Jedro

Pri tožniku je bila že ugotovljena 50 % telesna okvara, na podlagi katere mu je bila priznana pravica do invalidnine. Zato je bila za razsojo v sporni zadevi odločilna ugotovitev, ali je pri tožniku v zvezi s to okvaro prišlo do dodatnega poslabšanja. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja in tožnik ne zatrjuje, da se mu je stanje v zvezi z ugotovljeno okvaro še dodatno poslabšalo. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna višji odstotek za telesno okvaro in s tem višja invalidnina, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2011 in ... z dne 14. 4. 2011 ter da se tožniku prizna višji odstotek za telesno okvaro in s tem tudi višja invalidnina. Sodišče je še odločilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki pa je zgolj potrdila že v predsodnem postopku podano izvedensko mnenje. Tako mnenje je bilo tudi pričakovati, saj glede na druge primere izvedensko mnenje spremeni le v redkih primerih. Iz dopolnilnega mnenja tudi ni videti jasnih razlogov, zakaj je telesno okvaro, za katero je predpisan razpon od 30 % do 100 %, ovrednotila ravno v višini 50 % in ne več. Komisija tudi ni neodvisna in nepristranska, saj je organ tožene stranke. Tudi izvedensko mnenje sodnega izvedenca nevrologa, ki je bilo podano v postopku ugotavljanja invalidnosti ne izkazuje ocene telesne okvare. Izvedenec je namreč mnenje podal v zvezi z invalidnostjo, ne pa glede obstoja telesne okvare. Sodišče bi že zaradi tega moralo postaviti novega izvedenca, saj bi le tako lahko razčistilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Izvedenec bi moral tudi opraviti osebni pregled tožnika. Tako bi lahko tudi s samim pregledom pri izvedencu prišli do ugotovitve, ali tožnikove težave s hrbtenico vendarle ne predstavljajo okvare, ki dejansko pomeni izgubo funkcije dela hrbtenice. Tožnik namreč nima na voljo strokovnega znanja in tudi ne pravico, da bi odločal o tem, katere preiskave bodo opravljene v zvezi z ugotavljanjem njegovega zdravstvenega stanja, niti nima finančnih sredstev za opravo dragih samoplačniških preiskav. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 4. 2011, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 1. 2011. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro v višjem znesku.

Tožniku je bila z odločbo št. ... z dne 19. 2. 2009 že priznana invalidnina za VI. stopnjo telesne okvare v višini 50 % od 11. 2. 2009 dalje. Dne 2. 11. 2010 pa je bil uveden nov postopek za priznanje pravice do invalidnine v višjem znesku. Tožniku je že bila priznana pravica do invalidnine za 50 % telesno okvaro po poglavju III točka 9 Seznama telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki se ga še naprej uporablja na podlagi 454. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) kot posledica obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema (možganov, možganskega dela in hrbteničnega mozga), ki niso navedene v nobeni točki III poglavja in sicer glede na težo nevroloških motenj (spastična paraplegija).

ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke v 143. členu določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne.

Glede na to, da je bila tožniku že ugotovljena 50 % telesna okvara po poglavju III točka 9 v višini 50 %, na podlagi katere mu je bila tudi priznana pravica do invalidnine, je bila za razsojo v sporni zadevi odločilna ugotovitev, ali je pri tožniku v zvezi z omenjeno okvaro prišlo do dodatnega poslabšanja. Glede na prejšnjo pravnomočno odločitev namreč ni bilo nobene podlage, da bi sodišče ponovno presojalo, ali je bila tedaj telesna okvara pravilno ovrednotena v višini 50 %. V primeru, da ta odstotek ni bil pravilen, bi moral tožnik že tedaj izpodbijati odločbo o priznani pravici do invalidnine za priznano telesno okvaro v višini 50 %. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja in tega tožnik tudi ne zatrjuje, da se mu je stanje v zvezi z omenjeno okvaro še dodatno poslabšalo. Tega ne izhaja tudi iz dokumentacije, ki jo je predložil v dokazne namene. Že v pravnomočno končanem postopku je bilo upoštevano, da gre pri tožniku za blago spastično paraparezo obeh spodnjih udov. Omenjeno pa izhaja tudi iz izvida nevrologa z dne 13. 10. 2010, na kar opozarja tudi invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 8. 5. 2014. Tudi sodni izvedenec, ki je sicer podal izvedensko mnenje v zvezi z invalidnostjo tožnika in katerega izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje upoštevalo kot listinski dokaz, ugotavlja, da se je tožniku stanje po zdravljenju začetne skoraj popolne ohromitve desne noge in hude ohromitve leve noge v februarju 2007 ter retence urina in inkontinence blata, ki so bili vsi posledica nevrosarkoidoze (spinalne oblike - prizadetosti hrbtenjače v višini Th6 - Th7) popravilo v blago ohromitev spodnjih udov, ki jo je klinično težko zaznati. Tudi sfinkterske motnje so blage in jih z osebnim prizadevanjem lahko kontrolira. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku po že priznani pravici do invalidnine ni prišlo do poslabšanja stanja oziroma telesne okvare v zvezi z obolenjem centralnega živčnega sistema in zato tudi ni nobene podlage, da bi se s tem v zvezi tožniku po poglavju III točka 9 Seznama TO priznala invalidnina v višjem odstotku. Iz mnenja sodnega izvedenca z dne 12. 8. 2013 nadalje izhaja, da gre pri tožniku za blago urgenco uriniranja in pa blago inkontinenco blata. Tudi s tem v zvezi pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje sprejema dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje in sicer da niso izpolnjeni kriteriji po poglavju X. A, točka 4, niti po poglavju IX., točka 10 za ugotovitev telesne okvare ob svinkterskih motnjah.

Tudi za izgubo enega testisa tožniku ni mogoče priznati telesne okvare, saj se skladno s poglavjem X, A točka 10 prizna telesna okvara le v primeru izgube obeh testisov. Iz dokumentacije v spisu niti iz mnenja sodnega izvedenca tudi ne izhaja, da bi šlo pri tožniku za izgubo funkcije posameznih segmentov vratne hrbtenice, kar pomeni, da tudi glede omenjenega stanja ni osnove za priznanje telesne okvare.

Glede pritožbenih navedb, da tožnik nima niti strokovnega znanja niti finančnih možnosti, da bi predložil ustrezne dokaze, pritožbeno sodišče opozarja na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Glede osebnega pregleda pa pritožbeno sodišče poudarja, da je bil tožnik osebno pregledan že v predsodnem postopku v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti oziroma telesne okvare pred invalidsko komisijo I. stopnje, pregledal pa ga je tudi sodni izvedenec, ki je razčiščeval vprašanje invalidnosti. Sodišče prve stopnje je upoštevalo njegove ugotovitve ob osebnem pregledu in pa citirano medicinsko dokumentacijo iz katere je razvidno tožnikovo zdravstveno stanje. Glede verodostojnosti dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, pa je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da gre za enega od pisnih dokazov, torej ne za izvedensko mnenje, ki ga poda sodni izvedenec. Tako mnenje se presoja skupaj z drugimi dokazi, s tem da je enako kot mnenje sodnega izvedenca prepričljivo le v primeru, ko je strokovno ustrezno utemeljeno in so pri podaji mnenja sodelovali ustrezni specialisti glede na tožnikove zdravstvene težave. Nenazadnje je sodišče dokaz s pridobitvijo dopolnilnega mnenja izvedlo ob soglasju strank. V primeru, da se stranka s takim mnenjem ne strinja pa to še ni razlog, da bi moralo sodišče dejansko stanje v vsakem primeru razčiščevati s postavitvijo sodnega izvedenca. Ker je bilo v predmetni zadevi dejansko stanje ustrezno razčiščeno z izvedbo že omenjenih dokazov, je sodišče prve stopnje izvedbo ostalih dokazov utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.