razen težjih opravil, ki pa jih tudi sicer 8 ur na dan ne opravlja. Poudarja, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bistveno vsebino njegovega dela prestavlja premikanje kesonov, čiščenje snega do novembra pa sploh ni bilo potrebno. Kolikor bi sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca in ugotovljeno dejansko stanje, bi moralo tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za polni delovni čas v obdobju od 12. 6. 2013 do 19. 6. 2013 in od 1. 8. 2013 do 20. 11. 2013 v celoti zavrniti. Pritožba pa izpodbija odločitev tudi glede stroškov postopka. Sklicuje se na določbo 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in meni, da je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka le delno in sicer sorazmerno glede na njegov uspeh v pravdi. Navaja, da je tožnik s tožbo zahteval priznanje začasne nezmožnosti za delo v skupnem trajanju 717 dni, pri čemer je uspel le delno in sicer za 120 dni, to je priznan bolniški stalež za čas od 12. 6. 2013 do 19. 6. 2013 in od 1. 8. 2013 do 20. 11. 2013, za 68 dni je sodišče tožbeni zahtevek zavrglo, za 529 pa zavrnilo, to je za obdobje od 22. 11. 2013 do 4. 5. 2015, ko je tožnik vtoževal polni bolniški stalež, vendar se je glede na dokončno in izvršljivo odločbo ZPIZ-a tožnikova delazmožnost presojala za 4 ure dnevno, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je tožnik v celoti delazmožen. Upoštevajoč navedeno meni, da znaša tožnikov uspeh 17 % in ne 40 %, kar od priznanih 1.198,52 EUR znaša 203,74 EUR in ne odmerjenih 479,40 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče postopalo v skladu z 2. odstavkom 347. člena ZPP in opravilo pritožbeno obravnavo, ker je senat na seji senata ugotovil, da dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov, še zlasti glede na pritožbene navedbe, ni dovolj razčiščeno. Čeprav se je v spisu nahajal opis delovnega mesta hišnik - vzdrževalec in tudi navedena so bila posamezna opravila, ki sodijo v ta delokrog, ni bilo posebej ugotovljeno, katera od posameznih opravil na tem delovnem mestu prevladujejo in predstavljajo večji del vseh opravil. 5. V ta namen je pritožbeno sodišče zaslišalo tožnika o tem, katere konkretne zadolžitve in opravila sestavljajo delovno mesto hišnik - vzdrževalec in katere dnevne zadolžitve predstavljajo bistvo tega delovnega mesta.

6. Na podlagi zaslišanja tožnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik na delovnem mestu hišnik - vzdrževalec opravljal stoječe delo, določena dela na lestvah in v prisilnih držah. V obdobju, ko je bila sezona košnje trave je vsaj trikrat na teden kosil površino od 500 do 1000 m2 s kosilnico težko od 30 do 50 kilogramov. Kosil pa je tudi s kosilnico na nitko, ki jo je nosil na hrbtu. Na delu je dnevno za odvoz smeri pripravljal kesone, jih potegnil iz prostora ter jih peljal na zbirno mesto in nazaj.

7. Po zaslišanju tožnika se je pritožbeno sodišče prepričalo, da je v spornem obdobju, ko je bila sezona košnje trave, na delu več kot polovico časa oziroma pretežni del, opravljal težja dela (pripravljal kesone, kosil travo), ki so zahtevala moč in dodatne napore, lažja dela kot so zamenjava luči ali vtičnic pa je opravljal na lestvah in v prisilnih držah v primerih, če je prišlo do okvare, te pa jasno prihajajo le občasno in niti ni nujno vsakodnevno.

8. Potem, ko je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi razčistilo sporno vprašanje, katera opravila predstavljajo bistveno vsebino tožnikovega dela in ugotovilo, da je pretežni čas delovnih obveznosti v spornem obdobju opravljal težja dela, je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri takšni odločitvi je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ga je zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 95/2011 in se pritožba nanjo izrecno sklicuje in sicer, da se glede na sodno prakso začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na delo, ki ga tožnik pretežno opravlja in da je tudi pri tožniku začasno nezmožnost za delo potrebno ocenjevati za dela in naloge, ki v tem času predstavljajo bistveno vsebino delo. Pritožbeno sodišče pa je upoštevalo tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca, s katerim se je tožena stranka strinjala, je pa že v pripombah na mnenje, enako kot v pritožbi, opozarjala, da je tožnik za večino v seznamu opredeljenih del oziroma po predloženem opisu delovnega mesta hišnika - vzdrževalca zmožen, to je za tista dela, ki jih je izvedenec sam ocenil kot lažja dela. Medtem, ko je za težja dela, med katere je med drugim štel tudi pripravo in premikanje kesonov, menil, da tožnik ni zmožen.

9. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tudi glede stroškov postopka. Res je sodišče tožbo v delu, s katero je tožnik uveljavljal začasno nezmožnost v obdobju od 18. 5. 2013 do 11. 6. 2013, od 20. 6. 2013 do 31. 7. 2013 in za 21. 11. 2013, zavrglo (I. točka izreka) in tožbeni zahtevek za ugotovitev začasne nezmožnosti za polni delovni čas od 22. 11. 2013 do 4. 5. 2015 zavrnilo, kar se šteje, da tožnik v tem delu ni uspel. Vendar je sodišče prve stopnje hkrati na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) odpravilo vse v II. točki izreka navedene odločbe kot nepravilne in nezakonite, ker je presojalo njihovo zakonitost tako, da tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel zgolj v višini 17 %, kot zatrjuje pritožba, pač pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, v višini 40 % ter tožniku skladno z določbo 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP v ustreznem deležu priznalo stroške postopka.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Zaradi uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP in Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami, v nadaljevanju: ZOdvT) odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 285,40 EUR. Od tega iz naslova nagrade odvetniku za narok na pritožbeni stopnji po tarifni št. 3212 znaša 169,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tarifni št. 6002 in 96,20 EUR za kilometrino po tarifni št. 6003 na relaciji B. - C. - B. (2 x 130 km x 0,37 EUR).