Jedro

Po določbi 1. odst. 111. člena ZPPSL od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatve, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Sodišče prve stopnje je to določbo pravilno uporabilo, ko je zavrnilo upnikov predlog za nadaljevanje postopka zavarovanja terjatve zoper pravna naslednika prvotnega dolžnika. Upnik se neutemeljeno sklicuje na ločitveno pravico in zastavno pravico. Upoštevaje specialne določbe ZPPSL lahko le še stečajni senat odloča tudi v zvezi s terjatvami zavarovanja z ločitveno pravico oziroma v zvezi s samimi ločitvenimi pravicami, če upnik pravočasno prijavi zavarovano terjatev oziroma ločitveno pravico v stečajnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za nadaljevanje postopka zavarovanja opr.štev. Z 2002/ zoper M d.o.o., v stečaju, D 191, Ljubljana kot pravnega naslednika M d.o.o., Medvode in M. A. d.o.o., Ljubljana.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo upnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dovoli nadaljevanje postopka. Poudarja, da je sodišče zmotno uporabilo 11. člen ZPPSL in pravila Zemljiške knjige. Splošna prepoved zavarovanja iz prvega odstavka 11. člena ZPPSL velja samo za primere, s katerim bi bilo kršeno pravilo o prirejenosti upnikov v stečajnem postopku. Gre za ukrep, na podlagi kateraga upnik, ki bi se moral poplačati iz splošne stečajne mase, doseže pridobitev stvarne pravice na dolžnikovi nepremičnini in je zato s tem kršeno materialnopravno pravilo ZPPSL o prirejenosti upnikov. V konkretnem primeru ne gre za kršenje pravila prirejenosti upnikov, ker je pritožnik ločitveni upnik. Dejstvo, da je sodišče o predlogu zavarovanja upnikove terjatve z zastavno pravico, ki ga je upnik vložil pred uvedbo stečaja dne 22.3.2002, odločalo šele po uvedbi stečaja dne 27.10.2004, ne more imeti za upnika posledice izgube zastavne pravice. Sodišče tudi ni upoštevalo pravila Zemljiške knjige o učinkih vpisov v zemljiško knjigo in vrstnem redu teh vpisov. Vpisi v zemljiško knjigo namreč učinkujejo od trenutka, ko je bil vložen predlog za vpis. Zato se šteje, da je bila vknjižba opravljena in s tem pridobljena stvarna pravica z dnem vložitve predloga. Kadar je upnik vložil predlog za vknjižbo stvarne pravice pred začetkom stečaja in je njegovemu predlogu ugodeno po začetku stečajnega postopka, se šteje, da je pravico pridobil z dnem vložitve predloga, torej pred začetkom stečajnega postopka. Tudi iz besedila

3. odstavka 11. člena ZPPSL izhaja, da splošna prepoved vpisov ne velja za vknjižbe, ki se opravijo na predlog upravičenega predlagatelja, če je bil takšen predlog vložen pred začetkom stečajnega postopka in so bili pogoji za vknjižbo prav tako izpolnjeni že pred začetkom stečajnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za odločanje v tej zadevi je 1. odstavek

111. člena ZIZ, po katerem od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. To ključno zakonsko določbo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, ko je zavrnilo upnikov predlog za nadaljevanje tega postopka zavarovanja terjatve zoper pravna naslednika prvotnega dolžnika. Upnik se v tem postopku neutemeljeno sklicuje na ločitveno pravico in zastavno pravico, ki naj bi jo pridobil že na podlagi vloženega predloga v tem postopku in v zemljiškoknjižnem postopku. Izvršilno sodišče upoštevaje uvodoma navedeno zakonsko prepoved, ki mu onemogoča izvajanje kakršnihkoli dejanj v tem postopku, namreč ni smelo dopustiti nadaljevanja postopka zavarovanja zoper pravna naslednika prvotnega dolžnika. Po specialni ureditvi, ki velja za primer, ko je zoper dolžnika uveden stečajni postopek, lahko le še stečajni senat odloča tudi v zvezi s terjatvami zavarovanih z ločitveno pravico oziroma v zvezi s samimi ločitvenimi pravicami, če upnik pravočasno prijavi zavarovano terjatev oziroma ločitveno pravico v stečajnem postopku. Tako sta po določbi 4. odstavka 143. člena Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93 do 101/2001; v nadaljevanju: ZPPSL) možna dva sklepa stečajnega senata: sklep o nadaljevanju izvršbe po

4. odstavku 131. člena ZIZ v zvezi s 4. odstavkom 143. člena ZPPSL, če je bila izvršba prekinjena po 2. odstavku 111. člena ZPPSL in sklep, s katerim stečajni senat ugotovi obstoj terjatve in naloži stečajnemu dolžniku, da jo plača iz dela premoženja, na katerem je ločitvena pravica (4. odstavek 143. člena ZPPSL), če pred začetkom stečajnega postopka izvršilni postopek še ni tekel. Ob dosedaj opisani zakonski ureditvi so torej odločitve v zvezi z zavarovanjem terjatve in realizacijo takšnega zavarovanja, vključno z dovolitvijo nadaljevanja izvršbe, med katere spada tudi predlagana odločitev o nadaljevanju izvršbe zoper pravnega naslednika prvotnega dolžnika, v pristojnosti stečajnega senata v stečajnem postopku in ne izvršilnega sodišča.

Prvostopno sodišče je torej pravilno uporabilo navedeno procesno določbo ZIZ. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kakšnih materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo ob povedanem zavrniti pritožbo in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).