Jedro

Zagovornikovo stališče, da bi moralo sodišče s plačilom stroškov obremeniti zasebnega tožilca namesto proračun, je sicer glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZKP pravno pravilno, vendar pa je hkrati treba ugotoviti, da za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz omenjenega razloga zagovornik nima pravnega interesa, kar pa je ena od procesnih predpostavk vsakega postopka. Zatrjevana kršitev zakona namreč obsojencu ne more biti v škodo, saj ne posega v njegov pravni položaj, četudi mu bodo stroški postopka v tem delu povrnjeni iz proračuna, po navedeni določbi pa bi mu jih moral plačati zasebni tožilec.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 80.000 SIT.

Obrazložitev

Z navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni F.P. pod točko I. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavka 170. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta, povrniti pa je dolžan tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 45.000 SIT. Pod točko II. iste sodbe pa je bil iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oproščen obtožbe enakega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine 50.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 19.7.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani sodbi "ustrezno spremeni oziroma razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje".

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve trdi, da je sodišče "napačno uporabilo materialno pravo", ker je obsojenčevo sporočilo po službeni komunikacijski zvezi opredelilo kot kaznivo dejanje obrekovanja. Obrazložitev zahteve za varstvo zakonitosti pa takšnemu, sicer posplošenemu očitku kršitve zakona ne sledi, saj zagovornik v njej izraža zgolj nestrijanje z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Sodišču namreč očita zmotno presojo dokazov (izpovedb zasebnega tožilca, obdolženca in priče Z.B.), neupoštevanje nekaterih posrednih dokazov in okoliščin (da sta obdolženec in zasebni tožilec ob dogodku bila sama in da sta v odnosu nadrejenosti oziroma podrejenosti; da obdolženec ne bi bežal brez razlogov; da je bil zasebni tožilec pod vplivom alkohola in da je dogodek takoj ob prihodu v K.g. prijavil na policijski postaji) ter neutemeljeno zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov obrambe. S takšnimi navedbami, ko zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponuja drugačne dokazne zaključke, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe (zaslišanje priče I.P. ter poizvedbe na Policijski postaji K.g.) zagovornik očita sodišču tudi "kršitev pravice do izvajanja dokazov obrambe in celo ustavno kršitev", teh kršitev pa pobliže ne opredeli.

Po določbi 3. alinee 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po kriterijih, izoblikovanih v ustavnosodni praksi, je sodišče dolžno ugoditi dokaznim predlogom obrambe, če je ta s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala, da bi ti dokazi potrdili oziroma zanikali obstoj dejstev, od katerih je odvisna neposredna uporaba materialnega in procesnega kazenskega prava v določeni zadevi. Sodišče pa sme med drugim dokazni predlog tudi zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč ali če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano.

Sodišče prve stopnje je pri tehtanju dokaznih predlogov obrambe te kriterije ustrezno upoštevalo, oba dokazna predloga utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP tudi primerno obrazložilo (sodba, str. 3. in 4.). Iz utemeljitve sodbe izhaja, da izvedba omenjenih dokazov ni potrebna, ker priča ni bila očividec dogodka in ker tudi sicer ni dvoma, da je obsojenec o dogodku poročal po radijski zvezi ter dogodek resnično tudi prijavil na policijski postaji. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča zatrjevane kršitve niso podane.

Vložnik zahteve izpodbija tudi zakonitost "stroškovnega izreka" v oprostilnem delu sodbe (točka II.), ker je sodišče s plačilom stroškov obremenilo proračun namesto zasebnega tožilca. Zagovornikovo stališče je sicer pravno pravilno, saj ima podlago v določbi 1. odstavka 96. člena ZKP. Vendar pa je hkrati treba ugotoviti, da za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz omenjenega razloga zagovornik nima pravnega interesa, kar pa je ena od procesnih predpostavk vsakega postopka. Zatrjevana kršitev zakona namreč obsojencu ne more biti v škodo, saj ne posega v njegov pravni položaj, četudi mu bodo stroški postopka v tem delu povrnjeni iz proračuna, po navedeni določbi pa bi mu jih moral plačati zasebni tožilec.

Vrhovno sodišče je moralo kot neutemeljeno zavrniti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v tistem delu, kjer zagovornik zatrjuje, da je zasebni tožilec obdolžencu očital tri kazniva dejanja, prvostopenjsko sodišče pa je odločilo le o dveh, čeprav ima obdolženec po mnenju zagovornika interes, da sodišče odloči o vseh treh kaznivih dejanjih. Na zgrešenost takšnega zagovornikovega stališča je v svoji odločbi opozorilo že sodišče druge stopnje.

Njegovim razlogom je treba le še dodati, da zasebni tožilec ni vsebinsko spreminjal obtožnega akta, pač pa le pravno opredelitev kaznivih dejanj tako, da je obsojencu očital le storitev dveh namesto prvotnih treh kaznivih dejanj obrekovanja. Sodišče prve stopnje je bilo, razen glede pravne presoje, vezano na dejanje, obseženo v vloženem obtožnem aktu (1. odstavek 354. člena ZKP).

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan precejšen dvom v resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 80.000 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.