Jedro

Tožba v socialnem sporu je dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku (čl. 63 ZDSS-1). Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka v socialnem sporu. Tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, niti ni izkazala, da bi bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih 7 dneh (čl. 72 ZDSS-1), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo kot preuranjeno in nedopustno (čl. 75 ZDSS-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo z dne 26. 10. 2014 zavrglo. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega oziroma procesnega prava. Navaja, da je odprtem roku podala tožbo na podlagi 3. odstavka 80. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1, ker tožena stranka ni v zakonitem roku ravnala na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Ps 377/2014 z dne 11. 9. 2014. Toženi stranki je bilo z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 1. 2013 v točki 7 naloženo, da vrne 440,66 EUR preveč izplačanega varstvenega dodatka. Delovno in socialno sodišče je izdalo sodbo opr. št. 676/2013 z dne 11. 4.- 2014, s katero je odpravilo obe odločbi in sicer je odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 21. 1. 2013 odpravilo v celoti. Glede na to, da je bila sporna višina pokojnine, ki jo je tožnica prejemala, je enako Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 314/2014 z dne 11. 9. 2014 jasno navedlo, da je prejemala 351,99 EUR pokojnine iz tujine in 32,67 EUR pokojnine iz Slovenije, kar skupaj znaša 352,32 EUR in ne 390,00 EUR, kot je trdila tožena stranka. Posledično ni prišlo do preplačila varstvenega dodatka in bi morala tožena stranka v roku 30 dni izdati odločbo in to vrniti, a tega ni storila. Posledično tožena stranka ni ravnala skladno z 2. odstavkom 82. člena ZDSS-1. Sodišču in predsednici senata očita pristranskost, ker da ji ni jasno, da ji je tožena stranka dolžna povrniti 440,66 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica vložila tožbo zaradi izpolnitve pravnomočne sodbe, ker naj ne bi toženec v roku, kot je odločeno, izdal novega upravnega akta, tudi ne na njeno osebno zahtevo.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je vpogledalo v spis opr. št. II Ps 676/2013, v obravnavani zadevi ugotovilo, da sploh ne gre za takšno stanje, kot ga zatrjuje tožnica, torej, da bi sodišče toženi stranki vrnilo zadevo v nov postopek in mu naložilo izdajo novega upravnega akta.

Vendar to, da ne gre za takšno dejansko stanje, kot ga zatrjuje tožnica, niti ni relevantno v tej zadevi, pač pa vprašanje, ali je v obravnavani zadevi takšna tožba, kot jo je tožnica vložila, sploh dopustna.

V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

To pomeni, da je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. Dokončnost upravnega akta je torej procesna predpostavka v socialnem sporu.

V 72. členu ZDSS-1 pa je določeno, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. V 2. odstavku citirane določbe je nadalje določeno, da če pristojni drugostopni organ ni izdal upravna akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po tem odstavku sme ravnati stranka tudi, če organ prve stopnje ne izda upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe.

Ker takšno procesno stanje v obravnavani zadevi ni podano, saj tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, niti ni izkazala, da bi bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih 7 dneh, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo in sicer kot preuranjeno in nedopustno na podlagi 75. člena ZDSS-1. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Vsi razlogi, na katere se sklicuje pritožba, so namreč irelevantni in ne predstavljajo razlogov za dopustnost tožbe.