Jedro

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe, zato dejstvo, da je toženka med pravdo prodala stanovanje, ni ovira, da se pravda med strankama dokonča, ob tem, da nova lastnika lahko vstopita v pravdo namesto toženke, če v to privolita pravdni stranki.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji toženka izroči originalno pogodbo o prodaji stanovanja št. 18/STP-22, sklenjeno med Z in L. L. z dne 31. 12. 1991 in izstavitev ustrezne listine, ki bo sposobna za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju št. 25 v IV. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu G. L, ki je vpisano v podvložku 2827/123 k. o. B., na ime tožeče stranke ter delno ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožeči stranki plača 1.043,31 EUR (prej 250.020,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 1992 do 1. 1. 2002. Toženka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.358,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Primarni zahtevek je nepravilno zavrnjen iz razloga, ker tožeča stranka že razpolaga s prodajno pogodbo, ki jo je sklenila s toženko dne 12. 8. 2003. Tožeča stranka s tožbo ne zahteva izročitve prodajne pogodbe z dne 12. 8. 2003, kot je mogoče razumeti iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, zahteva izročitev izvirnika pogodbe med Z in toženko z dne 31. 12. 1991. Tožeča stranka ne razpolaga z izvirnikom pogodbe z dne 31. 12. 1991, zato prodajne pogodbe z dne 12. 8. 2003 ne moreta prijaviti davčnim organom in notarsko overiti podpisa toženke kot prodajalke ter posledično ne more vpisati lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izkazana pasivna legitimacija. Nečak toženke in njegova žena sta s toženko leta 1995 sklenila prodajno pogodbo, vendar nista postala zemljiškoknjižna lastnika, saj zgolj sklenitev pravnega posla ne zadošča za pridobitev lastninske pravice. Nadaljnja kupca zakonca Č. sta predlog za vpis lastninske pravice podala 22. 12. 2003 in bila vpisana šele 17. 3. 2005. Za takšno dejansko stanje je tožeča stranka izvedela šele iz vloge toženke z dne 8. 9. 2007, zato je zoper zemljiškoknjižna lastnika vložila izbrisno tožbo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni zahtevek tožeče stranke v delu, v katerem je od toženke zahtevala plačilo razlike med prejetim zneskom in tržno vrednostjo stanovanja, ker tožeča stranka ni navajala, zatrjevala in dokazala podlage za takšen zahtevek, kar pa ne drži, saj je tožeča stranka v vlogi z dne 10. 3. 2004 izrecno navedli zakonsko in dejansko podlago zahtevka, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Prvo sodišče tudi ni ugotovilo kdo so dediči, ki bodo vstopili v pravdo namesto toženke, ki je med pravdo umrla.

3. Toženka se pritožuje le glede odločitve o pravdnih stroških ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni oziroma podrejeno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek zavrnilo in le deloma ugodilo podrednemu zahtevku. Tožeča stranka je uspela z neznatnim delom. Celoten postopek se je vodil glede izročitve pogodbe in izstavitve zemljiškoknjižne listine, ne pa glede denarnega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, saj je ta zahtevek oziroma dolg toženka vsebinsko pripoznala. Glede na izid postopka bi moralo sodišče prve stopnje stroške postopka skladno s 157. členom Zakona o pravdnem postopku (V nadaljevanju ZPP) naložiti v plačilo tožeči stranki.

4. Na pritožbo toženke je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in navedb pravdnih strank izhaja, da je toženka kot imetnica stanovanjske pravice dne 31. 12. 1991 z Z sklenila prodajno pogodbo št. 18/STp-22, s katero je po določbah Stanovanjskega zakona odkupila stanovanje št. 25 v 4. nadstropju stanovanjske hiše (A5). Celotno kupnino je plačala tožeča stranka, saj so se pravdne stranke dogovorile, da bo toženka kot imetnica stanovanjske pravice odkupila stanovanje za tožečo stranko ter da bo toženka kasneje tožeči stranki s prodajno pogodbo prepustila v last stanovanje, s tem, da bo toženka imela pravico v stanovanju živeti do svoje smrti(1). Dne 30. 5. 1994 je bila sklenjena predpogodba o prodaji in nakupu stanovanja, s katero so se pravdne stranke dogovorile, da bodo v roku osmih mesecev od podpisa predpogodbe sklenile glavno prodajno pogodbo(2). Ker do sklenitve prodajne pogodbe ni prišlo, je tožeča stranka dne 3. 3. 1997 vložila tožbo, s katero je od toženke zahtevala sklenitev prodajne pogodbe. Dne 12. 8. 2003 so pravdne stranke sklenile prodajno pogodbo, s katero je toženka tožeči stranki prodala stanovanje(3). Tožeča stranka je zato dne 12. 3. 2004 spremenila tožbeni zahtevek in zahtevala od toženke izročitev izvirnika pogodbe med toženko in Z z dne 31. 12. 1991 in notarsko overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, kar bi tožeči stranki omogočilo vpis lastninske pravice na stanovanju v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je na podlagi pridobljenega zemljiškoknjižnega izpiska(4) v letu 2005 ugotovila, da je I. Č. dne 22. 12. 2003 vložil predlog za vpis lastninske pravice na stanovanju v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dne 1. 4. 1995 prodala stanovanje Ma. in M. G.(5), ki se nista vpisala v zemljiško knjigo, sta pa dne 5. 8. 2002 stanovanje prodala I. in M.Č.(6), ki sta se 22. 12. 2003 vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika stanovanja(7). Tožeča stranka je dne 18. 11. 2008 vložila tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na I. in M. Č. in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja(8) ter predlagala sodišču prve stopnje, da kot predhodno vprašanje ugotovi neveljavnost pogodbe med toženko in Ma. ter M. G. ter da prekine postopek do odločitve v pravdni zadevi glede izbrisne tožbe(9). Ker je toženka med pravdo umrla(10) je tožeča stranka predlagala, da pravdno sodišče ugotovi, kdo so dediči toženke ter da se jih pozove, da vstopijo v pravdo.

7. Tožeča stranka je s tožbo dne 3. 3. 1997 zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe, zato dejstvo, da je toženka med pravdo prodala stanovanje ni ovira, da se pravda med strankama dokonča (prvi odstavek 190. člena Zakona o pravdnem postopku), ob tem, da nova lastnika lahko vstopita v pravdo namesto toženke, če v to privolita pravdni stranki (drugi odstavek 190. člena ZPP(11)). V tem postopku je zato odločilno ali je bila toženka na dan vložitve tožbe lastnica stanovanja, zato bo potrebno ugotoviti, ali sta Ma. in M. G. na podlagi pogodbe z dne 1. 4. 1995 postala lastnika stanovanja, ob tem, da se nista vpisala v zemljiško knjigo (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih(12)).

8. Ni povsem pravilno stališče prvega sodišča, da izbrisna tožba ni relevantna okoliščina, od katere je odvisna odločitev v tem pravdnem postopku. Če bo tožeča stranka z izbrisno tožbo propadla, ne bo več imela pravnega interesa za uveljavljanje primarnega tožbenega zahtevka v tem postopku, če pa bo z izbrisno tožbo uspela, se bo vzpostavilo prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kar bo omogočilo toženki oziroma njenim dedičem, da se kot lastniki stanovanja vpišejo v zemljiško knjigo na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 31. 12. 1991, kar pa posledično pomeni, da so toženka oziroma njeni dediči legitimirani za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se tožeča stranka, ob predpostavki veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2003, lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja, kar tudi zahteva v primarnem tožbenem zahtevku.

9. Tožeča stranka je med pravdo s toženko sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanje, ki pa tožeči stranki ne omogoča vpisa lastninske pravice(13), zato je tožeča stranka spremenila primarni tožbeni zahtevek, kjer ne zahteva več sklenitve kupoprodajne pogodbe, marveč le še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka je spremenila tožbo potem, ko sta se v zemljiško knjigo že vpisala kot lastnika stanovanja I. in M. Č., vendar zato ker je toženka del tožbenega zahtevka izpolnila(14), kar pa ni ovira, da se pravda med istimi strankami v tem postopku ne dokonča, po spremenjenem tožbenem zahtevku (prvi odstavek 190. člena ZPP).

10. Odločitev v tej pravdi bo zavezujoča le za udeležence tega postopka, s tem, da se bo tožeča stranka lahko vpisala kot lastnica stanovanja v zemljiško knjigo le v primeru, če bo uspela z izbrisno tožbo. Na opisan način so navedeni postopki medsebojno povezani. Nenazadnje si tožeča stranka s spremembo tožbe, kjer zahteva izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo, varuje svojo terjatev pred zastaranjem (350. člen Obligacijskega zakonika). Morebiten uspeh z izbrisno tožbo bo tudi »aktiviral« dediče toženke(15), ki sedaj nimajo interesa, da bi se vključili v pravdo, saj je toženka umrla brez premoženja, zato dediči toženke tudi ne odgovarjajo za dolgove zapustnice (142. člen Zakona o dedovanju).

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje vpogledalo le v listinske dokaze, ni pa zaslišalo strank in prič, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče zato ne more samo dopolniti postopka, saj bi bila s tem pravdnim strankam odvzeta pravica do pritožbe, zato je sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje zasliši pravdne stranke in priče, da bo ugotovilo ali sta tožeča stranka in toženka sklenili veljavno kupoprodajno pogodbo, ponovno pa naj oceni tudi predlog tožeče stranke (o katerem naj se izjavi tudi pooblaščenec toženke), da se (ta) postopek prekine do pravnomočne rešitve pravdne zadeve v zvezi z izbrisno tožbo.

12. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sodbo, zato se bo v novem sojenju ob izdani končni odločbi odločalo o povrnitvi stroškov postopka, ki so nastali pravdnima strankama pred sodiščem prve in druge stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Glej navedbe tožeče stranke stran 1-2. Priloga A 3. Priloga A 12 Priloga A 18. Pogodba o prodaji stanovanja in o služnostni pravici dosmrtne uporabe stanovanja, priloga B 4. Kupoprodajna pogodba, priloga B 5. Zemljiškoknjižni izpisek, priloga B 2. V nadaljevanju izbrisna tožba; priloga B 7. I P 3240/2008 Okrožno sodišče v Ljubljani.

Leta 2005. Nova lastnika sicer nista želela vstopiti v pravdo po dopolnjeni tožbi, ki je bila iz navedenega razloga kasneje s strani tožeče stranke umaknjena.

Od 1. 1. 2003 49. člen Stvarnopravnega zakonika.

Ker zemljiškoknjižno dovolilo ni overjeno in ker ne razpolaga z originalno pogodbo, s katero je toženka odkupila stanovanje.

S tožečo stranko je sklenila kupoprodajno pogodbo.

Oziroma bo zapuščina po 130. členu Zakona o dedovanju pripadla Republiki Sloveniji.