Jedro

Obravnavano je bilo vprašanje, ali je tožnik upravičen do odškodnine, ker mu (v drugi, pravnomočno končani pravdi) niso bile prisojene ZZO za čas pred izdajo sodbe sodišča 1. stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik se je telesno poškodoval v nesreči na delu 1.3.1993. Odškodnino je (delno uspešno) zahteval v pravdnem postopku, v katerem je prvostopenjsko sodišče odločilo 23.1.2001, drugostopenjsko 9.5.2002 in revizijsko 23.10.2003. V okviru navedenega pravdnega postopka je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, da mu mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od nastopa zamude 23.11.1994 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje oziroma do 22.1.2001. Te obresti po tožnikovem izračunu znašajo 7.785.513 SIT.

2. Tožnik je nato vložil odškodninsko tožbo zoper državo. Trdil je, da je, ker so bile glede zakonskih zamudnih obresti zavrnilne odločitve sodišč, opisane v 1. točki, napačne zaradi zavestno nezakonitega sojenja, oškodovan, njegovo škodo pa predstavlja prav tam naveden denarni znesek, ki bi mu moral biti ob pravilni uporabi materialnega prava prisojen iz naslova zakonskih zamudnih obresti (tudi) za čas od nastopa zamude 23.11.1994 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (zamudne obresti so mu bile namreč priznane šele od tedaj dalje).

3. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, drugostopenjsko sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo.

4. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je podana, ker so razlogi o vsebini sodnega spisa P 65/99 Okrožnega sodišča v Celju, spisa Cp 870/2001 Višjega sodišča v Celju in spisa II Ips 502/2002 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v izpodbijani sodbi v nasprotju s temi spisi: iz njih izhaja, da so sodišča na škodo tožnika zavestno napačno uporabila materialno pravo, ko tožniku niso prisodila spornih zakonskih zamudnih obresti in ne ravno nasprotno, kot je zapisano v izpodbijani sodbi. Materialno pravo pa je po prepričanju tožnika zmotno uporabljeno zato, ker sta se nižji sodišči sklicevali na sodno prakso, čeprav bi morali svoji odločitvi opreti na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki v 919. členu določa, da mora dolžnik od odškodnine za nepremoženjsko škodo plačati zakonske zamudne obresti od dneva nastanka zamude, to je od izteka 14-dnevnega roka, šteto od dneva, ko je dolžnik prejel odškodninski zahtevek z dokumentacijo. Takšna obveznost izhaja tudi iz določb 277., 324., 17. in 12. člena ZOR.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ta kršitev naj bi bila v konkretnem primeru podana zato, ker iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišča, ki so odločala o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, izvirajočo iz nesreče pri delu, niso zavestno napačno uporabila materialnega prava, ko so zavrnila zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, iz zgoraj navedenih spisov pa naj bi izhajalo prav to. To pa ne drži. Bistvo kršitve, ki jo uveljavlja tožnik, je v tem, da sodišče napačno povzame vsebino listin oziroma zapisnikov o izpovedbah v postopku oziroma jim pripiše drugačen, spremenjen pomen, odločitev pa je zaradi tega drugačna, kot bi sicer (brez opisane napake) bila. V konkretnem primeru bi šlo za takšno kršitev, če bi bilo v pravdi, ki je tekla zaradi priznanja in odmere odškodnine za škodo, izvirajočo iz nesreče pri delu, ugotovljeno, pa seveda ni bilo (ker bi bilo odločeno drugače), da so sodišča glede zakonskih zamudnih obresti materialno pravo (celo zavestno, kot trdi revident) napačno uporabila.

7. Ne drži niti očitek, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo. V času izdaje sodbe sodišča prve stopnje je veljala ustaljena sodna praksa, da tečejo zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo (ki so jo sodišča skladno z določbo drugega odstavka 189. člena ZOR odmerjala po cenah ob izdaji sodne odločbe) od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (in ne že od zahteve za plačilo odškodnine oziroma od nastopa zamude v smislu določbe 324. člena ZOR). V obravnavanem obdobju je skladno z določbo 277. člena ZOR obrestno mero zamudnih obresti določal Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95, v nadaljevanju ZPOMZO), po katerem so imele zamudne obresti poleg kaznovalne funkcije za dolžnikovo zamudo pri plačilu tudi funkcijo valorizacije. Takšna sodna praksa se je izoblikovala zaradi neugodnih ekonomskih razmer (predvsem hitrega padanja vrednosti takratne denarne enote) in je predstavljala (še sprejemljiv) kompromis v varstvu pravic in interesov tako upnika kot dolžnika. Stališče revizije, da se nižji sodišči "napačno sklicujeta na sodno prakso, saj bi se morali opreti na ZOR", je zmotno. Nižji sodišči, ko je prvostopenjsko zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas pred izdajo svoje sodbe zavrnilo, drugostopenjsko pa takšno sodbo potrdilo, sodne prakse nista uporabili kot formalen vir prava (in v zvezi s tem nista ravnali v nasprotju s 125. členom Ustave Republike Slovenije): ustaljeno sodno prakso o obravnavanem relevantnem pravnem vprašanju sta uporabili zgolj kot sredstvo določitve zgornje premise formalnih pravnih virov, ki sta jih takrat predstavljala ZOR in ZPOMZO, ki sta celovito urejala materijo zamudnih obresti, ZOR pa je celovito urejal tudi materijo odškodnin za premoženjsko in za nepremoženjsko škodo in pri slednji izhajal iz konceptualnega izhodišča, da "pravična denarna odškodnina" iz 200. člena ZOR, ki jo je dolžna odgovorna oseba plačati na nepogodbeni podlagi, dejansko predstavlja satisfakcijo. Zato ne drži tožnikovo prepričanje, da mu pripadajo zamudne obresti od trenutka, določenega v 919. členu ZOR: pritožbeno sodišče mu je pravilno pojasnilo, da zakonska določba, na katero se sklicuje, ureja pravice in obveznosti zavarovalnice in zavarovanca, temelječe na zavarovalni pogodbi, v konkretnem primeru pa takšne pravne podlage ni bilo, saj se je zahtevek nanašal na nepogodbeno obveznost (povzročitev škode).

Presojo, za kakršno se zavzema revident, je omogočila šele uveljavitev Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) 1.1.2002 ter sprememba ZPOMZO (Ur. l. RS, št. 109/2001, v nadaljevanju ZPOMZO-A), na podlagi katerih je Vrhovno sodišče 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, s katerim je bila po predhodni spremembi ustreznih zakonskih predpisov, spremenjena dotedanja v reviziji grajana enotna sodna praksa glede zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Nižji sodišči sta revidentu tudi povsem pravilno pojasnili, da dolgoletne ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti zgolj v posamičnem primeru, pač pa se mora sprememba vedno nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati ter da bi, če bi sledili tožnikovemu materialnopravnemu naziranju, kršili ustavni načeli enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) in enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

8. Tožnikova revizija je iz zgoraj pojasnjenih razlogov neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).