Jedro

Nedokazani so že splošni pogoji za pobot – obstoj, zapadlost in likvidnost (nespornost) nasprotne terjatve tožeče stranke iz naslova vlaganj v komunalno opremo, ki jo je dolžna zgraditi in financirati občina – stranka z interesom. Da pisna pogodba o opremljanju med strankama ni bila sklenjena, ni sporno. O času sklenitve pogodbe in o njeni vsebini, tožeča stranka ne pove nič konkretnega. Njeno sklicevanje na nepodpisan osnutek pogodbe, ne prepriča, saj je bilo po njenih lastnih navedbah po sestavi osnutka dogovorjeno drugače – da tožeča stranka namesto izgradnje komunalne infrastrukture plača komunalni prispevek v denarju. Tudi obseg in vrednost izvedenih del tožeča stranka dokazuje izključno z vsebino osnutka pogodbe o opremljanju, in v tej zvezi ne predloži nobenega drugega dokaza. Da bi do dogovora o delni poravnavi obveznosti iz naslova komunalnega prispevka s poračunom vrednosti izvedenih vlaganj dejansko prišlo, tožeči stranki, ni uspelo dokazati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Carinski urad Celje je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi začel zoper dolžnika – tožečo stranko v tem upravnem sporu davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti na podlagi odločbe Mestne občine A. št. 354-19/2009 z dne 20. 2. 2009, ki je postala izvršljiva 4. 5. 2009, in sicer komunalnega prispevka v znesku 307.266,00 EUR, zamudnih obresti po predlogu predlagatelja izvršbe ter stroškov davčne izvršbe v višini 25,00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev tožnika na transakcijskem računu pri banki B..

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-481/2013-3 z dne 5. 12. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Tretjega dela Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ureja davčno izvršbo. Pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa so v celoti izpolnjeni, saj iz upravnih spisov sledi, da je predlagateljica izvršbe - Mestna občina A. tožniku z odločbo št. 354-19/2009 z dne 20. 2. 2009 odmerila komunalni prispevek za poseg v prostor v višini 1.666.350,34 EUR, da je odločba opremljena s potrdilom o izvršljivosti (izvršilni naslov po 146. členu ZDavP-2), da je postala izvršljiva 4. 5. 2009, in da tožnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa še ni poravnal naložene obveznosti iz naslova glavnice v znesku 307.266,00 EUR ter zamudnih obresti.

3. Pritožbene navedbe po presoji pritožbenega organa ne vplivajo na odločitev, saj s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Davčni organ v primerih kot je obravnavani ni pristojen preverjati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova niti obračuna zamudnih obresti in potrdila o izvršljivosti. V zvezi z navedbo tožnika, da je obveznost prenehala na drug način (s pobotom), kar naj bi predstavljalo razlog za ustavitev izvršbe, pritožbeni organ poudari, da gre za izterjavo po določbah 146. člena ZDavP-2, torej za izvršitev odločbe, ki je ni izdal davčni organ, po drugi strani pa je predlagatelj izvršbe že v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4933-94413/2013-2 z dne 20. 5. 2013, s katerim se je izterjevala zgolj razlika v zamudnih obrestih po istem izvršilnem naslovu, pojasnil, da navedbe tožnika o prenehanju terjatve iz naslova komunalnega prispevka ne držijo, oziroma da ne drži navedba, da je terjatev sicer tudi pobotana, saj da pogoji za pobot niso nastali, zato je tožnikovo pobotno izjavo zmeraj štel kot povsem brezpredmetno. Predlagatelj izvršbe še pojasni, da je iz priložene izjave o pobotu razvidno, da jo je podala družba C. d.o.o. in ne tožnik, zato tudi ni izpolnjen pogoj vzajemnosti strank pobota.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja. S pritožbo ni izpodbijala izvršilnega naslova (odločbe z dne 20. 9. 2009), temveč je uveljavljala prenehanje obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, na podlagi pobotne izjave, ki je bila poslana dne 1. 4. 2010. Iz obrazložitve izhaja zmotno stališče, da je obveznosti na podlagi odločbe o odmeri komunalnega prispevka, torej na podlagi izvršilnega naslova, mogoče poravnati samo v izvršilnem postopku in da so pogoji za izvršbo izpolnjeni že z obstojem izvršilnega naslova. Tožeča stranka, v nasprotju z razlogi odločbe o pritožbi, s pritožbo tudi ni izpodbijala potrdila o izvršljivosti.

5. Ugotovitev, da terjatev ni bila poravnana, pa je napačna. Tožena stranka se do navedb tožeče stranke o pobotni izjavi ne opredeli na ustrezen način, v obrazložitvi se tudi povsem napačno sklicuje na navedbe predlagatelja izvršbe v drugi zadevi. Dejstvo je, da v tej zadevi predlagatelj izvršbe v tej zvezi ni podal nobenih navedb. Navedba o neizkazani vzajemnosti terjatev (ne strank, kot napačno navede tožena stranka) so neresnične. Mestna občina A. in tožnik sta bila dogovorjena, da bosta sklenila pogodbo o opremljanju in medsebojnih obveznostih v zvezi s projektom komunalne opreme območja P 11-P1/22, industrijska cona Sever, in sicer naj bi na podlagi navedene pogodbe tožeča stranka namesto plačila komunalnega prispevka izvršila gradnjo komunalne infrastrukture. Vrednosti del, ki naj bi se opravila, so navedene v osnutku pogodbe. To pogodbo je tožnik podpisal in jo poslal v podpis Mestni občini A.. Ker pa je med tem časom prišlo do spremembe dogovora na način, da dolžnik namesto izgradnje komunalne infrastrukture plača komunalni prispevek v denarju, je Mestna občina A. nepodpisano pogodbo vrnila tožniku z dopisom z dne 31. 3. 2010. Med strankama je bil dosežen dogovor, po katerem se plačilo komunalnega prispevka na podlagi odločbe z dne 20. 9. 2009 v znesku 1.666.350,34 EUR izvede na naslednji način: 1. znesek v višini 277.725,06 EUR je bil plačan 8. 4. 2009; 2. znesek 277.725,06 EUR je bil plačan 1. 6. 2009: za znesek 307.266,00 EUR pa se izvede pobot za naslednja izvedena dela: - gradnja povezovalnega vodovoda v znesku 132.769,91 EUR; - prestavitev kolektorja 115.776,13 EUR in projektna dokumentacija v znesku 58.719,52 EUR. Tako je bilo na sestanku dogovorjeno, da so vsi našteti zneski že plačani. Ostala je še razlika v znesku 803.634,33 EUR, ki je bila plačana v aprilu 2010. Ta znesek ni predmet izvršbe. Predmet izvršbe je znesek 307.266,00 EUR, kar je bilo pobotano na podlagi dogovora med takratnim direktorjem tožnika D.D. in županom občine Ptuj na sestanku po izdaji izvršilnega naslova. Pobot je bil dogovorjen že na tem sestanku, zato kasnejša pobotna izjava, v kateri je napačno navedena stranka C. d.o.o. namesto E. d.o.o., na obstoj in veljavnost pobota ne vpliva. Pobot se je v celoti realiziral, in sicer je tožnik dejansko izvršil dogovorjena dela: gradnjo povezovalnega vodovoda, prestavitev kolektorja in izdelavo projektne dokumentacije v skupni vrednosti 307.266,00 EUR.

6. Terjatev Mestne občine A. je tako, ob upoštevanju 311. in 312. člena OZ s pobotom prenehala, zaradi pobota medsebojnih obveznosti na podlagi dogovora med županom in direktorjem tožeče stranke torej tožnik Mestni občini A. iz naslova plačila komunalnega prispevka ne dolguje ničesar. Vse navedbe tožeče stranke bo potrdila priča F.F., ki je aktivno sodelovala na sestankih in je seznanjena s celotno zadevo.

7. Zaradi napačnega naziranja, da tožnik z navedbami o prenehanju terjatve izpodbija izvršilni naslov, tožena stranka o pritožbi ni vsebinsko odločila. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami o pobotu poudari, da je bila izvršba predlagana 22. 4. 2014, medtem ko je datum enostranske pobotne izjave 1. 4. 2010, kar pomeni, da po stališču predlagatelja do pobota ni prišlo. Davčni organ je vezan na predlog za izvršbo, razen če pride do umika, sicer pa vprašanja, ali obveznost tožeče stranke do predlagatelja izvršbe res obstaja, ne more presojati. Tožnik je imel možnost višino naložene obveznosti izpodbijati pred predlagateljem izvršbe, ne more pa je izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Predlaga vpogled v spis I U 1477/2014, ki je povezan z obravnavano zadevo.

9. Naslovno sodišče je v zadevi prvič odločilo s sodbo I U 62/2015-9 z dne 12. 7. 2016, s katero je tožbi delno ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo glede zamudnih obresti (v zneskih 132.107,17 EUR, 151,79 EUR in nadaljnjih zamudnih obresti od zneska 307.266,00 EUR od 25. 4. 2013 do dne plačila) ter v tem delu zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ostalem (glede glavnice v znesku 307.266,00 EUR) je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Vrhovno sodišče je s sklepom X Ips 319/2016 z dne 11. 10. 2017 reviziji tožnika zoper zavrnilni del sodbe ugodilo in sodbo naslovnega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. V razlogih sklepa ugotavlja bistveno kršitev določb postopka upravnega spora, ker sodišče za ugotovitev, ali je prišlo do dogovora o prenehanju vzajemnih obveznosti, ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in priče F.F. oziroma je predlagane dokaze zavrnilo z nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.

11. Ponovljenega postopka se kot oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega sklepa v neposredno škodo, torej oseba s položajem stranke z interesom udeležuje Mestna občina A., ki jo zastopa Odvetniška pisarna G. d.o.o.. Ker gre za osebo, ki ima po zavzetem stališču revizijskega sodišča (npr. v sklepu I Up 213/2017) kot predlagatelj v postopku izvršbe položaj stranke, ima položaj stranke že na podlagi 16. in 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče zato ni posebej odločalo o njeni zahtevi za priznanje položaja stranke oziroma udeleženke v postopku.

12. V pripravljalni vlogi opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, po katerem sklep o izvršbi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Sicer pa tožbene navedbe prereka kot nesklepčne, pavšalne in neizkazane. Predlog za zaslišanje strank in priče F.F. je nesubstanciran, zato je pravilno, da sodišče predlaganih dokazov ne izvede. Ker drugih nepravilnosti revizijsko sodišče ni ugotovilo, odločitev sodišča ne more biti drugačna od prvotne. Med stranko z interesom in tožečo stranko ni prišlo do kakršnegakoli dogovora o prenehanju obveznosti plačila komunalnega prispevka niti ni prišlo do kakršnegakoli pobota na podlage tega (neobstoječega) dogovora. Tožbene navedbe o domnevnem pobotu in dogovoru so pomanjkljive, posplošene, v nasprotju same s seboj in z listinskimi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. V zvezi z zatrjevanim sestankom med takratnim direktorjem E. d.o.o. in županom Mestne občine A. tožeča stranka ni navedla niti, kdaj in kje naj bi sestanek potekal in kdo vse je bil na sestanku prisoten, niti ni predložila zapisa tega sestanka. Da bi župan ustno na nekem sestanku dogovoril pobot 307.266,00 EUR je že glede na znesek popolnoma neverjetno in nemogoče, še zlasti ob upoštevanju, da noben listinski dokaz ne potrjuje, da bi Mestna občina A. kakorkoli priznavala obstoj terjatve tožeče stranke v navedeni višini. Pri tem že iz predložene elektronske pošte z dne 7. 9. 2010 (priloge A4) nedvomno izhaja, da do dogovora ni prišlo, saj F.F. navaja: “Zaključek našega sestanka je bil, da nam do ponedeljka 30. 8. 2010 posredujete izračun preostanka za plačilo in obrazložitev, zakaj sedaj tega zneska ne priznavate..“. Sicer pa bi morala biti terjatev (če bi obstajala) utemeljena na kakšni dajatvi, storitvi.. V tem pogledu tožeča stranka navaja, da naj bi terjatev temeljila na izvedenih delih: gradnja povezovalnega vodovoda, prestavitev kolektorja, projektna dokumentacija, pri čemer ne navede, kje in kdaj naj bi ta dela izvedla in zakaj naj bi jih bila dolžna plačati tožeča stranka (gre za dejstva o obstoju terjatve), v dokaz domnevno izvedenih del pa ni predložila ničesar (npr. sklenjenih pogodb, računov, situacij, projektne dokumentacije, zapisnika o prevzemu del..). To že samo po sebi dokazuje neutemeljenost zatrjevanega pobota, saj je osnovni pogoj za pobot obstoječa nasprotna terjatev, le-ta pa ni konkretno zatrjevana, še manj pa dokazana, niti z besedo pa tožeča stranka tudi ne pove, kdaj naj bi njena terjatev zapadla, kar je nadaljnji pogoj za pobotanje. Prizadeta stranka v dosedanji postopek ni bila pritegnjena, je pa v povezani zadevi I U 1477/2014, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, navedbe tožeče stranke obrazloženo prerekala z razlogi, ki jih navaja v nadaljevanju.

13. Navedbe v 2. in 3. točki tožbe so neskladne, tožeča stranka pa nastanek pobota razlaga v nasprotju z določili OZ. Za pobot namreč ni potreben medsebojni dogovor dveh strank. Do pobota (če so izpolnjeni splošni pogoji za pobot, ki v konkretni zadevi niso niti zatrjevani niti izpolnjeni) pride na podlagi enostranske izjave. Ta v konkretnem primeru ne obstaja, saj je izjavo o pobotu (priloga A7) podala družba C. d.o.o. in ne tožeča stranka. Stranka z interesom jo je iz tega razloga zmeraj štela za brezpredmetno in se o njej tudi ni bila dolžna izrekati. Opozarja še, da je v zadevi I U 1477/2014 tožeča stranka v zvezi z isto pobotno izjavo (v 3. točki tožbe) navajala drugače kot v tem postopku. Tožeča stranka torej v zelo kratkem časovnem obdobju različno (v obeh zadevah pa zelo neprepričljivo in nedokazano) zatrjuje, zakaj je na isti izjavi o pobotu naveden drug pravni subjekt. 14. Sodišču predlaga, da na podlagi navedenega tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse stroške prizadete stranke v roku 15 dni od dneva izdaje sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožeča stranka v nadaljnji vlogi predlaga, da sodišče vse navedbe in dokazne predloge stranke z interesom obravnava kot prepozne. Kolikor bi sodišče temu ne sledilo, navedbe prereka. Stališče, da sklep o izvršbi ni upravni akt, negira že sodba revizijskega sodišča v obravnavani zadevi, iz katere izhaja tudi, da dokazni predlogi tožeče stranke niso prepozni. Sedanji zakoniti zastopniki tožeče stranke pri dogovorih niso sodelovali, pač pa je z vsemi okoliščinami seznanjena priča F.F., katere zaslišanje je tožeča stranka pravočasno predlagala.

16. Navedba, da ni podala sklepčnih trditev v zvezi s pobotom, ne drži. Tožeča stranka namreč v vseh pravnih sredstvih dokazuje, da je njena obveznost plačila komunalnega prispevka prenehala na podlagi pobota in zaradi preglednosti v nadaljevanju povzema in deloma dopolnjuje svoje dosedanje navedbe ter vztraja da je dejansko do pobota prišlo že na sestanku med H.H. in D.D.. Za izjavo o pobotu oblika ni določena, zato za pobot zadošča že izjava D.D. H.H. na navedenem sestanku, še posebej ob dejstvu, da se je H.H. s pobotom strinjal. 17. Stranka z interesom vztraja pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih. Ob sklicevanju na določbe Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) dodatno poudarja, da se komunalni prispevek ne odmerja in tudi ne plačuje za komunalno opremo, ki jo zavezanec (investitor) zgradi zaradi potreb lastnega objekta in stroške katere mora nositi sam. Posledično se pogodba o opremljanju lahko nanaša le na komunalno opremo, ki je del gospodarske javne infrastrukture, torej na komunalno opremo, ki jo je dolžna zgraditi in financirati občina. Gre za javno dajatev, ki se določi na zakonsko predpisan način. Ureditev je kogentna, občina pa se s civilnopravnim poslom ne more odpovedati komunalnemu prispevku ali njegovemu delu (sodba X Ips 283/2009, sodba I U 209/2017, sodba in sklep I U 857/2011). Pri svojem finančnem poslovanju je občina dolžna upoštevati Zakon o javnih financah (v nadaljevanju ZJF), po katerem lahko občina obveznosti prevzema s pisno pogodbo, razen če ni z zakonom drugače določeno. Že navedeno negira možnost zatrjevanega pobota. Pogodba o opremljanju ni bila sklenjena. To potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke, kar pa pomeni, da obveznost tožeče stranke za plačilo komunalnega prispevka ni prenehala. Iz odločbe o odmeri komunalnega prispevka tudi ne izhaja, da bi bila obstoječa infrastruktura nezadostna oziroma, da bi bilo treba kakršnokoli opremo še zgraditi. Tožeča stranka je z dopisom z dne 3. 4. 2009 Mestno občino A. obvestila, da bo celotni znesek komunalnega prispevka (1.666.350,34 EUR) plačala v 6 mesečnih obrokih. Oboje že samo po sebi zanika potrebnost izvedbe kakršnekoli investicije v novo javno komunalno infrastrukturo.

18. Naslednji razlog za zavrnitev navedb tožeče stranke glede pobota pa je, da tožeči stranki sploh ni nastala nobena terjatev, ki bi se lahko pobotala. S stranko z interesom se je res dogovarjala o možnosti sklenitve pogodbe o opremljanju, vendar ta pogodba ni bila sklenjena zato, ker so bile investicije, za katerih strošek je tožeča stranka želela, da se šteje za plačilo komunalnega prispevka v naravi, potrebne izključno zaradi (zasebnih) potreb tožeče stranke. Takšne investicije pa ne štejejo za strošek izgradnje gospodarske javne infrastrukture in ne morejo (ne smejo) biti predmet pogodbe o opremljanju, ki jih lahko oziroma sme financirati občina. Da bi tožeča stranka sploh zgradila del gospodarske javne infrastrukture, vse do zadnje vloge sploh ni zatrjevala (ne v pritožbi in ne v tožbi), zato so njene navedbe v tem delu prepozne, sicer pa so tudi pavšalne, nedokazane in neresnične. In četudi bi tožeča stranka zgradila del gospodarske javne infrastrukture, strošek izgradnje pa želela „poračunati“ (pobotati) z obveznostjo plačila komunalnega prispevka, bi morala z občino pred izgradnjo skleniti pogodbo o opremljanju. Pa je nista. To je tudi samostojen razlog za zavrnitev tožbe, saj tožeči stranki zaradi nesklenitve pogodbe o opremljanju že pojmovno ni mogla nastati nasprotna terjatev iz naslova izgradnje komunalne javne infrastrukture (ki jo stranka z interesom izrecno zanika). Na tem mestu poudari še, da je v prvem odstavku 78. člena ZPNačrt jasno navedeno, da občina pogodbo o komunalnem opremljanju lahko sklene, kar pomeni, da k sklenitvi pogodbe o opremljanju nikakor ni zavezana. Zasebni investitor namreč ne more kar tako (samovoljno) graditi (domnevne) gospodarske javne infrastrukture in stroške izgradnje le-te (izven določil ZPNačrt in drugih kogentnih predpisov) pač pobotati s svojo obveznostjo (iz naslova komunalnega prispevka) do občine. Iz previdnosti se nadalje opredeljuje še do navedb tožeče stranke glede izgradnje domnevno javne infrastrukure. Osnutek pogodbe o opremljanju je kot dokaz neprimeren, drugih dokazov pa tožeča stranka ne predloži. Kljub temu pojasnjuje in dokazuje, da je tožeča stranka povezovalni vodovod in prestavitev kolektorja izvajala izključno zaradi potreb svoje gradnje, katerih stroške je dolžna nositi sama in ne morejo bremeniti občine.

19. Tožeča stranka po navedenem obstoja zatrjevane terjatve do občine ni dokazala. K trditvi, da je njena obveznost plačila komunalnega prispevka prenehala na podlagi dogovora, pa tožeča stranka predlaga dokaz z zaslišanjem strank, ki je neprimeren, neprimeren pa je v tej zvezi tudi dokaz z zaslišanjem priče F.F., za katero sama pravi, da je zgolj operativno izvajala, kar ji je naročil direktor, tako da na podlagi lastnih zaznav nedvomno ne bo mogla izpovedati o morebitnem dogovoru na sestanku, saj tam že po navedbah tožeče stranke ni bila prisotna. Predlog, da se navedena priča zasliši za dokazovanje dejstva, da so bila s strani tožeče stranke opisana dela opravljena, pa je prepozen, sicer pa za dokazovanje navedenega dejstva tudi neprimeren. Čeprav je dokazno breme na tožeči stranki, tožena stranka predlaga zaslišanje nekdanjega župana H.H., ki bo vedel potrditi, da do s strani tožeče stranke zatrjevanega dogovora in pobota nikoli ni prišlo, saj je tožeča stranka želela pobotati stroške, ki jih v breme javnih sredstev ni mogoče priznati. Dokazi, ki jih je k zadnji vlogi priložila tožeča stranka, so prepozni in zato neupoštevni. Sicer pa tožeča stranka na podlagi interne zabeležke oziroma lastnega elektronskega sporočila (z dne 1. 4. 2010) ne more dokazovati domnevnega dogovora o pobotu. Vse predložene zabeležke dokazujejo zgolj stališča tožeče stranke, iz nobenega dokumenta pa ne izhaja kakršnakoli zavezujoča izjava stranke z interesom. Dopis z dne 22. 10. 2009 zgolj potrjuje, da je proučevala možnost upoštevanja investicije v gospodarsko javno infrastrukturo.

20. Tožeča stranka spreminja svoje navedbe in jih prilagaja potrebam tega spora. Tako šele sedaj navaja, da pobotna izjava (C. d.o.o.) ni pomembna, ker je do pobota prišlo že na sestanku. Da bi bila pobotna izjava podana na sestanku med nekdanjim zakonitim zastopnikom tožeče stranke in nekdanjim županom MOP, oziroma da naj bi takšno izjavo D.D. podal H.H., je tožeča stranka začela zatrjevati šele v zadnji vlogi. Prizadeta stranka obstoj ustne izjave o pobotu prereka, sicer pa bi tožeča stranka obstoj takšne izjave lahko dokazala le z zaslišanjem oseb, ki so bile na sestanku, katerih zaslišanja pa tožeča stranka ne predlaga. Napačno je tudi stališče tožeče stranke, da naj bi komunalni prispevek v višini 307.266,00 EUR plačala dvakrat. Komunalni prispevek se bodisi plača, bodisi se na podlagi sklenjene pogodbe o opremljanju „poračunajo“ stroški izgradnje komunalne opreme z obveznostjo plačila komunalnega prispevka.

21. Na glavni obravnavi stranke vztrajajo pri svojih dosedanjih navedbah in stališčih. Tožeča stranka dodatno odgovori na navedbe stranke z interesom in poudari, da je sklicevanje na 50. člen ZJF neutemeljeno, saj po stališču sodbe prakse pisnost pogodbe ni določena kot pogoj za njihovo veljavnost, kar v obravnavani zadevi velja tako za pogodbo o opremljanju kot za pobot. Pogodba je bila sklenjena ustno, z dogovorom in tudi delno realizirana. Ni šlo za samovoljno gradnjo, kot navaja občina, temveč za gradnjo v dogovoru. Osnutek pogodbe, ki ga je pripravila stranka z interesom, pa dokazuje, da gre za izgradnjo javne komunalne infrastrukture in ne infrastrukture za zasebne potrebe tožeče stranke. Gradnja je potekala po dogovoru, torej po veljavni pogodbi o opremljanju. Vztraja pri vseh dokaznih predlogih, razen pri predlogu za zaslišanje strank. Dokazni predlogi prizadete stranke so po mnenju tožeče stranke prepozni, sicer pa jim izrecno ne nasprotuje. Stranka z interesom vztraja pri dosedanjih dokaznih predlogih. Izvedbi dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila v zadnji pripravljalni vlogi in zaslišanju priče F.F. pa nasprotuje, ker meni, da so prepozni. Zaslišanje priče bi moralo biti predlagano že v davčnem postopku. V zvezi z navedbami tožeče stranke na naroku ponovno poudari, da ni bila sklenjena nobena pogodba, da ni bi sklenjen noben dogovor, ne v pisni in tudi ne v ustni obliki. Tožeča stranka vse do naroka ni zatrjevala, da bi bila pogodba sklenjena ustno. V tej zvezi ni nobenih navedb in je tudi skrajno neverjetno, da bi bila pogodba o opremljanju, glede na obvezne sestavine, ki jih ta pogodba po ZPNačrt mora vsebovati, sklenjena ustno. Stranka z interesom ni zanikala, da se je s tožečo stranko pogovarjala o možnosti priznanja določenih stroškov kot plačila komunalnega prispevka. Pogajanja so tekla, kar nenazadnje dokazuje tudi osnutek pogodbe o opremljanju, dejstvo pa je, da pogodba ni bila sklenjena, ni bila realizirana in tudi ni bila podpisana. Ni šlo za komunalno infrastrukturo, ki bi jo morala zgraditi in financirati občina. To je bilo ugotovljeno tekom pogajanj, zato do dogovora tudi ni prišlo.

22. Tožba ni utemeljena.

23. Sodišče je v zadevi razpisalo narok za glavno obravnavo in na njem izvedlo dokaz z vpogledom v upravne spise ter vse listine, ki sta jih tožeča stranka in stranka z interesom predložili v upravnem sporu. Po umiku predloga tožeče stranke za zaslišanje strank je izvedlo tudi zaslišanje priče F.F.. Predlog stranke z interesom za zaslišanje priče H.H. je glede dokazno breme in rezultat dokazovanja dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, zavrnilo kot nepotreben. Dejstva in dokaze, ki jih navaja stranka z interesom je sodišče upoštevalo, ker ji je bila udeležba v postopku omogočena šele v novem sojenju. Iz istega razloga je dopustilo tudi dokaze, ki jih je v odziv na navedbe stranke z interesom dodatno predložila tožeča stranka. S strani tožeče stranke predlagano zaslišanje priče F.F. je sodišče izvedlo kot dokaz, ki bi glede na tožbene navedbe, lahko prispeval k razjasnitvi zadeve in k zakoniti in pravilni odločitvi (drugi odstavek 20. člena ZUS-1).

24. Kot je sodišče ugotovilo že v prvem sojenju, so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka vložila pritožbo, s katero je uveljavljala, da je komunalni prispevek glede na velikost objekta napačno obračunan, da o pritožbi še ni bilo odločeno in da zato odločba še ni pravnomočna in izvršljiva, nedvomno uperjene zoper potrdilo o izvršljivosti. Zato ni mogoče slediti trditvi, da tožeča stranka potrdila o izvršljivosti in s tem glede na določbo prvega odstavka 146. člena ZDavP-2, po kateri je izvršilni naslov odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, izvršilnega naslova (vsaj v tem pogledu) ni izpodbijala. Ker izvršilnega naslova s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni dopustno izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2) davčni organ ugovore, ki se neposredno, oziroma z opisovanjem dogodkov v času pred izdajo izvršilnega naslova, posredno nanašajo na izvršilni naslov, na tej podlagi utemeljeno zavrne kot nedopustne. Sklepa o davčni izvršbi tudi ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki po 155. členu ZDavP-2 narekujejo ustavitev izvršbe, ker gre za razloge, ki nastanejo po izdaji sklepa o davčni izvršbi.

25. Sodišče vztraja tudi pri stališču, da je s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova. Ta ugovor je v pritožbenem postopku tožeča stranka uveljavljala z navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala z enostranskim pobotom. Navedba tožeče stranke, da ugovor v odločbi o pritožbi ni vsebinsko obravnavan, ne drži. Ugovor je namreč zavrnjen z nesporno in s podatki spisa skladno ugotovitvijo, da izjave o pobotu, na katero se sklicuje, ni podala tožeča stranka, temveč druga pravna oseba – C. d.o.o. 26. Da pobotna izjava, na katero se je sklicevala v davčnem postopku, ne vpliva na obstoj in veljavnost pobota, v tožbi priznava tudi tožeča stranka. Razlogov, zakaj je pobotno izjavo podala družba C. d.o.o. in ne tožeča stranka, sodišče zato ni presojalo.

27. Trditev tožeče stranke, da je terjatev stranke z interesom že pred navedeno pobotno izjavo prenehala na podlagi ustnega dogovora zakonitih zastopnikov tožeče stranke in stranke z interesom o delnem pobotu (kot se navaja v tožbi) oziroma na podlagi ustne enostranske izjave zakonitega zastopnika tožeče stranke (kot v nadaljnji vlogi navaja tožeča stranka), pa po presoji sodišča tudi po izvedbi predlaganih dokazov v skladu z napotkom revizijskega sodišča, ostaja nedokazana.

28. Nedokazani so po presoji sodišča že splošni pogoji za pobot – obstoj, zapadlost in likvidnost (nespornost) nasprotne terjatve tožeče stranke iz naslova vlaganj v komunalno opremo, ki jo je dolžna zgraditi in financirati občina – stranka z interesom. Da pisna pogodba o opremljanju med strankama ni bila sklenjena, ni sporno. Z navedbo, da je bila pogodba o opremljanju sklenjena ustno, tožeča stranka na glavni obravnavi zgolj nasprotuje sklicevanju tožeče stranke na 50. člen ZJF. O času sklenitve pogodbe in o njeni vsebini, tožeča stranka ne pove nič konkretnega. Njeno sklicevanje na nepodpisan osnutek pogodbe, pa ne prepriča, saj je bilo po njenih lastnih navedbah po sestavi osnutka dogovorjeno drugače – da tožeča stranka namesto izgradnje komunalne infrastrukture plača komunalni prispevek v denarju. Tudi obseg in vrednost izvedenih del tožeča stranka dokazuje izključno z vsebino osnutka pogodbe o opremljanju, in v tej zvezi ne predloži nobenega drugega dokaza. Predloženi listinski dokazi pa tudi ne potrjujejo, da bi bila terjatev tožeče stranke iz naslova vlaganj v komunalno infrastrukturo s strani stranke z interesom kadarkoli priznana. Dokazujejo le stališča tožeče stranke in njeno prizadevanje za sklenitev dogovora. Da bi do dogovora o delni poravnavi obveznosti iz naslova komunalnega prispevka s poračunom vrednosti izvedenih vlaganj dejansko prišlo, pa tožeči stranki, kot že navedeno, ni uspelo dokazati. Iz izpovedbe priče F.F., ki naj bi po navedbah tožbe aktivno sodelovala na sestankih, namreč sledi, da ob sklenitvi zatrjevanega dogovora (oziroma podaji novo zatrjevane enostranske ustne pobotne izjave) ni bila navzoča. Zaslišanja takratnega zakonitega zastopnika tožeče stranke D.D. in takratnega župana Mestne občine A. H.H., ki naj bi po navedbah tožeče stranke dogovor sklepala, pa tožeča stranka v dokaz zatrjevanega, ni predlagala.

29. Ker po navedenem tožena stranka tudi v ponovljenem postopku ni uspela dokazati zatrjevanega prenehanja obveznosti po izdaji izvršilnega naslova, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

30. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.