Jedro

ZPP v 3. odstavku 86. člena določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba glede na 4. odstavek 86. člena istega zakona ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. V obravnavanem primeru je tožnik revizijo vložil sam, morebitnih dokazil o opravljenem pravniškem državnem izpitu pa ni predložil, zato ni imel pravice vložiti revizijo zoper sklep oziroma sodbo, izdano v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je revizija nedovoljena, saj gre za primer iz 2. odstavka 374. člena ZPP, ki določa, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se revizija zavrže. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi. Kot bistveno izpostavlja, da je izpodbijani sklep protiustaven, ker je o zadevi odločila oziroma sklep izdala ista sodnica, ki je izdala tudi sklep in sodbo na prvi stopnji, ki ju je tožnik izpodbijal v pritožbi, zato je sodnica v očitnem konfliktu interesov, saj je bila v položaju, ko je morala odločiti, ali bo ali pa ne bo dopustila oziroma omogočila, da o njenih napakah odloči sodišče na višji stopnji. Zato objektivno ni mogla odločiti nepristransko. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita in da je sodišče z izpodbijanim sklepom kršilo tožnikovo ustavno pravico do pravnega sredstva, zagotovljeno v 25. členu Ustave Republike Slovenije. Sklep pa je tudi v nasprotju s pozitivno intenco delovnopravne zakonodaje, ki zagotavlja, da je revizija v delovnih sporih vselej dovoljena, saj je izven meja zdravega razuma verjeti, da lahko delavec, ki je praviloma oškodovana stranka v sodnih postopkih na delovnih sodiščih, oziroma je dejansko žrtev nezakonitih ravnanj delodajalca in je praviloma dalj časa brez sredstev za preživljanje, zbere sredstva in najame odvetnika, ki po veljavni zakonodaji lahko vloži izredno pravno sredstvo. Zato je izpodbijani sklep nevzdržen in nezakonit, zlasti če o revidiranju sodniških napak in storjenih kaznivih dejanj odločijo sami storilci (sodniki), ki s sklepom preprečijo, da se tožilstvo seznani z morebitnimi kaznivimi dejanji zoper pravosodje, jih preišče in sproži ustrezne postopke. Izid tega sodnega postopka bi bil povsem drugačen, če bi sodnica sodila zakonito oziroma če bi skrbno, vestno in pošteno ocenila vse navedbe in upoštevala očitna in celo s strani tožene strani priznana dejstva ter verodostojne dokaze. Pravosodni izpit ni garancija za zakonitost ravnanj, poštenost in strokovnost v sodnih postopkih, čeprav je naveden kot podlaga za zavrnitev revizije. V obsežnih pritožbenih navedbah tožnik še graja odločitev sodišč prve in druge stopnje, s katero je bilo odločeno v obravnavanem individualnem delovnem sporu in poudarja, da je šlo za pristransko sojenje, zmotno ugotovitev dejstev ter nezakonito odločitev, ki je v nasprotju z zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicuje pritožba, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki jo tožnik uveljavlja z navedbami, da naj bi bil izpodbijani sklep protiustaven, ker je o zadevi odločila oziroma sklep (o zavrženju revizije) izdala ista sodnica, ki je izdala tudi sklep in sodbo na prvi stopnji. Po določbi 2. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če je pri izdaji sodbe (sklepa) sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka 1. odstavka 70. člena ), oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. V obravnavani zadevi ni podan noben izmed razlogov, zaradi katerih sodnica prve stopnje ne bi smela opravljati sodniške funkcije, iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP. V 6. točki 70. člena ZPP določen izločitveni razlog (če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti) v citirani 2. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni naveden, zato tega izločitvenega razloga ni mogoče uveljavljati v okviru absolutne bistvene kršitve določb postopka po tej določbi. Tožnik bi moral, če je ocenil, da obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnice, zahtevati izločitev sodnice takoj, ko je izvedel, da je razlog za izločitev podan, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem (1. in 2. odstavek 72. člena ZPP). Le v primeru, da bilo zahtevi za izločitev ugodeno, sodnica ne bi smela odločati o dovoljenosti vložene revizije zoper sodbo in sklep, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za konflikt interesov oziroma za protiustaven sklep. Po določbi 374. člena ZPP namreč o tem, ali je revizija pravočasna, popolna in dovoljena, odloča sodnik sodišča prve stopnje brez naroka (1. odstavek). Po določbi 377. člena ZPP pa prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže revizijsko sodišče s sklepom, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen) že sodnik sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev, ko je revizijo zavrglo, ker jo je vložil tožnik sam (ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita), oziroma ker je ni vložil po pooblaščenem odvetniku.

Odločitev o zavrženju revizije je oprlo na pravilno pravno podlago – določbe 86., 91. in 374. člena ZPP. Pravilno je navedlo, da ZPP, katerega določbe se na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1) uporabljajo v delovnih sporih, v kolikor ni v ZDSS-1 drugače določeno, v 3. odstavku 86. člena določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ta določba glede na 4. odstavek 86. člena istega zakona ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. V obravnavanem primeru je tožnik revizijo vložil sam, morebitnih dokazil o opravljenem pravniškem državnem izpitu pa ni predložil, zato ni nobenega dvoma, da – upoštevajoč citirane določbe ZPP – ni imel pravice vložiti revizijo zoper sklep oziroma sodbo, izdano v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je revizija nedovoljena, saj gre za primer iz 2. odstavka 374. člena ZPP, ki določa, da je revizija nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice.

Omejitev postulacijske sposobnosti oziroma obvezno odvetniško zastopanje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v delovnih sporih po oceni pritožbenega sodišča ni protiustavno oziroma ne krši tožnikove ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Nedvomno je res, da so delavci v sodnih postopkih na delovnih sodiščih praviloma dalj časa brez sredstev za preživljanje, kot navaja tožnik v pritožbi, vendar pa obstaja možnost pridobitve brezplačne pravne pomoči tudi za postopke v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi v delovnih sporih. Zato ni sprejemljivo pritožbeno stališče, da je pravica do revizije delavcem zagotovljena le kot „pravica na papirju“.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.