Jedro

Revidenta pravilno ugotavljata, da je kazenski postopek zoper odgovorne delavce toženih strank zastaran (ker tožnika na poziv preiskovalnega sodnika nista vložila obtožnice ali predlagala preiskave - zaradi česar se po določbah 62. člena zakona o kazenskem postopku šteje, da sta odstopila od pregona) in da obsodilna sodba ni bila izrečena. Zato je treba presojati zastaranje odškodninske terjatve tožnikov po določbah 376. člena ZOR (po katerih zastara odškodninska terjatev v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in storilca oziroma najpozneje v petih letih od nastanka škode). Škoda tožnikov je namreč nastala neposredno po škodnem dogodku 19.6.1985, tudi v zvezi z izdatkom za nagrobnik sinu, ker je bila ta škoda pričakovana in tudi po obsegu določljiva in zato znana, odškodninsko tožbo pa sta tožnika vložila šele 16.6.1991 (to je po okroglo vzeto šestih letih od dogodka).

Izrek

Revizija tožečih strank se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnikov, da sta jima toženi stranki dolžni plačati odškodnino za škodo, ki jo imata v zvezi s smrtjo svojega sina, zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zoper obe toženi stranki zastaran.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodba spremeni. V reviziji navajata, da bi moral pristojni organ nadaljevati preiskavo zoper odgovorne osebe, vendar je bilo to opuščeno in je postopek zastaral ter je sedaj ustavljen. Ko sta ugotovila, da je kazenski postopek zastaran, sta se odločila za civilni postopek ter pri tem niti nista razmišljala o kakšnem predračunu za nagrobnik. Tega sta postavila šele leta 1989 in menita, da materialna škoda ni zastarana. Končno še pripominjata, da preiskovalni sodnik vse doslej ni izdal sklepa o zavrženju subsidiarne tožbe in zato kazenski postopek še ni pravnomočno končan. Na vročeno revizijo se Državno tožilstvo Republike Slovenije ni izjavilo, toženi stranki pa nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je odškodninska terjatev zoper prvotoženo stranko zastarala po določilu 376. člena zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker je od škodnega dogodka dne 19.6.1985 poteklo več kot 5 let do vložitve tožbe (14.6.1991), kazenski postopek zoper delavce te stranke ni bil niti uveden, tožeča stranka kot subsidiarna tožilka pa po razširitvi preiskave zoper neznane storilce prve tožene stranke ni vložila obtožnice ali pa podala zahteve za preiskavo kot jo je pozval preiskovalni sodnik. Iz bistveno enakih razlogov je po ugotovitvi sodišča prve stopnje zastaral tudi odškodninski zahtevek zoper drugotoženo stranko, ker je bil kazenski postopek zoper dva njena odgovorna delavca ustavljen, tožeča stranka pa tudi v tem primeru ni vložila subsidiarne obtožnice ali pa podala zahteve za preiskavo.

Sodišče druge stopnje je take ugotovitve in zaključke sprejelo ter v zvezi s pritožbenimi izvajanji tožnikov poudarilo, da je zastaral tudi odškodninski zahtevek za nagrobnik, čeprav je bil ta postavljen šele leta 1989, ker je bila ta oblika škode znana in predvidljiva že neposredno po nastanku škodnega dogodka.

Na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku, nadalje ZPP), sicer pa so te tudi po revizijskih izvajanjih nesporne. Po presoji revizijskega sodišča pa je sodba sodišča druge stopnje tudi materialnopravno pravilna. Revidenta pravilno ugotavljata, da je kazenski postopek zoper odgovorne delavce toženih strank zastaran (ker tožnika na poziv preiskovalnega sodnika nista vložila obtožnice ali predlagala preiskave - zaradi česar se po določbah 62. člena zakona o kazenskem postopku šteje, da sta odstopila od pregona) in da obsodilna sodba ni bila izrečena. Zato je treba presojati zastaranje odškodninske terjatve tožnikov po določbah 376. člena ZOR (po katerih zastara odškodninska terjatev v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in storilca oziroma najpozneje v petih letih od nastanka škode). Škoda tožnikov je namreč nastala neposredno po škodnem dogodku 19.6.1985, tudi v zvezi z izdatkom za nagrobnik sinu, ker je bila ta škoda pričakovana in tudi po obsegu določljiva in zato znana, odškodninsko tožbo pa sta tožnika vložila šele 16.6.1991 (to je po okroglo vzeto šestih letih od dogodka).