Jedro

Tožnik, ki je izpolnjeval pogoje za izplačilo solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni, je upravičen do plačila solidarnostne pomoči najmanj v višini 80 % povprečne plače v RS za pretekle tri mesece, kot je določena kot najnižja solidarnostna pomoč v panožni kolektivni pogodbi, ne glede na dejstvo, da se delodajalec in sindikat o višini te pomoči nista dogovorila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati solidarnostno pomoč v bruto znesku 1.078,00 EUR, od tega zneska plačati predpisane davke in prispevke ter izplačati tožniku neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2009 dalje do plačila, višji zahtevek pa se zavrne; - v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 364,08 EUR, v 8 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba v zvezi s tožbenim zahtevkom na reintegracijo in reparacijo se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 89,60 EUR v 8 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 1. 2009 (točka 1. izreka); na izplačilo neto zneska solidarnostne pomoči, obračunanega od bruto zneska 1.347,46 EUR ter plačilo predpisanih davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 1. 2009 dalje do plačila pod izvršbo (točka 2. izreka); na plačilo stroškov pravdnega postopka (točka 3. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oz. podrejeno, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je tožnik s pripravljalno vlogo 9. 6. 2009 modificiral svoj tožbeni zahtevek tako, da je postavil poleg že s tožbo uveljavljanega tožbenega zahtevka še reintegracijski zahtevek. O tem delu toženega zahtevka sodišče ni odločilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadaljnjo bistveno kršitev določb ZPP vidi pritožba tudi v tem, da ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, zavrnilnega sklepa v zvezi s tem pa ni izdalo in svoje odločitve tudi ni obrazložilo. Po stališču pritožbe bi namreč zaslišanje prič G.M., P.M. in T.M. potrdilo, da za tožniku podano odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni obstajal resen in utemeljen razlog v smislu 2. odstavka 81. člena ZDR in 2. odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je nadalje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena. Tožeča stranka sicer ne ugovarja ugotovitvi, da je pri toženi stranki obstajal ekonomski razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nasprotuje pa zaključku sodišča, da je obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe ravno tožniku in ne morda enemu izmed preostalih delavcev, ki so bili zaposleni na delovnem mestu ključavničar - varilec II. Sodišče v zvezi s tem glede neskladij v izpovedi tehničnega vodje tožene stranke S.D. in pravnice pri toženi stranki P.A. ni zavzelo stališča, predvsem pa ni upoštevalo sodne prakse, ki jo je tožnik sodišču predložil in ki je že dalj časa na stališču, da je pri odpovedih pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga potrebno šteti v isto kategorijo delavcev tiste delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče razporejati iz enega delovnega mesta na drugega. Sodišče prve stopnje prav tako ni pravilno povzelo navedb tožnika, ko se je skliceval na delavca, ki je imel pri toženi stranki sklenjeno pogodbo za določen čas in mu je tožena stranka pogodbo podaljšala v istem obdobju, v katerem je bila tožniku dana odpoved.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenim zahtevkom na izplačilo solidarnostne pomoči. Če bi upoštevali stališče sodišča, da je višina te pomoči odvisna od dogovora sindikata in delodajalca in je sodišče ne more odmeriti po svoji presoji, bi to pomenilo, da je izplačilo solidarnostne pomoči le dobra volja tožene stranke, ne pa njena obveznost, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da dogovor s toženo stranko glede višine solidarnostne pomoči v smislu 57. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo ni bil mogoč. Glede na to je tožnik postavil svoj zahtevek v bruto znesku 1.347,46 EUR, kar predstavlja povprečno plačo v Republiki Sloveniji v zadnjih treh mesecih in je po prepričanju tožnika ustrezen, glede na njegove življenjske okoliščine (brezposelna izvenzakonska partnerka, dva nepreskrbljena otroka, brezposelni tožnik, v neurju s točo poškodovana nezavarovana stanovanjska hiša, v kateri prebiva tožnik). Ker sodišče prve stopnje vseh navedenih okoliščin ni upoštevalo, je očitno, da je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo sklicuje na pravilno odločitev in presojo sodišča prve stopnje, zato predlaga, naj pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke v celoti in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa naj pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na reintegracijski zahtevek šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točk, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izplačilo solidarnostne pomoči. Pritožba sicer pravilno navaja določbe 287. člena ZPP, ki urejajo postopek odločanja sodišča o izvajanju dokazov. Res je tudi, da sodišče prve stopnje ni izdalo posebnega sklepa o tem, da ne bo izvedlo dokazovanja z zaslišanjem prič G.M., P.M. in T.M. in tudi ni navedlo, zakaj teh prič ne bo zasliševalo, čeprav je sicer očitno štelo, da za odločitev o tožbenem zahtevku izvedba teh dokazov ni potrebna (213. člen ZPP). Kljub temu ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot jo uveljavlja pritožba. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ker je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela na delovnem mestu „ključavničar - varilec II“ in ker ni bilo možnosti zaposlitve v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, zato nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi ni bilo več mogoče (2. odstavek 88. člena ZDR). Zmotno je stališče tožeče stranke, da je potrebno pri odločanju, komu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) v isto kategorijo delavcev šteti vse tiste delavce, ki delajo na takih delovnih mestih, da jih je mogoče razporejati iz enega delovnega mesta na drugega. Citirano stališče povzema vsebino 1. odstavka 17. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je v naslednjih odstavkih opredeljeval tudi kriterije za določanje presežnih delavcev. SKPgd je prenehala veljati 31. 12. 2005 (Ur. l. RS, št. 90/05), njen normativni del se je uporabljal še do vključno 30. 6. 2006. Od 1. 1. 2003 veljavni ZDR določa kriterije za določitev presežnih delavcev (100. člen ZDR) le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. člen ZDR), medtem ko kriterijev za individualne odpovedi pogodb o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) ne določa. Uporabe kriterijev pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi manjšemu številu delavcev ne predvideva niti Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005, v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba). Iz izvedenih dokazov prav tako ne izhaja, da bi imela tožena stranka v zvezi z individualno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vnaprej sprejete oz. določene kriterije za določitev, komu od delavcev, ki delajo na enakih delovnih mestih, bo odpovedana pogodbo o zaposlitvi. Kaj takega ne izhaja niti iz izpovedi S.D., na katero se sklicuje pritožba. Če gre torej za manjše število delavcev, po katerih je prenehala potreba, kot je bilo v obravnavanem primeru, je izbira, komu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, prepuščena delodajalcu. Pri izbiri, komu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, je delodajalec vezan le na določbo 6. člena ZDR, to je na prepoved diskriminacije in povračilnih ukrepov.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ko ni izvedlo dokazov z zaslišanjem navedenih prič in ko te svoje odločitve ni obrazložilo. Glede na dejstva, ki naj bi jih po navedbah tožeče stranke sodišče ugotovilo z zaslišanjem teh prič je očitno, da njihove izpovedi v nakazani smeri ne bi vplivale na presojo o tem, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Za odpoved je obstajal utemeljen poslovni razlog v smislu določb 1. alinee 1. odstavka in 2. odstavka 88. člena ZDR.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku na izplačilo solidarnostne pomoči. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem, da obveznost izplačila te pomoči ne more biti odvisna zgolj od sklenjenega dogovora med delodajalcem in sindikatom v smislu 2. odstavka 57. člena panožne kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožnik izpolnjeval pogoje za izplačilo solidarnostne pomoči in tega tudi tožena stranka ni zanikala, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker se delodajalec in sindikat o višini te pomoči nista dogovorila. Pri tem je očitno prezrlo določbo 1. odstavka 57. člena panožne kolektivne pogodbe, po kateri pripada delavcu oz. njegovi družini solidarnostna pomoč od višine povprečne plače delavca pri delodajalcu, oz. povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje in sicer v primerih, kot so navedeni v tem odstavku, kjer je opredeljen tudi odstotek glede na višino povprečne plače in sicer od največ 170 % do najmanj 80 % povprečne plače. Po 2. odstavku 57. člena panožne kolektivne pogodbe pa pripada delavcu solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše bolezni (nad tri mesece). Na podlagi navedenih določb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do izplačila solidarnostne pomoči najmanj v višini 80 % povprečne plače v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece, to je maj, junij in julij 2008. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 izreka, kot je razvidno iz izreka in naložilo toženi stranki, da izplača tožniku iz naslova solidarnostne pomoči po 1. in 2. odstavku 57. člena panožne kolektivne pogodbe od bruto zneska 1.078,00 EUR obračunani neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 29. 1. 2009 (datum vložitve tožnikove prošnje za odobritev solidarnostne pomoči - priloga A11) dalje, do plačila. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo.

Glede na delni uspeh tožeče stranke v sporu je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje (točka 3 izreka v izpodbijani sodbi) o stroških postopka. Tožeča stranka je v sporu delno uspela s tožbenim zahtevkom na izplačilo solidarnostne pomoči v višini 1.078,00 EUR. V tem obsegu ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, v skladu z veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) ter predloženim stroškovnikom, v skupnem znesku 364,08 EUR (nagrada za postopek, tarifna št. 3100, 72,80 EUR, nagrada za tri naroke po tar. št. 3102, 3 krat 67,20 EUR, fotokopije, tar. št. 6016, 16,00 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002, 20,00 EUR, 20 % DDV, 54,68 EUR), v 8 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

V preostalem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 9. 6. 2009 (listovna št. 35 - 39 spisa) dopolnila svoj tožbeni zahtevek tako, da je poleg že postavljenega zahtevka v tožbi opredelila še reintegracijski in v zvezi s tem reparacijski tožbeni zahtevek. O tem sodišče prve stopnje ni odločalo, zato je pritožbo v tem delu šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (327. člen ZPP).

Glede na delni uspeh tožeče stranke s pritožbo je pritožbeno sodišče naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki pritožbene stroške (tar. št. 3210) v znesku 89,60 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.