Jedro

Tožnik je navajal, da se je 26. 11. 2015 poškodoval okoli 11.00 ure pred skladiščem, ko mu je med kompletiranjem postelj zdrsnilo na prodnati podlagi, pri čemer si je poškodoval desni komolec in levo koleno. Prodnata tla sama po sebi ne predstavljajo povečane nevarnosti za nastanek škode, kot to zmotno navaja tožnik, saj prodnata tla niso neobičajna podlaga, prav tako sama po sebi niso tako nevarna, da lahko zaradi njih, kljub zadostni skrbnosti, nastane večja škoda.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (stroški postopka) spremeni tako, da se stroški postopka znižajo z 2.524,41 EUR na znesek 2.014,41 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 10.796,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 dalje do plačila, ter povrniti stroške postopka, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti v roku 8 dni stroške postopka v znesku 2.524,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da pri obravnavani dejavnosti ni šlo za nevarno dejavnost, saj je izvedenec podal mnenje, da je površina pred skladiščem v A., kjer je prišlo do nezgode, brez naklona, tako da na tej površini lahko zastaja voda oziroma se tvorijo luže, ki pozimi zaledenijo. Na takšni površini, ki je bila poleg vsega pokrita tudi s peskom, pa je tožeča stranka skupaj s sodelavci po navodilu tožene stranke prenašala težke in velike postelje, tako da pri hoji ni mogla biti pazljiva oziroma sto procentno osredotočena na hojo. Da je bil teren poledenel, sta izpovedala tožnik in priča B. B., sodišče pa se je glede tega vprašanja neutemeljeno oprlo zgolj na fotografije v spisu, iz katerih pa ni mogoče z zagotovostjo razbrati stanja tal. V konkretnem primeru je šlo za dejavnost, ki je kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in pri kateri nevarnosti nastanka škode ni mogoče povsem preprečiti. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožeča stranka po prodnatih tleh ni le hodila, temveč je po takšnih tleh prenašala velike in težke postelje, kar vsekakor predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. VDSS je v sodbi in sklepu Pdp 622/2018 odločilo, da spuščanje po stopnicah z vso opremo, težko najmanj 20 kg, pri čemer je imel tožnik v eni roki svetilko v drugi pa neprebojni jopič, na eni rami puško in na hrbtu nahrbtnik pomeni nevarno dejavnost ne glede na usposobljenost vojakov. Tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 260/2016 je odločilo, da je nevarna dejavnost hoja po rudniškem rovu ob istočasnem nošenju naglavne svetilke, pri čemer je moral tožnik z njo hkrati osvetljevati pot, po kateri je hodil. Sodišče prve stopnje je odstopilo od ustaljene sodne prakse in s tem kršilo 22. člen Ustave RS, ki določa, da sodišče strank ne sme obravnavati neenako in sicer, da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podanih primerih. V obravnavanem primeru ni šlo zgolj za hojo po površini, pokriti s peskom, ki je bila mestoma poledenela, temveč za težko fizično delo na takšni površini. Pri tem sodišče ni upoštevalo mnenje izvedenca, da drsnost povečajo nizke temperature in tudi prisotnost peska. Sodišče je tudi zmotno tolmačilo mnenje sodnega izvedenca, da naj tla tudi zaradi posipa peska ne bi drsela. Sodni izvedenec je namreč podal zgolj mnenje, da prenašanje postelj ne vpliva na drsnost, sicer pa je bila drsnost s strani sodnega izvedenca izmerjena neustrezno, saj jo je izvedenec meril v poletnih in ne v zimskih mesecih. Tudi glede obutve je sodni izvedenec v nasprotju z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje podal mnenje, da ta na nepoledeneli podlagi zdrs prepreči, glede poledenele podlage pa takšnega mnenja ni podal. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nepopolno je bilo ugotovljeno tudi glede vpliva nošenja težkih in velikih postelj na predmetni podlagi, saj je sodni izvedenec sam izpovedal, da je v primeru težkih bremen potrebno pogledati, koliko so bila ta bremena težka, kako pogosto so jih delavci dvigovali in to primerjati s Pravilnikom o prenosu bremen. Tožnik je tekom celotnega postopka izpostavljal, da ni šlo zgolj za hojo po sporni podlagi, temveč za istočasno prenašanje težkih bremen. Sodni izvedenec pa je prav tako glede vseh vprašanj podal svojo lastno osebno mnenje, ki ga ni utemeljil z ustreznimi zakonskimi in podzakonskimi določbami. Sodišče prve stopnje tudi ni izvajalo dokazov v zvezi z višino škode, zato je dejansko stanje tudi v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške za vloge, vložene po prvem naroku za glavno obravnavo in sicer dne 20. 4., 7. 5., 20. 5. in 10. 9. 2021. Te vloge za pravdo tudi niso bile potrebne. V vlogi z dne 20. 5. 2021 tožena stranka skladno s pozivom sodišča postavlja vprašanja za izvedenca, vendar pri tem ne gre za pripravljalno vlogo, temveč za vlogo po tar. št. 19/4, tj. dokazni predlog, za katere odvetniška tarifa določa 50 točk. Po mnenju tožnika pa je izpodbijana sodba poleg zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obremenjena s številnimi relativnimi in absolutnimi bistvenimi kršitvami iz 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper II. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ter toženi stranki prisodi tudi stroške pritožbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki odmerilo stroške postopka v premajhnem obsegu in znesku. Sodišče bi moralo toženi stranki priznati stroške za pregled in posredovanje prepisa zvočnega posnetka ter stroške za odsotnost iz pisarne za čas prihoda in odhoda z vsakega naroka in za ogled dne 6. 7. 2021 v A. pri C. Priznati bi moralo tudi stroške za posredovanje vloge za podaljšanje roka. Tožena stranka je morala prepis zvočnega posnetka preveriti ne glede na to ali je podala nanj pripombe ali ne, saj je od slednjega nenazadnje odvisno tudi pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Odvetniška tarifa v 6. členu določa, da za porabljen čas zlasti med zastopanje na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah odvetniku pripada poleg plačila za storitev, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar največ do višine, ki je v tarifni številki določena v posebnem delu za prvo tovrstno zastopanje. Določilo tar. št. 46 določa, da se storitve, ki so odvisne predvsem od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, ovrednotijo po tar. št. 46 in sicer za vsake začetne pol ure po 50 točk. Glede na navedeno tožena stranka meni, da ji pripadajo za vsako preverjanje prepisa zvočnega posnetka, za katerega ni posebne postavke v posebnem delu tarife, stroški, ki se odmerijo po tarifi za porabljen čas (tar. št. 46 OT). Skladno z določilom 16. člena ZDOdv mora državni odvetnik, ki zastopa stranko v postopku pred sodiščem, stranki tudi poročati takoj in v kronološkem redu, kar pomeni, da gre za nujne in potrebne stroške. Sodišče je neutemeljeno in brez obrazložitve zavrnilo tudi priglašene stroške za vlogo za podaljšanje roka. Skladno z določili ZPP je potrebno podaljšanje roka, ki ga postavi sodišče, zaprositi preden rok poteče, kar je tožena stranka tudi naredila, zato gre za potrebne stroške za predlog za podaljšanje roka, ki bi jih sodišče moralo priznati. Iz obrazložitve ne izhaja, zakaj sodišče meni, da priglašeni stroški za predlog za podaljšanje roka toženi stranki ne pripadajo, zato je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče tudi ni priznalo toženi stranki stroškov za odsotnost iz pisarne za čas potovanja iz Ljubljane v A. pri C. in nazaj, temveč zgolj stroške pristopa na ogled po tar. št. 20/4 OT in kilometrino, čeprav jih je tožena stranka priglasila pravočasno. Določila Zakona o odvetniški tarifi in odvetniške tarife tudi ne določajo, da bi bila zajeta v postavko "zastopanje" pridobitev potrdila pravnomočnosti in izvršljivosti ter končno poročilo stranki. Ker so napačno odmerjeni stroški po posameznih postavkah, je sodišče tudi napačno odmerilo 2 % materialnih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke in je navedla, da je pritožba tožene stranke prepozna, saj tožena stranka izpodbija le stroškovni del sodbe in v tem primeru, kadar stranka izpodbija le izrek o stroških, ne pa tudi izrek o glavni stvari, se pritožba po prvem odstavku 166. člena ZPP obravnava kot pritožba zoper sklep. Prav tako na podlagi petega odstavka 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Sicer pa je pritožba tožene stranke tudi neutemeljena, saj sodišče toženi stranki utemeljeno ni priznalo stroškov za pregled in posredovanje prepisa zvočnega posnetka stranki, saj so le-ti vsebovani v stroških zastopanja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožeče stranke v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V odgovoru je navedla, da predstavljajo navedbe tožeče stranke v pritožbi, da je šlo za dejavnost, ki je ni mogoče nadzorovati, pritožbeno novoto in so povsem neutemeljene. Tudi izvedenec ni ugotovil, da bi bila površina poledenela, navedel je le, da niso narejeni odvodi vode. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik obut v visoke vojaške čevlje z narebranim gumijastim podplatom, z visokim profilom. Mnenje sodnega izvedenca, s katerim se tožnik ne strinja, je korektno in strokovno. Izvedenec je izdelal mnenje skladno s tem, kar je navajal tožnik sam. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata stranki v pritožbi, niti tistih na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen pri odmeri stroškov postopka toženi stranki.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik očita sodišču prve stopnje predvsem v zvezi z neupoštevanjem izpovedbe tožnika in priče B. B. Navedena kršitev je podana zgolj takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi oziroma kadar sodišče v razlogih sodbe o vsebini dokaznega gradiva prepiše drugačno vsebino, kot to dejansko ima. To, da je sodišče fotografijam v spisu dalo drugačen dokazni pomen kot tožnik, pa ne predstavlja očitane protispisnosti.

9. Tožnik je izpovedal, da je bilo dne 26. 11. 2015 zelo mrzlo, na tleh je bila zmrzal oziroma kližek, tu pa tam je bila kakšna poledenela mlaka in da so bile na tleh iglice ter listi dreves, odpadlo je ivje in vse skupaj zmrzovalo, zato je drselo. Ko je skupaj s sodelavcem nesel ležišče, mu je zdrsnilo in mesto zdrsa je tudi označil na fotografiji kraja nesreče. Izpovedal je, da je tega dne nosil škornje, ki jih je dobil od tožene stranke, ni pa znal povedati ali so bili zimski ali letni škornji. B. B. je izpovedal, da je dne 26. 11. 2015 delal na isti lokaciji kot tožnik in da je bilo zelo mrzlo, tla so bila prodnata, določena območja so bila poledenela, pripadniki pa so bili obuti v delovne vojaške škornje. Izpovedal je, da nesreče ni videl, da pa je slišal krik tožnika in ko je pogledal v smeri krika je videl, da je tožnik na tleh. Sodišče je sledilo predvsem mnenju izvedenca iz varstva pri delu D. D. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da je izvedenec mnenje glede drsnosti podal upoštevaje vremensko stanje meseca julija 2021, ko je bila zaradi bistveno višjih temperatur podlaga povsem drugačna kot konec novembra 2015, ko je prišlo do nezgode.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožnik v postopku na prvi stopnji izrecno izpostavil, da četudi je bil na mestu padca zgolj beton, to nikakor ne pomeni, da v trenutku padca na betonu ni bil tudi pesek, ki je drsnost, tudi po mnenju sodnega izvedenca, dodatno povečal. Sodni izvedenec D. D. si je površino pred skladiščem v A. ogledal ob prisotnosti tožnika in opravil meritve drsnosti tal na mestu, za katerega je tožnik pokazal, da je prišlo do padca ter ugotovil, da so tla pred skladiščem v A. betonska, beton je mestoma poškodovan, tam kjer je poškodovan, je namesto betona zbit pesek. Ugotovil je, da so tla ravna, nimajo naklona in da so tla ustrezna (faktor trenja na suhi podlagi 0,95). Izvedenec je podal mnenje tudi na podlagi fotografije tal pred skladiščem na dan nezgode in ugotovil, da je iz fotografije razvidno, da je bila delovna površina očiščena snega, prav tako pa na delovni površini ni bilo zaledenilih luž ali zaplat ledu. Ko je bil izvedenec zaslišan, pa je še dodatno pojasnil, da prisotnost peska na taki podlagi ni nič neobičajnega, sicer poveča drsnost, vendar gre za običajen pojav, saj tudi pločnike in ceste posipavajo pozimi s peskom. Po oceni izvedenca okoliščina, da so na tej površini vojaki nosili tudi postelje, ne spremeni drsnosti podlage. Glede obutve pa je izvedenec ugotovil, da so vojaški zimski škornji od Alpine Žiri d. d., identifikacijska št. 66741, z nedrsečim gumijastim podplatom in gumo z globinskim profilom, ustrezna obutev.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da hoja po prodnati podlagi ne predstavlja nevarne dejavnosti in zato ni podana objektivna odgovnost tožene stranke, na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ. Zakaj ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v 7. točki obrazložitve sodbe in z obrazložitvijo se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožnik je navajal, da se je dne 26. 11. 2015 poškodoval okoli 11.00 ure pred skladiščem v A., ko mu je med kompletiranjem postelj zdrsnilo na prodnati podlagi, pri čemer si je poškodoval desni komolec in levo koleno. Prodnata tla sama po sebi ne predstavljajo povečane nevarnosti za nastanek škode, kot to zmotno navaja tožnik, saj prodnata tla niso neobičajna podlaga, prav tako sama po sebi niso tako nevarna, da lahko zaradi njih, kljub zadostni skrbnosti, nastane večja škoda.

12. Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati izpoved tožnika, da je bila spornega dne zaradi nizkih temperatur prodnata podlaga poledenela, kar bi naj potrdila tudi priča B. B. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika in priče B. B., saj iz fotografije prostora pred skladiščem, ki je bila posneta na dan škodnega dogodka 26. 11. 2015 na kraju, ki ga je tožnik označil kot kraj kjer je padel, ni razvidno, da bi bil na kraju padca led, sneg in pomrznjeno listje ter iglice.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče upoštevati dejstvo, da tožnik po prodnatih tleh ni le hodil, temveč je po tleh prenašal velike in težke postelje, kar vsekakor predstavlja povečano nevarnost za nastanek škode. Izvedenec je pojasnil, da okoliščina, da je tožnik pri zdrsu nosil posteljo, ne vpliva na drsnost, ker zaradi tega tla niso drsela. Kot je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo, je bil tožnik tisti, ki je vodil svojo enoto pri delu (zlaganje postelj), kar pomeni, da je sam razporejal delo. V okviru trditvenega bremena tožnik ni podal trditev, da po prodnatih tleh ni le hodil, temveč je prenašal velike in težke postelje, kar bi predstavljalo povečano nevarnost za nastanek škode. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odstopilo od ustavljene sodne prakse glede vprašanja nevarne dejavnosti in objektivne odgovornosti delodajalca. Sodna praksa, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi in sicer, da iz sodbe in sklepa VDSS opr. št. Pdp 622/2018 izhaja, da spuščanje po stopnicah z vso opremo, težko najmanj 20 kg, pri tem pa tožnik v eni roki nosi svetilko v drugi neprebojni jopič, na eni rami puško in na hrbtu nahrbtnik pomeni nevarno dejavnost ne glede na usposobljenost vojakov in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 260/2016, ko je odločilo, da je nevarna dejavnost tudi hoja po rudniškem rovu, ob istočasnem nošenju naglavne svetilke, v obravnavani zadevi ni primerljiva.

14. Glede na navedeno pritožbene trditve, da sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni poskrbela za varne pogoje dela in nevarnosti ni preprečila niti odpravila, s tem da prenašanje in kompletiranje težkih in velikih postelj ni odredila na terenu, ki bi bil za to ustrezen, ter pri organiziranju dela ni upoštevala vseh vplivov (značilnost terena in teže ter velikosti bremen, ki so jih delavci prenašali), predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da s tem, ko se sodišče ni opredelilo do trditev tožnika, da je do poškodbe prišlo tudi zaradi prenašanja velikih in težkih postelj po neustreznem terenu, da je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja tožene stranke, ki predstavlja eno izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti in se zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati z ugotavljanjem vzročne zveze in škode, saj morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti podani vsi elementi kumulativno.

16. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožniku. Sodišče je toženi stranki neutemeljeno priznalo stroške pripravljalnih vlog z dne 20. 4. 2021 in 7. 5. 2021 (2 x 300 točk). Tožena stranka v navedenih vlogah ne navaja ničesar, kar ne bi že v predhodnih vlogah, za tolmačenje medicinske dokumentacije pa tožena stranka ni pristojna. V vlogi z dne 20. 5. 2021 je tožena stranka ponovila navedbe iz odgovora na tožbo in predhodnih vlog, podala pa je tudi vprašanja za izvedenca, zato je upravičena do 50 točk po tarifni št. 19/4 OT in ne 300 točk, kot ji je priznalo sodišče. 17. Neutemeljena je pritožba tožene stranke v zvezi z odmero stroškov postopka, ko tožena stranka meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati še stroške za pregled in posredovanje prepisov zvočnih posnetkov stranki ter da bi ji moralo priznati tudi stroške vloge za posredovanje prošnje za podaljšanje roka. Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s priznanjem stroškov postopka toženi stranki je pravilna. Sodišče je pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni upravičena do urnine v višjem znesku, kot ji je bil priznan, saj urnina za prvo uro naroka strankam ne pripada, ampak le za vsake nadaljnje začete pol ure. Prav tako pravilno toženi stranki ni priznalo stroškov za vlogo (prošnjo za podaljšanje roka), saj navedena vloga ni bila potrebna za postopek in jo je tožena stranka vložila izključno zaradi lastne zamude roka za vložitev vloge. Pravilno pa sodišče toženi stranki tudi ni priznalo stroškov pregleda in posredovanja zvočnega prepisa stranki, saj za to ni podlage v OT oziroma so ti stroški že zajeti v stroških zastopanja stranke na naroku.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka ter znižalo dosojene stroške 2.524,41 EUR na znesek 2.014,41 EUR (358. člen ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).