Jedro

Glede na to, da tožnica ni niti potomka niti posvojenka zapustnice, je zavrnitev izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD pravilna.

Dediči toženci so nujni enotni sosporniki, zato mora sodišče upoštevati tisto od njihovih ravnanj, če je več nasprotujočih, ki so zanje in abstracto najkoristnejša. Najkoristnejše je tisto dejanje, ki stranki ne nalaga nobene obveznosti.

Tožnica ne le, da ni izkazala relevantnega obsega svojega prikrajšanja, pač pa hkrati tudi ne (odpadlega) temelja obveznosti.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se znesek nagrade začasnemu zastopniku za sprejem pisanj četrte, osme in deveto tožene stranke odvetniku M. Š. zniža za 698,23 EUR (na 236,13 EUR).

III. Tožnica je dolžna prvi toženki in drugemu tožencu povrniti njune stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo 732 EUR, v roku 15 dni, sama pa naj krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni tožbeni zahtevek za izločitev določenega premoženja iz zapuščine, ker tožnica ne sodi v krog upravičencev po 32. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Zahtevek za ugotovitev, da v zapuščino sodi 80.000,00 EUR, ki je bil iz zapustničinega računa prenesen na račun prve toženke, je sodišče zavrnilo, ker se je to zgodilo še za časa zapustničinega življenja in tedaj ob njeni smrti ni bilo več njeno premoženje. Podredni zahtevek iz naslova povračila stroškov za tujo pomoč (za do l. 2007 in 2008) je sodišče zavrnilo zaradi zastaranja, za zadnjih petih let pa je sodišče ocenilo, da tožničina pomoč zapustnici ni presegala običajne in ni pomenila prikrajšanja oz. obogatitve.

2. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje začasnemu zastopniku za sprejem pisanj četrte, osme in deveto tožene stranke odmerilo stroške v znesku 934,36 EUR.

3. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnica s predlogom za spremembo ali pa za razveljavitev ter opredeljuje svoje dodatne pravdne stroške.

4. V pritožbi zoper sodbo navaja, da je glede denarja 80.000,00 EUR, dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni opravilo poizvedb pri banki. Za zaključek, da je šlo za tetino voljo, pravi, da je brez podlage. Pravi, da je prenos je izvršila prva toženka verjetno na podlagi pooblastila, ki pa po njenem ni obsegalo pooblastila za prenos na njen račun. Sicer pa meni, da njen zahtevek ni zastaral, saj je šele leta 2012 iz oporoke izvedela, da se je njeno utemeljeno pričakovanje izjalovilo, s tem pa namen pomoči. Sklicuje se na sodno prakso II Ips 226/2014 in I Cp 1421/2011. Navaja, da je bil ugovor zastaranja tudi pavšalen, brez dejanskih trditev o začetku in koncu zastaralnega roka. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da so praktično vse tožene stranke razen prve toženke in drugega toženca zahtevek pripoznale oz. priznale tožbene trditve, in se ji ne zdi zadostna navedba sodišča, da je treba upoštevati najkoristnejše dejanje za stranko. Meni, da je za tožence koristno to, kar so storili. Sicer pa meni, da je obljuba zapuščine v celoti dokazana, in sicer z izpovedbo prič M. B. in M. K., ki ju delno citira. Nasprotuje ugotovitvi, da je pokojna teta pomoč in oskrbo potrebovala že nekaj let pred smrtjo in vztraja, da je bila samostojna vse do odhoda v dom starejših občanov. Glede njene pomoči teti pri gradnji hiše je bila na začetku res stara 11 let, vendar se hiša ni zgradila v enem letu, tako da ji je pomagala, ko je bila starejša in močnejša. Sploh pa navaja, da so bili to drugačni časi, ko so otroci morali že od malega pomagati starejšim pri vseh delih. Nasprotuje zaključku, da so se večja vinogradniška opravljala z družinskimi akcijami, saj je vinograd obdelovala teta, sama pa ji je pri tem veliko pomagala. Mož prve toženke je s traktorjem le škropil, ocenjuje, da je bilo ostalega dela za 90%, pri čemer ne šteje trgatev, ker je to zgolj druženje.

5. V pritožbi zoper sklep navaja, da za začasnega zastopnika ni bilo nobene potrebe, da pa je treba v vsakem primeru uporabiti ZOdvT, saj se je postopek začel pred uveljavitvijo Odvetniške tarife. Predlaga, da se nagrada zniža na 125,71 EUR z materialnimi stroški in DDV.

6. Na pritožbo zoper sodbo sta odgovorila prav dva toženca, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške s podanim odgovorom.

7. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena, pritožba zoper sklep pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

8. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Zapuščina je tisto premoženje ("stvari in pravice"), ki ga ima zapustnik v trenutku svoje smrti (2. čl. in 2. odst. 28. čl. Zakona o dedovanju; ZD). Vztrajanje na tem, da sodijo v zapuščino tudi denarna sredstva, ki so bila iz računa zapustnice z njenim pooblastilom prenesena na drugega še za časa zapustničinega življenja, je zato nesklepčno in so bili vsi dokazi glede tega odveč. Sploh pa tožnica ni zapustničina dedinja in ji ta ugotovitev ne bi nič koristila.

10. Zoper zavrnitev izločitvenega zahtevka, ki ga imajo na podlagi 32. čl. ZD zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pritožnica ne navaja konkretnih razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje glede na to, da tožnica ni niti potomka niti posvojenka zapustnice, pravilna in se v nadaljevanju ukvarja s pritožbenimi razlogi glede zavrnitve zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve zaradi zatrjevanega nudenja pomoči (190. čl. Obligacijskega zakonika). Podlaga za to naj bi odpadla, ker naj bi zapustnica v nasprotju s svojo obljubo tožnici ne zapustila svojega premoženja.

11. Glede tega je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva, jasna, natančna in taka, da je pritožbeni očitki ne omajejo. To velja tako za oceno nedokazanosti obljube zapustnice, da bo premoženje zapustila tožnici, kot tudi za oceno obsega pomoči, ki jo je ta zapustnici nudila. Glede obljube zapuščine pritožnica izpovedi edinih dveh od sicer številnih zaslišanih prič, ki sta omenili, da naj bi jima bilo znano, da bo zapustnica premoženje pustila tožnici, jemlje iz konteksta. Tako je M. B. res omenila, da je "imela že od malega tak občutek in tudi slišala [je], da bo F. vse zapustila S.", vendar je zatem povedala, da je za zadnjih 10 ali 15 let slišala, da "S. ne hodi več domov in da je prišlo do spora". Celo M. K., tožničin mož, iz lastnega o tem ni vedel povedati, dejal je le, da mu je znano, da "se je po vasi govorilo, da bo F. sigurna dala svoje S., ker je S. njena ljubljenka". Pravilno je, da sodišče prve stopnje le na tej podlagi ni napravilo zaključka o tem, da je bilo obljubljeno oz. dogovorjeno, da bo zapustnica svoje premoženje zapustila tožnici. Slednja torej tega ni dokazala, zato drži, da so vse terjatve, četudi bi bile utemeljene, pa bi nastale več kot pet let pred postavitvijo zahtevka, zastarale in da zastaranje ni začelo teči šele s tožničino seznanitvijo z oporoko. Sklicevanje na judikate (VSS II Ips 226/2014 in VSL I Cp 1421/2011), ki slonijo na diametralno drugačnem dejanskem stanju, pritožnici zato ne pomaga. Ne drži pa, da bi bil ugovor zastaranja samo pavšalen in brez dejanskih navedb, saj sta prva toženka in drugi toženec v odgovoru na tožbo jasno in izrecno navedla, da je zastaranje začelo teči s koncem gradnje hiše (glede zatrjevane pomoči pri njej) in da je od tega že poteklo več kot pet let. 12. Vsa ostala tožničina pomoč zapustnici po zanesljivih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni presegala običajne sorodstvene pomoči, pri čemer je šlo zlasti za občasno pomoč v vinogradu. Pritožbeno prikazovanje obsežnosti te pomoči je glede na prepričljive in dosti natančne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so plod obsežnega dokaznega postopka, pretirano in neprepričljivo.

13. Sicer pa po prepričanju pritožbenega sodišča tožnica ne le, da ni izkazala relevantnega obsega svojega prikrajšanja, pač pa hkrati tudi ne (odpadlega) temelja obveznosti. Za utemeljenost terjatve iz naslova neupravičene pridobitve mora poleg prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani ter njune vzročne povezanosti obstajati še neprivolitev prikrajšanca v lastno prikrajšanje. Tega pa tožnica ravno z nedokazanostjo zapustničine obljube, da ji bo naklonila premoženje, ni dokazala. Če je bila zmotno prepričana, da ji bo teta zapustila premoženje in ji je zato pomagala v vinogradu, njena zmota ni bila opravičljiva in ne more imeti zanjo ugodnih pravnih posledic. Da pa verjetno vendarle ni delala v pričakovanju kakršnegakoli posebnega povračila po smrti okoriščenke, govori njena lastna pritožbena navedba o tem, da so bilo to drugi časi, ko se je samo po sebi razumelo, da so otroci v vsem pomagali starejšim. S tem tožnica implicite pokaže, da razume, da se medsebojna pomoč sorodnikov praviloma nudi neodplačno.

14. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno pojasnilo (glej točka 4 obrazložitve izpodbijane sodbe), zakaj ni upoštevalo izjav tožencev, ki zahtevku niso nasprotovali: dediči toženci so v sporih, kot je ta1, nujni enotni sosporniki, zato mora sodišče upoštevati tisto od njihovih ravnanj, če je več nasprotujočih, ki so zanje in abstracto najkoristnejša (196. čl. ZPP)2. Koristno je tisto dejanje, ki stranki ne nalaga nobene obveznosti. Ob tem pa je vendarle treba dodati, da toženci, razen prvih dveh, sploh niso dediči, ker niso oporočni dediči, glede na sorodstvo oz. dedni red (gre za zapustničine nečake) pa tudi nujni dediči niso. Spor se jih tako sploh ne tiče in tedaj sploh ne bi bilo treba, da so vsi toženi, ko pa so, ne gre drugače kot šteti jih za nujne enotne sospornike, torej take, za katere različna odločitev sodišča ni mogoča. Posameznih izjav tožencev pritožnica v dokaznem smislu niti ne izpostavlja, pri čemer imajo te izjave kvečjemu naravo indica3. Po presoji pritožbenega sodišča so bile ti indici glede na vse izvedene dokaze brez posebne teže. 15. Pritožbeni očitki zoper sodbo se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. in 1. odst. 154. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe, tožencema pa je dolžna povrniti njune stroške v zvezi z odgovorom na njeno pritožbo, in sicer po Tar. št. 3210 445 EUR x 1,6 = 712 EUR ter 230 EUR materialnih stroškov, kar je skupaj 732 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencema plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), obresti pa nista zahtevala.

O pritožbi zoper sklep

17. Pritožnica sicer ne more nasprotovati postavitvi začasnega zastopnika, saj je sklep o tem že pravnomočen, ima pa prav v svoji graji uporabe napačnega predpisa pri odmeri nagrade začasnemu zastopniku za sprejem pisanj za četrto, osmo in deveto toženo stranko. Po določbi 20. čl. sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. 2/2015) bi moralo sodišče prve stopnje, ker se je postopek začel pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), uporabiti ta zakon in njegovo Tarifo, in sicer tar. št. 3503 za posamezna enostavna opravila, saj je začasni zastopnik le sprejemal in pošiljal pisanja oz. na sodišče naslovil nekaj krajših dopisov. Glede na vrednost spornega predmeta 22.000,00 EUR se od nagrade 445 EUR (ne 419, to velja za zneske do 22.000,00 EUR) tedaj upošteva količnik 0,3, kar je 133,50 EUR, kar se zaradi več strank poveča za 30 % (Tar. št. 1200). Skupaj z materialnimi stroški 20 EUR in DDV tako znaša nagrada za začasnega zastopnika 236,13 EUR. Sklep sodišča prve stopnje je bilo zato treba ustrezno spremeniti in znesek nagrade začasnemu zastopniku za sprejem pisanj znižati na prikazano vrednost (3. tč. 365. čl. ZPP).

1 Glej več N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 258. 2 Glej več N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 261. 3 Prav tam.