Jedro

Neupravičena odsotnost z dela je huda kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je opravljanje dela temeljna obveznost delavca, kot je razvidno že iz same definicije delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR) kot tudi iz ostalih določb ZDR-1 (zlasti 33. člen ZDR-1). Vendar pa v konkretnem primeru toženka tožnici neutemeljeno očita, da je z dela izostala neupravičeno, saj je sporno obvestilo podala skladno z njenim navodilom, hkrati pa je upravičeno pričakovala, da ima v primeru neodobrenega bolniškega staleža za odsotnost z dela odobren letni dopust. Zato ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno razveljavi glede odločitve o priznanju delovnega razmerja od dne 20. 12. 2018 dalje, prijave v matično evidenco pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter reparaciji v točkah II in III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, reintegracijo in povračilo pravdnih stroškov).

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 (točka I izreka). Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnice pri toženki na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 dne 20. 12. 2018 ni prenehalo, temveč še traja. Toženki je naložilo, da tožnici vzpostavi (prizna) delovno razmerje, jo pozove na delo na isto delovno mesto ter jo prijavi v zavarovanja za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (točka II izreka). Naložilo ji je, da tožnici obračuna bruto plače za obdobje od 20. 12. 2018 do ponovnega nastopa dela in ji plača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov plač (točka III izreka). Tožbo glede odvoda davkov in prispevkov je zavrglo (točka IV izreka). Glede pravdnih stroškov je sklenilo, da je dolžna toženka tožnici povrniti znesek v višini 729,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka (točka V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep (razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbo glede davkov in prispevkov zavrglo; točka IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do bistvenih navedb toženke. V obrazložitvi sodbe in sklepa je v točki 14 povzelo navedbe tožnice, nato navedbe toženke, na podlagi katerih bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, sodišče prve stopnje pa mu je ugodilo. Podano je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi zakonite zastopnice toženke in prič A.A., B.B., C.C., D.D. ter E.E.. Ne glede na navedeno je pravilno ugotovilo, da bi tožnica morala vedeti, da bolniški stalež ne bo podaljšan, ker se pri osebni zdravnici ni zglasila. Od povprečno skrbnega delavca se pričakuje, da se pozanima o podaljšanju bolniškega staleža, tega tožnica ni storila. Druge ugotovitve sodišča prve stopnje, predvsem v točki 15 obrazložitve, nimajo podlage v podatkih v spisu. Podani sta absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in sklepa. Sodišče prve stopnje pri snovanju dokazne ocene ni upoštevalo 8. člena ZPP. Ni utemeljilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge toženke, med katerimi so bile listine, povezane s prejemki tožnice po prenehanju delovnega razmerja. S tem povezana dejstva so bistvena za presojo utemeljenosti reparacijskega zahtevka. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožnica morala vedeti, da ji bolniški stalež v spornem obdobju ne bo podaljšan, prav tako pravilno je ugotovilo, da tožnice ni bilo na delo in da ji toženka izrabe letnega dopusta ni odobrila. Takšne ugotovitve vodijo v zaključek, da je toženka tožnici podala zakonito odpoved. Nejasno je, kako je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnici ni očitati naklepoma ali iz hude malomarnosti zagrešene hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Nejasno je, za kakšne pravne podlage gre. Navodilo toženke je bilo jasno in ga je tožnica v preteklosti izpolnjevala, v konkretnem primeru pa ji je sporočila neresničen podatek, da je vloga za podaljšanje bolniškega staleža že podana, čeprav še ni bila. Tožnica je ravnala hudo malomarno, ker ni poskrbela, da bi imela podaljšan bolniški stalež, kar je toženka izvedela iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Nerazumno je pričakovati, da bi ji toženka za nazaj odobrila izrabo letnega dopusta. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, je zmotno. Toženka je za kršitev izvedela iz odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zakonita zastopnica toženke je bila nad ravnanjem tožnice ogorčena, kot je izpovedala, to pa utemeljuje, da z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je protispisno ugotovilo, da je toženka tožnico dne 13. 11. 2018 zaradi podanega obvestila neutemeljeno pričakovala na delu, to na presojo zakonitosti odpovedi ne vpliva. Toženka je dne 13. 11. 2018 na podlagi tožničinega obvestila menila, da je tožnica z dela upravičeno odsotna, naknadno pa se je izkazalo, da to ne drži. Tožnica je kršila temeljne obveznosti iz delovnega razmerja. Z dela je neupravičeno izostala. Toženka je to kršitev utemeljeno sankcionirala s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izgubila je zaupanje v tožnico. Tega sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma ga spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da mora biti za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg zakonsko določenega razloga za odpoved izpolnjen nadaljnji pogoj, da z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Ta pogoj ni izpolnjen. Tožnica ni huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja in ni ravnala hudo malomarno, utemeljeno je pričakovala, da lahko z dela od dne 13. 11. 2018 izostane. To med pravdnima strankama takrat ni bilo sporno, sporno je postalo šele kasneje, ko je toženka izrabila situacijo na strani tožnice za podajo odpovedi. Bila je zainteresirana, da tožnici delovno razmerje preneha, saj je invalidka III. kategorije invalidnosti in je bila dalj časa v bolniškem staležu. Odsotnost tožnice v obdobju od 13. 11. 2018 do 19. 11. 2018 z ničemer ni vplivala na delovni proces pri toženki, toženka ni utemeljeno izgubila zaupanja v tožnico. Toženka je odpoved podala prepozno, tožnica ji je vsa dejstva predstavila že dne 20. 11. 2018, ko se je pri njej zglasila. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje razen glede odločitve o utemeljenosti zahtevka za vzpostavitev delovnega razmerja za čas od njegovega nezakonitega prenehanja dalje, vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ter reparacijo ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba, odločitev je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Pritožba v zvezi z odločitvijo o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in reintegracijo neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, pri čemer izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih za odločitev bistvenih navedb oziroma do izpovedi zakonite zastopnice toženke in prič A.A.,B.B., C.C., D.D. ter E.E.. Toženka v pritožbi niti ne konkretizira, do katere njene navedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kot tudi ne konkretizira, katera dejstva bi drugače (pravilno) ugotovilo iz izpovedi stranke in prič, ki jih navaja. Že iz njenih pritožbenih navedb (da je sodišče prve stopnje v točki 14 povzelo navedbe tožnice, nato navedbe toženke, na podlagi katerih bi bil tožbeni zahtevek neutemeljen, sodišče prve stopnje pa mu je ugodilo) izhaja, da oporeka predvsem pravni subsumpciji sodišča prve stopnje. Nasprotovanje dejanskim ali pravnim zaključkom sodišča prve stopnje ne pomeni uveljavljanja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak kvečjemu zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali zmotno uporabo materialnega prava. Vendar v konkretnem primeru tudi ta pritožbena razloga nista podana.

7. Sodišče prve stopnje je navedlo vse bistvene razloge za svojo odločitev, ti niso med seboj v nasprotju kot tudi ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe in sklepa. Toženka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče prve stopnje ni storilo. V točki 14 obrazložitve sodbe in sklepa je povzelo izpoved tožnice, ki je zaslišana kot stranka izpovedala, da je pričakovala, da bo bolniški stalež podaljšan od 13. 11. 2018 dalje, ker se je (in kot se je) podaljševal v času trajanja odločanja na invalidski komisiji. Na podlagi predloženih odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije je ugotovilo, da je bil pred spornim podaljšanjem bolniškega staleža postopek pred invalidsko komisijo že končan, na podlagi odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pa, da je bila tožnica seznanjena s pravili odločanja o bolniškem staležu. Ugotovilo je, da se tožnica kljub temu ob izteku bolniškega staleža ni zglasila pri osebni zdravnici. V točki 15 obrazložitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica z obvestilom o vlogi za podaljšanje bolniškega staleža toženko z elektronskim sporočilom z dne 11. 11. 2018 zaprosila za izrabo letnega dopusta, če ji bolniški stalež ne bi bil odobren. To je bistvena ugotovitev za presojo zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve podalo presojo, da tožnica ni pokazala zahtevane skrbnosti glede podaljšanja bolniškega staleža, takšni presoji toženka ne oporeka. Pritožbena navedba, da povzeta obrazložitev sodišča prve stopnje utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka, je neutemeljena. Razlogi, kot jih je navedlo v točki 14 obrazložitve sodbe in sklepa, pravzaprav niso bistveni za presojo zakonitosti odpovedi z vidika obstoja razloga za njeno podajo, ampak le utemeljujejo, zakaj bolniški stalež tožnici ni bil podaljšan.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti sodišče prve stopnje ni storilo, pritožba pa jo neutemeljeno uveljavlja glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica ravnala skladno s formalnimi navodili toženke in da toženka dne 13. 11. 2018 tožnice na podlagi njenega obvestila ni utemeljeno pričakovala na delo. V teh ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za ugotovitve, narejene na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki jim ni očitati, da bi bile v nasprotju z zahtevo iz 8. člena ZPP. Ta člen ZPP določa, da odloči sodišče, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

9. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi se poda, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Razlogi za podajo izredne odpovedi so taksativno navedeni v prvem odstavku 110. člena ZDR-1, za razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 gre, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Toženka je tožnici podala odpoved, kot je iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 (A9) pravilno povzelo sodišče prve stopnje, ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer s tem, da je v obdobju od 13. 11. 2018 do 19. 11. 2018 izostala z dela, čeprav ni imela dovoljenja delodajalca, obenem pa se je zavedala oziroma bi se morala zavedati, da po 12. 11. 2018 ni bila več v bolniškem staležu. 11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnici za očitano ravnanje ni očitati, da bi obveznosti iz delovnega razmerja kršila naklepoma ali iz hude malomarnosti, niti ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, torej da razlog za odpoved iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan. To je med drugim utemeljilo z ugotovitvijo, ki jo pritožbeno sodišče ocenjuje za ključno, da je tožnica ravnala s formalnega vidika v skladu z navodili toženke (gre za obvestili z dne 27. 1. 2017 in z dne 11. 5. 2017; B10 in B11; navedeno je, da so zaposleni, ki so v dolgotrajnem bolniškem staležu na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, in zaposleni, za katere je ali še bo podan predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje bolniškega staleža, dolžni najkasneje zadnji dan odsotnosti po odločbi ali po odreditvi osebnega zdravnika sporočiti delodajalcu, ali bo njihov zdravnik podal predlog za podaljšanje bolniškega staleža). Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo z dne 11. 11. 2018 (v katerem je tožničin mož navedel, da je zdravnica ponovno poslala vlogi za podaljšanje bolniškega staleža in da v času čakanja na odločbi zaproša za izrabo letnega dopusta), predstavlja ravnanja tožnice, ki je v skladu z navodili toženke, ki mu toženka neutemeljeno oporeka. Pri tej presoji je glede na vsebino navodil toženke, ki jih sama v pritožbi prikazuje enostransko, jasno, da niti ni pomembno, ali je bilo v času, ko je bilo elektronsko sporočilo toženki poslano, že podana vloga za podaljšanje bolniškega staleža. Četudi ta ni bila in četudi je bila kasneje podana prepozno, da bi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije odobril bolniški stalež, to z vidika presoje obstoja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni bistveno. Delavec ne krši obveznosti iz delovnega razmerja, če mu bolniški stalež iz kateregakoli razloga ni odobren (in/ali če se ne zglasi pri osebnem zdravniku).

12. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni presojalo, kot je vsebovana v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer poudarja del očitane kršitve, ki se nanaša na vprašanje bolniškega staleža ("se je zavedala oziroma bi se morala zavedati, da po 12. 11. 2018 ni bila več v bolniškem staležu"). Takšen poudarek ni na mestu. Med pravdnima strankama sploh ni bilo spora o tem, da je bila tožnica v bolniškem staležu do 12. 11. 2018, da je dne 11. 11. 2018 sporočila toženki, da je osebna zdravnica podala vlogo za podaljšanje bolniškega staleža in da v času čakanja prosi za odobritev letnega dopusta, in da ji bolniški stalež od 13. 11. 2018 ni bil odobren. Prav tako ni bilo sporno, da tožnice od 13. 11. 2018 do 19. 11. 2018 ni bilo na delo. Ta med pravdnima strankama nesporna dejstva pa še ne vodijo do presoje, kot zmotno meni toženka, da je tožnica (huje) kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo (tudi), ali je tožnica v obdobju od 13. 11. 2018 do 20. 11. 2018 imela dovoljenje delodajalca, da z dela izostane (odobren letni dopust), pri čemer je nespretno razlogovalo o skupni presoji obeh prošenj oziroma pravni podlagi za odsotnost z dela. To se nanaša, kot je jasno razbrati iz obrazložitve sodbe in sklepa, na bolniški stalež tožnice, ki v tem obdobju ni bil odobren, in na izrabo letnega dopusta. Pri slednjem je prav zaradi navodila toženke, da jo delavci obvestilo o vlogi za podaljšanje bolniškega staleža, hkrati pa podajo prošnjo za izrabo letnega dopusta, če bi bila vloga za podaljšanje bolniškega staleža zavrnjena, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnici ni očitati, da bi huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Če je ravnala skladno z navodilom toženke, kar je, toženka naknadno ne more zatrjevati, da ji letni dopust ni bil odobren. Ta ji je bil odobren že na podlagi navodila toženke oziroma je zaradi navodila toženke tožnica upravičeno pričakovala, da ima v primeru neodobrenega bolniškega staleža v obdobju od 13. 11. 2018 do 19. 11. 2018 odobren letni dopust (pri čemer ni zanemarljivo, da je imela, kot je navedla in česar toženka ni prerekala, še 42 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017, in da še ni s toženko sklenila ustrezne pogodbe o zaposlitvi glede na ugotovljeno invalidnost). Izraba letnega dopusta lahko pride v poštev le v primeru, če bolniški stalež delavcu ni odobren, kot v tožničinem primeru, pri čemer delodajalec za nazaj ne more več odločati o tem, da delavcu letnega dopusta ne bi odobril, saj sicer toženkino navodilo ne bi imelo smisla.

13. Pritožbeno sodišče na načelni ravni pritrjuje stališču toženke, da je neupravičena odsotnost z dela huda kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj je opravljanje dela temeljna obveznost delavca, kot je razvidno že iz same definicije delovnega razmerja (prvi odstavek 4. člena ZDR) kot tudi iz ostalih določb ZDR-1 (zlasti 33. člen ZDR-1). Vendar pa v konkretnem primeru toženka tožnici neutemeljeno očita, da je z dela izostala neupravičeno, saj je, kot že navedeno, obvestilo z dne 11. 11. 2018 podala skladno z njenim navodilom, hkrati pa je upravičeno pričakovala, da ima v primeru neodobrenega bolniškega staleža za odsotnost z dela odobren letni dopust. Glede na navedeno je povsem pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Sodišče prve stopnje je kljub neobstoju razloga za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotavljalo, ali bi bil izpolnjen nadaljnji pogoj za njeno zakonitost, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tožnici namreč odsotnost z dela od 13. 11. 2018 ni bila nenapovedana, toženka je bila o njej pravočasno obveščena in je tako, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni mogla utemeljeno pričakovati na delu. Tako toženka, kot je nadalje pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, kot okoliščino, ki bi terjala takojšnje prenehanje delovnega razmerja, neutemeljeno izpostavlja težave pri organizaciji dela in izvedbi nujnih opravil. Njene drugačne, nekoliko nejasne pritožbene navedbe (da je toženka šele s prejemom odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 27. 11. 2018, s katero vlogi za podaljšanje bolniškega staleža ni bilo ugodeno, izvedela, da bi morala tožnico dne 13. 11. 2018 pričakovati na delu), niso utemeljene. Kot sama izpostavlja v pritožbi, je dne 13. 11. 2018 verjela, da je tožnica z dela upravičeno odsotna, če ji bolniški stalež ne bi bil podaljšan, pa bi ji bil priznan letni dopust, kar lahko vodi le do zaključka, da je takrat na delo ni pričakovala (pa tudi, da je bil letni dopust implicitno že odobren in da toženka o odobritvi letnega dopusta za nazaj drugače ni mogla odločati). Glede na to izguba zaupanja, ki jo poudarja s sklicevanjem na ogorčenost zakonite zastopnice toženke, o kateri je izpovedala, zaslišana kot stranka, ne more biti utemeljena.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018 ni zakonita in je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in njeno razveljavitev, kot tudi zahtevku za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki na podlagi odpovedi ni prenehalo. Utemeljeno je, ob upoštevanju 118. člena ZDR-1, ugodilo zahtevku za reintegracijo, čemur toženka v pritožbi niti konkretizirano ne ugovarja, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa je, kot je pravilno povzeto v obrazložitvi, navedla le (na splošno), da tožnici več ne zaupa in da je zaradi njenega ravnanja ogorčena (kar je navajala tudi v utemeljitev okoliščin in interesov iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1).

16. Toženka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni z ničemer utemeljilo svoje odločitve, da je tožnici dolžna priznati delovno razmerje od dne 20. 12. 2018 dalje, jo prijaviti v matično evidenco pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter ji plačati reparacijo, da se ni opredelilo do njenih s tem povezanih navedb in ni izvedlo predlaganih dokazov, pri čemer ni navedlo razlogov za njihovo zavrnitev (na naroku za glavno obravnavo dne 4. 4. 2019 je navedlo le, da se ostali dokazi kot nepotrebni zavrnejo). Toženka je v odgovoru na tožbo tem zahtevkom ugovarjala, sodišču pa je predlagala, da tožnico pozove na predložitev listin o vključenosti v socialna zavarovanja in morebitnih prejemkih v obdobju po prenehanju delovnega razmerja (ugovarjala je tudi vtoževanim zakonskim zamudnim obrestim za dan zapadlosti). Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, ampak je brez obrazložitve zahtevku v opredeljenem delu ugodilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8., pa tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in ni navedlo razlogov, ki bi odločitev utemeljevali.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo pritožbi toženke, delno razveljavilo izpodbijani del sodbe (in sklepa), in sicer glede odločitve o priznanju delovnega razmerja od dne 20. 12. 2018 dalje, prijave v matično evidenco pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter reparaciji, in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje obravnava te zahtevke, pri čemer se naj opredeli do navedb toženke in njenega dokaznega predloga, da tožnico pozove na predložitev listin o vključenosti v socialna zavarovanja in morebitnih prejemkih v obdobju po prenehanju delovnega razmerja, oziroma naj ta dokaz izvede ter poda razloge za svojo odločitev. Pritožbeno sodišče ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more samo odpraviti, saj bi s tem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe glede na dosedanji potek postopka (tožba vložena dne 9. 1. 2019, torej pred manj kot letom dni) ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

18. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sicer pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, in sicer odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2018, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, reintegracijo in povračilo pravdnih stroškov (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

19. Zaradi delne razveljavitve izpodbijanega dela sodbe in sklepa je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.