Jedro

Ker tožnica ni predhodno pisno opomnila tožene stranke na izpolnjevanje obveznosti niti ni o kršitvah opozorila inšpektorja za delo, njene odpovedi ni mogoče šteti za izredno, ampak jo je treba šteti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki pri toženi stranki delovno razmerje dne 22. 3. 2010 nezakonito prenehalo (1. točka izreka sodbe) in da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi delavca z dnem 22. 4. 2010 (2. točka izreka sodbe). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za obdobje od 23. 3. 2010 do 22. 4. 2010 prijaviti v socialno zavarovanje ter ji za isto obdobje obračunati bruto nadomestilo plače, plačati davke in prispevke ter izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2010 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka sodbe). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 487,50 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (4. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka, smiselno iz pritožbenenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. V pritožbi navaja, da je pojasnila okoliščine in dejstva glede sprejema izredne odpovedi tožnice z dne 22. 3. 2010 ter vztraja pri navedbah, da ni kršila ZDR in je tožnico v zakonskem roku odjavila iz zavarovanj. Odpoved sicer ne vsebuje naziva „izredna“ odpoved, prav tako tudi ne „redna“, zato obličnost odpovedi kaže na izredno odpoved. Opozarja, da so za razsojo pomembne okoliščine in dogodki pred (izredno) odpovedjo, katere je tožena stranka pojasnila inšpektorju za delo, pooblaščencu tožeče stranke in sodišču prve stopnje. Tožnica je namreč izpovedala, da je bila ustno opozorjena na neizpolnitev delovnih dolžnosti in napotena na tridnevni dopust, vendar je v tem času nastopila bolniški stalež. Kot izhaja iz predložene dokumentacije s strani tožene stranke in tudi izpovedi tožnice, le-ta v času bolniškega staleža ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti, večkrat je tudi grobo kršila pogodbo v smislu neupoštevanja navodil osebnega zdravnika, ki so se nanašali na mirovanje na domu, na kar je bila tožnica tudi opozorjena pri kontrolnem obisku tožene stranke dne 20. 3. 2010. Tožena stranka je 23. 3. 2010 prejela izredno odpoved, saj je izrecno navedeno, da tožnica pogodbo odpoveduje z 22. 3. 2010, to je prvi delovni dan po kontrolnem pregledu mobilnosti v času bolniškega staleža. S tem se je tožnica izognila pojasnilom o kršenju obveznosti, hkrati pa preprečila toženi stranki možnost sankcij in nadaljnjih kontrol tožnice v času bolniške odsotnosti. Po tem datumu se tožnica ni več obnašala kot oseba v delovnem razmerju, ni prevzemala pošte in izpolnjevala dolžnosti obveščanja delodajalca po 44. členu ZDR. Okoliščine torej kažejo na to, da gre odpoved šteti za izredno odpoved. Nadaljevanje delovnega razmerja po izjavah tožnice ne bi bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Po kontrolnem zdravniškem pregledu dne 31. 3. 2010 bi se tožnica morala vrniti na delo, po lastnih izjavah pa ni imela tega namena. Tožena stranka je prepričana v pravilnost svojih dejanj tudi zato, ker je dogodke nadziral Inšpektorat RS za delo, ki je v zapisniku z dne 21. 4. 2010 ugotovil, da tožnica ni upoštevala odpovednega roka, tožena stranka pa je njeno odpoved v celoti akceptirala tako, kot se je glasila.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 22. 3. 2010 (A2) mogoče šteti za redno in ne za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) lahko delavec v osmih dneh po tem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je podan eden izmed sedmih razlogov, naštetih v prvem odstavku 112. člena ZDR (nezagotavljanje dela in izplačevanja zakonsko določenega nadomestila plače za čas dveh mesecev, onemogočeno opravljanje dela zaradi odločbe pristojne inšpekcije o prepovedi opravljanja delovnega procesa ali prepovedi uporabe sredstev za delo dalj kot 30 dni in neplačilo zakonsko določenega nadomestila plače, vsaj dva meseca izplačevano bistveno zmanjšano plačilo za delo, trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev neizplačano plačilo za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku, nezagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ob predhodno zahtevani odpravi grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravja s strani delavca, nezagotavljanje enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR, nezagotavljanje varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom ZDR). Ker tožnica ni predhodno pisno opomnila tožene stranke o neizpolnjevanju obveznosti niti ni o kršitvah pisno opozorila inšpektorja za delo v smislu zgoraj navedene določbe 112. člena ZDR, njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti za izredno odpoved, temveč za redno odpoved. Res je sicer, da je tožnica navedla, da odpoveduje pogodbo z 22. 3. 2010, vendar v odpovedi ni izrecno izjavila, da zahteva prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja) z datumom 22. 3. 2010, zato je mogoče takšen zapis razlagati v skladu s 93. členom ZDR tako, da pogodbo o zaposlitvi odpoveduje z odpovednim rokom, kot je bil določen v 8. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2009 (A8).

Okoliščine, ki jih v pritožbi navaja tožena stranka (opozorilo tožnici na kršitev pogodbe o zaposlitvi, kontrola bolniškega staleža na domu, nesprejem poštne pošiljke s strani tožnice in njeno neobveščanje tožene stranke v času bolniške) ne pomenijo, da je mogoče tožničino odpoved razumeti kot izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je bilo že zgoraj navedeno, bi bilo le takšno ravnanje tožnice, ki bi izpolnjevalo pogoje iz 112. člena ZDR, mogoče šteti za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker se tožnica v odpovedi tudi ni izrecno odpovedala odpovednemu roku, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za redno odpoved ter je v skladu z določbo ZDR in pogodbo o zaposlitvi štelo, da odpovedni rok traja 30 dni. Zato je posledično pravilno ugodilo zahtevku za priznanje delovnega razmerja za sporno obdobje 30 dni ter plačilo nadomestila plače za to obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter toženi stranki, ki v postopku ni uspela, naložilo plačilo stroškov postopka tožnici.

Zaradi vsega navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odgovora tožeče stranke na pritožbo zoper sodbo in pritožbo zoper sklep z dne 24. 11. 2010 nista v ničemer pripomogla k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).