Jedro

Neprimerna je obrazložitev prvostopnega organa, da osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki vežejo tožnika na Republiko Slovenijo, niso tako močne, da bi imenovanega odvrnile od storitve prekrškov in kaznivih dejanj. Drugi odstavek 3. člena ZUSDDD namreč upravnemu organu nalaga, da upošteva čas tožnikovega prebivanja v državi, osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih zanj povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ne glede na to, da je bil obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen nad treh let.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor, št. 214-2283/2012-43 (9330) z dne 24. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bila zavrnjena tožnikova vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ki jo je vložil dne 1. 6. 2012 na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Upravna organa sta tožnikovo vlogo zavrnila s sklicevanjem na prvo alineo prvega odstavka 3. člena ZUSDDD z obrazložitvijo, da je bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let. Glede drugega odstavka 3. člena tega zakona, prvostopni organ pojasnjuje, da podatki kažejo na to, da osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki vežejo tožnika na Republiko Slovenijo, niso tako močne, da bi imenovanega odvrnile od storitve prekrškov in kaznivih dejanj. Tožnik je bil z vabilom z dne 7. 5. 2014 povabljen, da pojasni okoliščine iz svojega življenja, vendar se vabilu ni odzval. Imel je možnost dokazati, da v njegovem primeru obstajajo osebne družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo, vendar o tem ni predložil nobenih dokazov. Po presoji upravnih organov je v tožnikovem primeru javni interes do varnosti in zavarovanja javnega reda močnejši od vezi, ki vežejo tožnika na Republiko Slovenijo. Ministrstvo pri tem dodaja, da je odločitev po drugem odstavku 3. člena ZUSDDD sprejeta po prostem preudarku, po mnenju drugostopnega organa pa je bila odločitev izdana v skladu z namenom, za katerega je bilo organu pooblastilo dano.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je upravni organ tudi tokrat napačno uporabil pooblastilo za odločanje po prvem odstavku iz 3. člena ZUSDDD. Namen določbe iz 3. člena ZUSDDD ni vrednotiti ali nekomu več pomeni življenje in družina, ki jo ima v določeni državi, ali pa izvrševanje kaznivih dejanj. Namen te določbe je, da se prepreči avtomatično zavračanje vlog za ureditev statusa žrtev izbrisa izključno iz razloga kaznovanosti in se od organov zahteva, da ob obstoju zadržka obsodbe na zaporno kazen nad zakonsko določeno mejo kljub temu pred odločitvijo pretehta med interesom javnega reda in varnosti ter interesom posameznika, da si status v Sloveniji uredi. Če bi bila interpretacija organa ustrezna in bi bil namen zakonodajalca resnično takšen, določba 3. člena ZUSDDD niti ne bi bila potrebna, saj bi vsaka obsodba na zaporno kazen nad zakonsko mejo že pomenila, da posamezniku kriminalno življenje pomeni več od življenja v določeni državi. Zakon pa ne narekuje le upoštevanje različnih vezi, temveč tudi upoštevanje negativnih posledic, ki bi jih za posameznika pomenila zavrnitev njegove prošnje. Četudi morda na podlagi zadnjega poziva organa, tožnik ni ponovno navedel vseh vezi, ki ga vežejo na državo, je organu tožnikov položaj dobro znan, saj ga je tožnik tekom dolgotrajnega postopka večkrat pojasnil. Organu je dobro znano, da tožnik že vse od drugega leta starosti živi v Sloveniji in da je Slovenija edina država, v kateri je kadarkoli živel in je nikoli ni zapuščal. Slovenija je njegova domovina, vse osebne, socialne, družinske in gospodarske vezi ga vežejo na Slovenijo. Tu ima prijatelje in zunajzakonsko partnerko, teh vezi pa nima z nobeno drugo državo. Na Hrvaškem, kjer je bil rojen, je živel samo do svojega drugega leta starosti, tam nima sorodnikov, prav tako nima hrvaških dokumentov. Posledice, ki bi jih zanj povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, bi bile za tožnika nepopravljivo težke. S tem bi mu edina država, ki jo je kdaj poznal, zavrnila možnost ureditve statusa in mu onemogočila, da si uredi svoje življenje. Da bi to državo zapustil, je dejansko nemogoče. Državi pa tudi ne bi smelo biti v interesu, da dopušča, da na njenem teritoriju žrtve kršitev človekovih pravic svoje celotno življenje preživijo v položaju nedokumentiranega tujca.

Nenazadnje pa tudi vpogled v kazensko evidenco razkriva, da v tožnikovem primeru javni interes ni tako močan, da bi smel prevladati nad pravico tožnika, da mu država kot izbrisani osebi vrne status stalnega prebivalca. Sporna kazenska obsodba na zaporno kazen treh let in štirih mesecev je bila izrečena 13. 2. 2002 in je bila v celoti prestana oktobra 2005. Dve kazenski sankciji, ki sta bili določeni po omenjeni kazni, sta bili pogojni. V obeh primerih sta se preizkusni dobi iztekli, ne da bi bili pogojni kazni preklicani in zaporni kazni izrečeni. Od pravnomočnosti edine kazenske obsodbe, ki je presegla zakonsko mejo 3. člena ZUSDDD je torej minilo že več kot 12 let. Posledice kazenskih obsodb ne smejo trajati v nedogled in Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) to jasno določa. Pravne posledice obsodbe, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic, smejo trajati pet let od dneva, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana (drugi odstavek 80. člena KZ-1). ZUSDDD v tem pogledu v razmerju kazenskega zakonika ni določil specialnejših pravil trajanja posledic obsodbe, določil je višino zaporne kazni, ki je lahko zadržek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni pa drugače določil trajanja pravnih posledic. Pravila o časovnih obdobjih, po katerih se posamezne obsodbe izbrišejo iz kazenske evidence, so v KZ-1 ločena od pravil o prenehanju pravnih posledic. Čeprav določena obsodba še ne more biti izbrisana iz kazenske evidence, pravne posledice obsodbe že lahko prenehajo in ZUSDDD teh pravil ni nič drugače določil. Četudi je v tožnikovem primeru v kazenski evidenci še vedno zavedena sporna zaporna kazen treh let in štirih mesecev, bi moral organ upoštevati pravila KZ-1 o prenehanju pravnih posledic obsodb. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji ugodi, podredno pa da le-to odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi. Pojasnjuje, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, vendar pa obstaja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja iz 1. alinee prvega odstavka 3. člena ZUSDDD, zaradi obsodbe tožnika na zaporno kazen treh let in štirih mesecev. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Upravna enota lahko zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 3. člena ZUSDDD, med njimi je v 1. alinei navedeno, če je bil tujec s pravnomočno sodbo obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen najmanj treh let. Pri odločanju na podlagi prvega odstavka 3. člena ZUSDDD upravna enota upošteva dolžino prebivanja tujca v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje (drugi odstavek 3. člena ZUSDDD).

ZUSDDD v 3. členu določa, da upravna enota lahko zavrne izdajo dovoljenja za stalno prebivanje iz v tem členu navedenih razlogov in je torej s tem upravnemu organu dano upravičenje, da odloča po prostem preudarku, v takšnem primeru pa mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano. Namen in obseg pooblastila določa zakon, ki vsebuje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (drugi odstavek 6. člena ZUP). Če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, je sodišče po določbi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

Namen in obseg prostega preudarka izhajata iz določb materialnega predpisa, s katerim je bilo pooblastilo za odločanje po prostem preudarku dano. Iz obrazložitve odločbe izdane po prostem preudarku mora biti razvidno, ali je upravni organ dovolj natančno in ustrezno raziskal konkretno dejansko stanje, navedeni pa morajo biti tudi razlogi, ki so ga vodili pri odločanju po prostem preudarku. Pri opredelitvi meja in namena pooblastila za odločanje po prostem preudarku je poleg besedila določbe, ki to besedilo daje, potrebno upoštevati tudi druge določbe predpisa, v konkretnem primeru določbe drugega odstavka 3. člena ZUSDDD. Po presoji sodišča pa dejanska podlaga, ki bi omogočila uporabo tega določila, ni bila v zadostni meri razjasnjena. Upravna organa sta svojo odločitev oprla na pavšalen zaključek, da tožnik svojih osebnih vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ni izkazal, pri tem pa sta povsem prezrla v postopku izvedene dokaze. V postopku je bilo namreč zaslišano sedem prič, ki so povedale o tožnikovem življenju v Republiki Sloveniji, torej o njegovih osebnih, socialnih in drugih vezeh, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo. Razen tega je v spisu tudi tožnikova izjava z dne 27. 11. 2012, do katere se upravna organa prav tako nista opredelila. Upravna organa do v postopku izvedenih dokazov nista zavzela nobenih stališč, čeprav bi bilo mogoče na njihovi podlagi ugotavljati za odločitev relevantna dejstva.

Neprimerna je obrazložitev prvostopnega organa, da osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki vežejo tožnika na Republiko Slovenijo, niso tako močne, da bi imenovanega odvrnile od storitve prekrškov in kaznivih dejanj. Drugi odstavek 3. člena ZUSDDD namreč upravnemu organu nalaga, da upošteva čas tožnikovega prebivanja v državi, osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih zanj povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ne glede na to, da je bil obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen nad treh let. Do s strani tožeče stranke zatrjevanega in iz izpovedb prič izhajajočega dejstva, da tožnik živi v Sloveniji od drugega leta starosti in da Slovenije ni zapuščal, upravna organa nista zavzela stališča. Ponovno pa bo moral upravni organ pretehtati tudi vprašanje prenehanja pravnih posledic obsodbe. Vrste pravnih posledic obsodbe določa 79. člen KZ-1. Te so v prenehanju ali izgubi posameznih pravic ali v prepovedi pridobitve posameznih pravic. Med prvimi, ki jih našteva prvi odstavek tega člena, je med ostalim tudi izguba pravice tujca do prebivanja v Republiki Sloveniji, med prepovedmi pridobitve posameznih pravic, ki jih našteva drugi odstavek tega člena, pa je tudi prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo. ZUSDDD nima nobenih določb v zvezi s trajanjem pravnih posledic obsodbe, zato glede teh velja rok iz drugega odstavka 80. člena KZ-1, to je pet let od dne, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana.

Po presoji sodišča z izpodbijano odločitvijo ni bilo zadoščeno kriterijem, ki morajo biti izpolnjeni pri odločanju po prostem preudarku in jih določa 6. člen ZUP. Tudi za odločanje po prostem preudarku je treba ugotoviti za takšno odločitev potrebna dejstva, odločitev pa mora biti na podlagi teh dejstev obrazložena tako, da je mogoče presoditi ali je bila odločitev sprejeta v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku in v skladu z namenom, zaradi katerega je bilo tako pooblastilo dano.

Ker so za odločitev pomembna dejstva ostala neugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je moralo sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo potrebno ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek in razjasniti dejansko stanje v zgoraj nakazani smeri in nato ponovno odločiti o zadevi.