Jedro

Povišanje zahtevka, ki glasi na denarni znesek, ki pritožbeno neprerekano pomeni po sodišču prve stopnje tudi dovoljeno spremembo tožbe, pomeni razširitev tožbe in vpliva tudi na spremembo vrednosti spornega predmeta (člen 32/3 ZST-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke, vložen 15. 12. 2020 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse opr. št. P 134/2018 z dne 8. 12. 2020. 2. Zoper sklep se tožeča stranka po pooblaščencu pravočasno pritožuje in uvodoma kot pritožbene razloge uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka 26. 2. 2018 vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe in plačila zneska 5.225,65 EUR, neveljavnosti vknjižbe, izbrisa neveljavne vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (VSP 41.437,37 EUR), za kar je dne 6. 3. 2018 prejela plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1111 ZST-1 v znesku 939,00 EUR in je to tudi poravnala 19. 3. 2018. Dne 11. 11. 2020 je v pripravljalni vlogi uskladila 2. točko tožbenega zahtevka skladno z dejanskimi plačili kredita. Kot je pojasnila, si je namreč v tožbi pridržala pravico uskladiti tožbeni zahtevek s stanjem, kakršno bo v času zadnje obravnave. Tožeča stranka je od vložitve tožbe dalje redno plačevala mesečne obroke spornega kredita, višina dajatvenega zahtevka se je temu ustrezno zato povečala iz prvotnih 5.225,65 EUR na 15.528,80 EUR, izračunano kot razliko med prejetim zneskom kredita (41.437,37 EUR) in zneskom vseh plačil do 30. 9. 2020 (56.966,17 EUR). Ta znesek se bo v nadaljevanju postopka še spreminjal, saj tožeča stranka še vedno redno plačuje kredit, zadnja obravnava v predmetni zadevi pa še ni bila izvedena. Kot je pojasnila v svoji pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2020 gre v tem primeru za priviligirano spremembo tožbe po 186. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo je sodišče s sklepom z dne 3. 12. 2020 tudi dovolilo. Navaja, da se ne glede na spremembo 2. točke tožbenega zahtevka vrednost spornega predmeta, ki je osnova za določitev višine sodne takse, ni spremenila, saj je vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe bila določena glede na znesek prejetega kredita, ki predstavlja predmet spora in ne glede na višino denarnega zahtevka. Višina dajatvenega zahtevka je bila že uvodoma ob vložitvi tožbe vključena v sam znesek prejetega kredita 41.437,37 EUR, ki predstavlja v predmetni pravdni zadevi vrednost spornega predmeta. Navaja, da sodišče ob vložitvi tožbe ni odmerilo sodne takse tožeči stranki glede na seštevek zneska prejetega kredita in zneska dajatvenega zahtevka v 2. točki tožbenega zahtevka, ki bi znašal 46.663,02 EUR in posledično sodna taksa 1.005,00 EUR. Pravilno je upoštevalo, da je višina dajatvenega zahtevka vključena v višino prejetega kredita 41.437,37 EUR in ni prištevalo še zneska iz 2. točke tožbenega zahtevka. Z izpodbijanim sklepom je sodišče tožeči stranki naložilo plačilo neplačane oziroma premalo plačane sodne takse za razširitev tožbenega zahtevka v znesku 288,00 EUR. V 6. in 7. točki obrazložitve je sodišče pojasnilo, kako je prišlo do tega zneska, pri čemer tožeča stranka opozarja, da je pristop sodišča pri odmeri sodne takse nelogičen in nekonsistenten s predhodno odmerjeno sodno takso ob vložitvi tožbe. Ob vložitvi tožbe je namreč sodišče izhajalo le iz višine prejetega zneska kredita oziroma s strani tožeče stranke navedene vrednosti spornega predmeta, pri uskladitvi tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi 11. 11. 2020 pa je pri ponovni odmeri sodne takse upoštevalo tako znesek prejetega kredita, kot višino dajatvenega zahtevka ter ju seštelo in uporabilo kot vrednost spornega predmeta, na podlagi katere je nato odmerilo domnevno premalo plačano sodno takso po tar. št. 1111 ZST-1. Tožeči stranki je sodna taksa že odmerjena glede na vrednost spornega predmeta, ki ves čas ostaja nespremenjena in jo je tudi že v celoti plačala, zato meni, da taksna obveznost, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, ni nastala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoru tožeče stranke ugodi in plačilni nalog razveljavi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožeče stranke (tožnikov) zoper plačilni nalog, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo 8. 12. 2020, s katerim je tožeči stranki naložilo plačilo sodne takse za razširitev tožbenega zahtevka v znesku 288,00 EUR.

5. Pritožbeno ni sporno, da sta tožnika zoper toženo stranko dne 26. 2. 2018 vložila tožbo, v kateri sta uveljavljala več zahtevkov: na ugotovitev, da sta notarski zapis SV 876/04 z dne 29. 9. 2004 in Pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 290683001 z dne 15. 9. 2004, nična (1. točka), da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna prvemu tožniku plačati znesek 5.225,65 EUR (2. točka), da se ugotovi neveljavnost vknjižbe hipoteke v korist tožeče stranke pri nepremičnini parcela 287/5 1073 k.o. ... in da se ta izbriše (3. točka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da sta tožnika v tožbi kot vrednost spora navedla 41.437,37 EUR, sodna taksa za postopek pa je bila tožnikoma odmerjena od navedene vrednosti spornega predmeta 41.437,37 EUR in sicer v višini 939,00 EUR po tar. št. 1111 ZST-1 v zvezi s 16. členom ZST-1. Pritožbeno tudi ni sporno, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2020 spremenila 2. točko tožbenega zahtevka in zahtevala, da tožena stranka prvemu tožniku plača znesek 15.528,80 EUR, sodišče prve stopnje pa je spremembo tožbe (s sklepom z dne 3. 12. 2020) tudi dovolilo.

6. Iz razlogov izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da podlago izdanemu plačilnemu nalogu za plačilo sodne takse v višini 288,00 EUR predstavlja določba tretjega odstavka 32. člena ZST-1, ki določa, da če se spremeni vrednost spornega predmeta zaradi razširitve tožbenega zahtevka, se vzame kot vrednost za plačilo takse povečana vrednost. Taksa, plačana za prvotno vrednost, pa še všteje v takso za povečano vrednost. 7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika ponavljata ugovorne navedbe, da se z zvišanjem zahtevka pod 2. točko, ki glasi na denarni znesek, vrednost spornega predmeta ni spremenila.

8. Tožeča stranka ob tem izpostavlja, da je bila vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe določena glede na znesek prejetega kredita (41.437,37 EUR), ki predstavlja tudi vrednost spora, višina dajatvenega denarnega zahtevka pa je vključena v sam znesek prejetega kredita 41.437,37 EUR. Takšne navedbe so nasprotujoče navedbam, s katerimi tožeča stranka utemeljuje dajatveni tožbeni zahtevek, ki glasi na denarni znesek, saj denarni znesek 5.225,65 EUR v tožbi1, kot tudi denarni znesek v vlogi dne 11. 11. 2020 v višini 15.528,80 EUR2, utemeljuje kot razliko med prejetim zneskom kredita v višini 41.437,37 EUR in zneskom plačil na račun prejetega kredita do 31. 1. 2018 (46.663,02 EUR) oziroma do 30. 9. 2020 v višini (56.966,17 EUR). Poleg tega pa pritožbeno tudi ni sporno, da tožeča stranka v tožbi uveljavlja več zahtevkov. Čeprav je glede na trditveno podlago in vsebino zahtevkov zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in kreditne pogodbe v 1. točki prejudicialnega pomena (in predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek) tako za zahtevek, ki glasi na plačilo denarnega zneska v 2. točki3, kot tudi za zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke in njen izbris v 3. točki, pa imata ta zahtevka različno (dejansko in pravno) podlago4. To bi ob uporabi določbe drugega odstavka 19. člena ZST-1 in tudi 20. člena ZST-1, ki pri določitvi vrednosti spornega predmeta odkazujeta na smiselno uporabo pravil ZPP5, glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP narekovalo odmero sodne takse od vsakega od teh zahtevkov posebej, kar pa bi ob upoštevanju določbe 16. člena ZST-1 in tarifne številke 1111 rezultiralo v višjo odmero sodne takse za postopek6, kot je bila tožeči stranki že odmerjena in jo je ta v znesku 939,00 EUR tudi že plačala.

9. Ob obrazloženem povišanje zahtevka, ki glasi na denarni znesek, ki pritožbeno neprerekano pomeni po sodišču prve stopnje tudi dovoljeno spremembo tožbe, pomeni razširitev tožbe in vpliva tudi na spremembo vrednosti spornega predmeta (člen 32/3 ZST-1).

10. Ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega, že plačano sodno takso 939,00 EUR, in da sodna taksa za denarni zahtevek v znesku 10.303,15 (razlika med 15.528,80 EUR in 5.225,65 EUR ) predstavlja po tarif. št. 1111 v zvezi s 16. členom ZST-1 znesek 459,00 EUR, za znesek 15.528,80 EUR pa 513,00 EUR, tožeči stranki pa je bila z ugovorno izpodbijanim plačilnim nalogom sodna taksa za razširitev zahtevka odmerjena na 288,00 EUR, se tako pritožbeno zavzemanje za ugoditev ugovoru in razveljavitev plačilnega naloga pokaže za neutemeljeno.

11. Pritožbenega očitka bistvene kršitve določb postopka pritožba ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu kršitev, na katere pazi uradoma, ni zasledilo. Ob obrazloženem je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (člen 1/(3) ZST-1 v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

1 Primerjaj točko VI vložene tožbe z dne 26. 2. 2018. 2 Primerjaj točko XXXVIII pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 11. 11. 2020. 3 Primerjaj npr. sklep VSRS II Ips 165/2003. 4 Izbrisni zahtevek temelji na določbah o izbrisni tožbi, ki jo ureja ZZK-1, dajatveni zahtevek, ki glasi na denarni znesek, pa na določbah Obligacijskega zakonika. 5 Primerjaj VSRS sklep II DoR 250/2014. 6 Za nedenarni zahtevek (vr. sp. 41.437,37) v višini 939,00 EUR in za denarni zahtevek (5.225,65 EUR) še 285,00 EUR.