Jedro

Upravljalec hotela, ki z vrvico pred recepcijo onemogoči vstop v hotel, mora s skrbnostjo dobrega strokovnjaka vabljenemu gostu označiti rezervni dostop. Če tega ne stori, odgovarja za škodo, ki jo gost utrpi pri prestopanju vrvice zaradi padca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna za škodo, ki ji je nastala v dogodku dne 12.11.1994 pred hotelom D. v Z. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa ugotovitev, da je tožnica za nastalo škodo sama odgovorna do višine 80 % od celote. Ugotovitev, da zavarovanec tožene stranke ni ustrezno označil drugega neoviranega dostopa v hotel, je v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dostop do hotela je bil namreč, čeprav je bil glavni vhod pregrajen, viden povprečno skrbnemu gostu, zaradi česar dodatna označitev drugega dostopa ni bila potrebna. Vzroke, da tožnica ni našla dovoljenega in neoviranega dostopa do vhoda v hotel, je treba iskati na njeni strani. Vrvica, ki je bila v opozorilo, da dostop do hotela na običajnem mestu ni dovoljen, ni predstavljala nevarnosti za hotelske goste ali naključne obiskovalce. Sicer pa je tožnica videla otroke, ki so se lovili po parkirnem prostoru, zaradi česar bi ob prestopanju vrvice lahko predvidela neprimerno ravnanje enega od otrok.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 375. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da se "razlogi v sodbi razlikujejo z vsebino listin in zapisnikov o izpovedi prič v postopku", je podan brez utemeljitve in konkretnih trditev. V nadaljevanju namreč revident izhaja iz dejanskih ugotovitev, vsebovanih v razlogih sodb nižjih sodišč, se nanje sklicuje in na njihovi podlagi utemeljuje svojo razlago, po kateri naj bi tožnica bila sama (ali v pretežni meri) kriva za nastalo škodo. Po svoji vsebini torej opisani očitek procesnih kršitev pomeni nestrinjanje z dokazno oceno, po kateri dodatnih možnih dostopov v hotelsko recepcijo - razen tistih dveh, ki sta bila ograjena z vrvico - ob povprečni skrbnosti ni bilo mogoče opaziti. Dokazne ocene revizijsko ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Dejanska presoja, po kateri dodatnih dostopov do recepcije ni bilo mogoče opaziti, je ključnega pomena za nadaljnjo presojo, ali zavarovanca tožene stranke zadeva odgovornost, ker se je tožnica poškodovala pri prestopanju vrvice pred glavnim vhodom v hotel. Dostopa do recepcije (glavnega vhoda) s parkirišča sta bila zaradi napete vrvice na obeh straneh "prepovedana", vendar pa nikjer ni bilo nameščeno obvestilo, po kateri poti je zaradi ograjenega vhoda mogoče vstopiti v hotel. Ker tudi povprečno skrbnemu človeku ni bilo mogoče ugotoviti, kako naj s prtljago v rokah pride do glavnega vhoda, se je tožnica odločila prestopiti eno od vrvic na njenem najnižjem mestu. Zavarovanec tožene stranke bi moral ravnati kot dober strokovnjak, torej z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (drugi odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in zagotoviti neoviran dostop gostom hotela v poslopje, posebej glede na določila Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih, na katerega se sklicuje sodba sodišča druge stopnje. Ob napeti vrvici bi moral pustiti zadosti prostora za neovirano hojo pešcev, ali pa dovolj jasno označiti rezervni dostop do recepcije. Revizijsko sodišče se strinja s pravno razlago, ki jo sprejema izpodbijana sodba, da bi zaradi izostanka zahtevane skrbnosti mogel pričakovati, da bo zaradi zapore vhoda in opustitev opozoril "prišlo do škodnega dogodka", torej do prestopanja vrvice in pri tem do padca in poškodb. Ravnanja in opustitve zavarovanca tožene stranke so torej v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom (prvi odstavek 154. člena ZOR). Pri tem ni brez pomena ugotovitev, da je bila tožnica gost hotela s potrjeno rezervacijo.

Tožnici tudi ni mogoče očitati lastnega prispevka k nastanku škode (192. člen ZOR). Glede na situacijo je namreč tožnica zadostila vsem merilom skrbnosti, ki so terjana od povprečnega človeka (18. člen ZOR). Vrvico je prestopila na mestu, ki je bilo najnižje od tal. Ravnanje neznanega otroka, ki je morda med igro povzročil dvig vrvice in s tem tožničin padec, je mogoče pripisati naključju, za katerega pa odgovarja zavarovanec tožene stranke v posledici svojega napačnega ravnanja in opustitev. V tem obsegu ni mogoče sprejeti revizijske teze, po kateri bi morala tožnica odgovarjati za otrokovo ravnanje, domnevno zato, ker naj bi na parkirišču opazila nekaj otrok, ki so se igrali.

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).