Jedro

Zaradi izjeme od načela alternativnosti in upoštevanja pravne predvidljivosti in vmesnega zakona, ki je zaradi načela konkretnosti (vprašanje zastaranja izvršitve stranske denarne kazni) po pravilu iz 7. člena KZ-1 milejši, je sodišče druge stopnje ugotovilo zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske kazni.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je 24. 12. 2015 zastarala izvršitev denarna kazni kot stranske kazni 16.600,00 (šestnajsttisočšeststo 00/100) EUR, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1. 6. 2012 I K 7576/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 11. 2013 II Kp 7576/2010.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodoma navedenim sklepom zavrnilo kot neutemeljen predlog obsojenega A. A. za izdajo sklep o ugotovitvi zastaranja izvršitve denarne kazni kot stranske kazni, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 7576/2010 z dne 5. 11. 2013 (člen 28. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1)).

2. Zoper tako odločitev je vložil pritožbo obsojenec zaradi kršitev kazenskega zakona, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je stranska denarna kazen po določbah KZ-1 zastarala.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je po podatkih spisa ugotovilo, da je postala (formalno) pravnomočna odločitev o izreku denarne kazni kot stranske kazni 23. 12. 2013. V razlogih je nato navedlo, da je v času storitve kaznivega dejanja veljal Kazenski zakonik-KZ (Ur. l. RS, št. 1994 z novelami). 1. 11. 2008 pa je začel veljati Kazenski zakonik-KZ-1 (Ur. l. RS, št. 55/2008). Citiralo je nato določbo prvega odstavka 93. člena KZ-1, ko je zakonodajalec predpisal, da izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečeta dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Po presoji prvega sodišča je bil zastaralni rok zaradi vložitve predloga za izvršbo pretrgan. Pretrgan pa tako po določbi 114. člena KZ, kakor tudi po določbi člena 93 KZ-1. Nadalje je v razlogih izpodbijanega sklepa še pojasnilo, da se bo postopek izvršbe zaradi izterjave denarne kazni po določbi 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) „dokončal v nadaljnjih petih letih, to je do 22. 6. 2012 in jo šele s potekom tega dne morebiti ustaviti, če denarna kazen do tedaj ne bo v celoti izterjana“.

5. Tako prikazano uporabo materialnega prava, ki je bila podlaga za odločitev prvega sodišča pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno graja pritožnik. Pri tem opozarja, da je KZ-1 milejši kot KZ in da v KZ-1 ni določb glede prekinitve zastaranja izvršitve stranske kazni.

6. Sodišče prve stopnje pravzaprav ni izrecno navedlo, kateri zakon je v obravnavanem primeru uporabilo, ker se sklicuje tako na KZ kakor tudi KZ-1. Pri KZ-1 pa še celo izrecno navaja, da je vložen predlog za izvršbo „pretrgal rok iz 93. člena KZ-1“.

7. Normativna podlaga zastaranja izvršitve stranskih kazni je bila od storitve kaznivega dejanja večkrat spremenjena: - po prvem odstavku 114. člena KZ je zastaranje izvršitve denarne kazni kot stranske zastaralo, ko je preteklo dve leti (relativni zastaralni rok) od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena; - po prvem odstavku 115. člena KZ se zastaranje izvršitve kazni začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna (v obravnavanem primeru 23. 12. 2013); - po tretjem odstavku 115. člena KZ zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršiti kazen; - izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni (absolutni zastaralni rok); - 1. 11. 2008 je začel veljati KZ-1, ki je v prvem odstavku 93. člena določil (en sam) zastaralni rok, tako da izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko poteče dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena; - nespremenjena je določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni; - v drugem odstavku 94. člena KZ-1 zastaranje ne teče samo v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti; - novela KZ-1B, ki je začela veljati 15. 5. 2012 je določila kot zastaralni rok izvršitve denarne kazni potek štirih let od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila stranska kazen izrečena.

8. Po podatkih spisa denarna kazen kot stranska kazen ni izvršena, ampak je sodišče prve stopnje vložilo predlog za izvršbo.

9. Osrednje vprašanje je pravzaprav časovna veljavnost Kazenskega zakonika. Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat) se uporablja zakon, ki je milejši za storilca (7. člen KZ-1, 3. člen KZ). V praksi in teoriji je uveljavljeno pravilo, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon večkrat spremeni, da ni možno uporabiti kombinacije obeh (več) zakonov. Načelo zakonitosti v kazenskem pravu zagotavlja pravno varnost in tudi predvidljivost, kar pomeni, da mora storilec ob storitvi kaznivega dejanja tudi vedeti, v kakšnem času zastarajo kazni (denarna, kazen zapora oziroma stranska kazen). Ker je tako KZ-1 interimni zakon, ki v času odločanja zaradi novele KZ-1B glede zastaralnih rokov ne velja več, je prav zaradi izjeme od načela alternativnosti evidentno, da je v obravnavani zadevi KZ-1 v prvem odstavku 93. člena milejši od kasnejšega KZ-1B kakor tudi sicer milejši od Kazenskega zakonika, ki ga je uporabilo sodišče v pravnomočni sodbi (KZ). Zaradi takšnega pravila je po presoji pritožbenega sodišča pri vprašanju, ali je stranska denarna kazen zastarala potrebno uporabiti tisto zakonsko normo, ki je bilo po storitvi kaznivega dejanja glede tega konkretnega vprašanja za obsojenega A. A. milejše. 10. Skratka na ta način je odgovorjeno na prvo vprašanje, kdaj je zastarala izvršitev stranske denarne kazni. Ker je ta kazen postala pravnomočna 23. 12. 2013, je ob upoštevanju dveletnega zastaralnega roka izvršitev te kazni zastarala 24. 12. 2015. 11. Naslednje vprašanje je, ali je bil zastaralni rok pretrgan. Tudi to vprašanje je zakonodajalec različno urejal, tako v določbah KZ (člen 115) in KZ-1 (prvi odstavek 93. člena). Po 1. 11. 2008 kazenski materialni zakon ni več delil zastaralne roke na relativne in absolutne, kar pomeni, da KZ-1 ne pozna inštituta pretrganja zastaralnega roka, ki je sicer veljal za relativne zastaralne roke, torej tudi po KZ. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje v 4. točki obrazložitve, ko je zapisalo, da je ravnanje sodišča, ko je vložilo predlog za izvršbo, pretrgalo rok iz „114. člena KZ oziroma 93. člena KZ-1“. Evidentno je, da za pretrganje roka po KZ-1 ni prav nobene podlage v določbi člena 94 KZ-1, saj ta določba ureja le vprašanje prekinitve zastaranja (drugi odstavek 94. člena KZ-1). Kateri primeri so za prekinitev zastaralnega roka za izvršitev denarne kazni kot stranske kazni, da se le-ta „po zakonu ne sme izvršiti“, sodišče prve stopnje ni odgovorilo, pa tudi sicer je po podatkih priloženega spisa mogoče ugotoviti, da ni nobene ovire, da se denarna kazen kot stranska kazen ne bi smela izvršiti. V tretjem odstavku 94. člena KZ-1 pa je urejeno vprašanje prenehanja teka zastaralnega roka za izvršitev kazni zapora, ne pa kakšne druge (drugačne) kazni, ki jo sodišče izreče obsojencu. Po tej razlagi je zato napačno stališče prvega sodišča, da je izvršba „pretrgala rok dveh let“. Prav tako ima pritožnik prav, da ni utemeljeno sklicevanje prvega sodišča na normativno podlago 125. člena ZDavP. Ta davčni predpis ureja vprašanje odmere davka, zastaralne roke (relativni in absolutni) in kdaj pravica do odmere davka zastara. Naslednji 126. člen pa normativno ureja pretrganje in zadržanje zastaranja. Vendar pa ne denarne (stranske) kazni, ki jo izreče kazensko sodišče, ampak pravic do odmere ter izterjave davka.

12. Skratka zaradi izjeme od načela alternativnosti in upoštevanja pravne predvidljivosti in vmesnega zakona, ki je zaradi načela konkretnosti (vprašanje zastaranja izvršitve stranske denarne kazni) po pravilu iz 7. člena KZ-1 milejši, je zato sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obsojenca ugodilo ter spremenilo izpodbijani sklep, tako kot je razvidno iz izreka tega sklepa.