Jedro

Inštitut denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja je mišljen kot kratkoročna pravica, saj je zakonska težnja invalida s preostalo delovno zmožnostjo čimprej ponovno vključiti v aktivno zaposlitev. Ker mora biti taka oseba ves čas na voljo zavodu in prisotna na domačem trgu delovne sile, je sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško iz tega razloga izključil transfer omenjenih nadomestil v drugo državo pogodbenico.

Določba 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih na ozemlju Republike Slovenije in Republike Hrvaške, se ne nanaša na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Sporazum ne daje pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalna obdobja, kar pomeni, da v tožnikovem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški, temveč le dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji.

Tožnik ob nastanku III. kategorije invalidnosti ni bil vključen v obvezno zavarovanje, zato bi moral skladno z drugo alinejo prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Do dneva nastanka invalidnosti je tožnik dopolnil 49 let starosti, kar pomeni, da bi moral skladno z drugo alinejo 68. člena ZPIZ-1 dopolniti najmanj 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe v Republiki Sloveniji, medtem ko slovenska pokojninska doba v obravnavanem primeru znaša 6 let, 4 mesece in 2 dni. Navedeno pomeni, da ni podana zahtevana gostota zavarovanja v Republiki Sloveniji, zato ni bilo pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., II., III. in IV. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tožnikov zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 11. 8. 2011 in št. ... z dne 22. 9. 2010 ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja (na podlagi III. kategorije invalidnosti).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 9. 2010 in št. ... z dne 11. 8. 2011 (I. točka izreka) ter ugotovilo, da je tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti od 10. 8. 2010 dalje, s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, to je lažje fizično delo brez prenašanja in dvigovanja bremen nad 5 kg ter v okolju, kjer zračno onesnaženje ne presega mejnih vrednosti, brez izpostavljenosti cigaretnemu dimu (II. točka izreka). Tožniku je priznalo pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost (III. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da odločbo o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost izda v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in prizna pravica do invalidske pokojnine, pa je zavrnilo (V. točka izreka).

Zoper I., II., III., in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje hrvaške dobe v trajanju 14 let, 5 mesecev in 6 dni ne bi smelo prišteti k slovenski delovni dobi v trajanju 6 let, 4 mesece in 2 dni ter tožniku priznati pravice do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost. Meni, da Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Zakon o ratifikaciji, Ur. l. RS - mednarodne pogodbe, št. 21/1997, v nadaljevanju: Sporazum) ne ureja pravic in dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, pač pa le pravico do različnih vrst pokojnin. Le pri uveljavljanju pravice do pokojnine je mogoče uporabiti določbe Sporazuma o seštevanju pokojninskih dob, dopolnjenih v obeh državah pogodbenicah. Pravice in dajatve na podlagi preostale delovne zmožnosti so vezane na trg dela v Republiki Sloveniji in na slovensko zakonodajo. Nadomestilo za invalidnost spada med kratkoročne pravice in dajatve, ki so v celoti podvržene nacionalni zakonodaji. Tožena stranka zastopa stališče, da sporazum ne ureja pravic, ki se nanašajo na kratkoročne dajatve, niti ne predvideva seštevanja zavarovalnih dob pri ugotavljanju pogojev za priznanje teh pravic. Pri tem opozarja na določbo tretjega odstavka 5. člena Sporazuma, po kateri transfer dajatev ni dogovorjen in mogoč za nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo. Da je potrebno določbe sporazuma o seštevanju zavarovalnih obdobij upoštevati le v primeru odločanja od pravici do pokojnine, naj bi po mnenju tožene stranke izhajalo tudi iz prehodnih in končnih določb sporazuma, ki urejajo le ponovno odmero pokojnin in ne predvidevajo ponovne odmere denarnih nadomestil v zvezi z invalidnostjo. Razen tega se na dogovorjenih obrazcih med državama lahko podajo le zahtevki za priznanje pravice do pokojnine, ne pa tudi zahtevki za priznanje drugih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tudi iz obvestila na spletni strani tožene stranke in njene brošure izhaja, da je mogoče uveljaviti le pravico do sorazmernega dela pokojnine, ne pa tudi ostalih pravic iz invalidskega zavarovanja. Navedeno po mnenju tožene stranke pomeni, da se pri ugotavljanju pogojev za priznanje nadomestila za invalidnost lahko upošteva le slovenska pokojninska doba. Ker tožnik z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe ne izpolnjuje predpisanega pogoja (gostote) 1/3 delovnih let, mu ni mogoče priznati pravice do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost. Tožena stranka se smiselno sklicuje na zadevi Psp 49/2013 z dne 28. 2. 2013 in Psp 66/2013 z dne 28. 2. 2013. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se tožniku prizna invalidnost z upoštevanjem dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški. Meni, da tožena stranka napačno razlaga predpise oziroma da ne upošteva meddržavnega sporazuma o socialnem zavarovanju.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, vendar je ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 8. 2011 ter prvostopenjske odločbe št. ... z dne 22. 9. 2010, s katero je bila na podlagi sicer ugotovljene III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni, kar ni predmet pritožbe, zavrnjena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Drugače kot tožena stranka, ki je tožnikovo zahtevo zavrnila in upoštevala le dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji v trajanju 6 let, 4 mesece in 2 dni, je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, tako da je ob odpravi odločb tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela nadomestila za invalidnost. Ker je bil tožnik zavarovanec po slovenskih in hrvaških predpisih, je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določbe Sporazuma, zaključilo, da se posamezne zavarovalne dobe za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost, seštevajo.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje. Z meddržavnim sporazumom o socialnem zavarovanju je bilo urejeno področje zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, varstvo materinstva, nesreč pri delu in poklicnih bolezni in zavarovanje za primer brezposelnosti. Sporazum v 3. poglavju III. dela ureja seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih države pogodbenice, za pridobitev pravice do dajatev v primeru starosti, invalidnosti in smrti (22. člen). V naslovu 3. poglavja III. dela Administrativnega sporazuma o izvajanju sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Uredba o ratifikaciji, Ur. l. RS - mednarodne pogodbe, št. 24/1997 - administrativni sporazum) je izrecno navedeno, da gre pri teh dajatvah za pokojnine v primeru starosti, invalidnosti oziroma smrti. Te so po svoji naravi dolgoročne dajatve, medtem ko je denarno nadomestilo iz invalidskega zavarovanja mišljeno kot kratkoročna pravica, saj je zakonska težnja invalida s preostalo delovno zmožnostjo čimprej se ponovno vključiti v aktivno zaposlitev. Osebe s preostalo delovno zmožnostjo morajo biti ves čas na voljo zavodu in prisotne na domačem trgu dela. To je tudi razlog, zaradi katerega je Sporazum v tretjem odstavku 5. člena izključil izplačevanje omenjenih nadomestil v drugo državo članico (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 194/2004 z dne 18. 1. 2005).

Upoštevaje specifiko, ki izhaja iz različnih pravnih ureditev strank meddržavnega sporazuma, je razumljivo, da so denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo, urejene z nacionalnimi predpisi. Za razliko od pravice do (invalidske) pokojnine posamezne vrste pravic iz invalidskega zavarovanja v eni državi pogodbenici niso nujno predmet ureditve v drugi državi pogodbenici. Sporazum zato tudi ne ureja pravic in ne pokriva (kratkoročnih) dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti. Stališče, da sporazum pokriva le pokojninske prejemke, potrjuje prehodna in končna določba 37. člena sporazuma, ki ureja vprašanje ponovne odmere pokojnine, razen tega pa se tudi dogovorjeni obrazci med državama nanašajo le na zahtevke za priznanje pravice do pokojnine.

Vse navedeno pomeni, da se določba 22. člena Sporazuma o seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih na ozemlju Republike Slovenije in Republike Hrvaške, ne nanaša na pridobitev pravice do denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Sporazum torej ne daje pravne podlage, da se v primeru ugotovljene preostale delovne zmožnosti pri pridobitvi denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja seštevajo zavarovalna obdobja, kar pomeni, da v tožnikovem primeru v pokojninsko dobo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi III. kategorije invalidnosti, ni možno upoštevati dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški, v trajanju 14 let 5 mesecev in 6 dni, temveč le dopolnjeno pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji.

Prav tako v določbah Sporazuma ni pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost v sorazmernem delu. Nadomestilo za invalidnost je samostojna dajatev iz invalidskega zavarovanja, pogoji za njeno priznanje pa so določeni v 94. členu ZPIZ-1. Zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, se skladno s prvim odstavkom 94. člena ZPIZ-1 v primeru zmanjšane zmožnosti za delo, prizna pravica do nadomestila za invalidnost, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan.

Tožnik ob nastanku III. kategorije invalidnosti dne 10. 8. 2010 ni bil vključen v obvezno zavarovanje, zato bi moral skladno z drugo alinejo prvega odstavka 66. člena ZPIZ-1 izpolnjevati pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Do dneva nastanka invalidnosti je tožnik dopolnil 49 let starosti, kar pomeni, da bi moral skladno z drugo alinejo 68. člena ZPIZ-1 dopolniti najmanj 9 let in 8 mesecev pokojninske dobe v Republiki Sloveniji, medtem ko slovenska pokojninska doba v obravnavanem primeru znaša 6 let, 4 mesece in 2 dni. Navedeno pomeni, da ni podana zahtevana gostota zavarovanja v Republiki Sloveniji, zato ni bilo pogojev za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alinee 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 22. 9. 2010 in z dne 11. 8. 2011 ter za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti.