Jedro

Zemljišče, ki je bilo po podržavljenju zazidano - parkirišče, se glede na določbo 2. odstavka 32. člena ZDen ne vrača.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila o pritožbah zoper odločbo Upravne enote Logatec z dne 7.8.2003, s katero je ta zavrnila zahtevo za vrnitev v last in posest dela zemljišča parcela, št. 15/4 - parkirni prostor v izmeri 1286 m2 k.o. ... v obliki 10 m pasu ob SZ meji s parcelo, št. 15/2 in stavbo na parceli št. 16 (1. točka izreka), ter odločila, da upravičenki pok. B.B. pripada odškodnina v obliki obveznic SOD v višini 29.766 DEM za podržavljeno zemljišče -del parcele št. 15/2 in št. 40 in parcelo št. 16 s skupno površino 1111 m2, ki jih je SOD dolžna izročiti skupni predstavnici in skrbnici za poseben primer D.D in da skrbnica za poseben primer upravlja z odškodnino do pravnomočnosti sklepa o dedovanju (2., 3., 4. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se 1. točka izreka navedene prvostopne odločbe odpravi, v preostalem delu ostane odločba v veljavi in da se pritožba tožnika in SOD zavrne, pritožba družbe G. d.o.o. pa zavrže. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s stališčem tožene stranke, da glede na določbo 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče vrniti v naravi tistega dela podržavljenega zemljišča - del parcele št. 15/2, 40 in parcele št. 165 ki se nahaja v parceli 15/4, ker je bilo po podržavljenju uporabljeno za parkirišče. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da se je del parcele št. 15/4 že ob podržavljenju uporabljal kot funkcionalno zemljišče-parkirišče k gostinskemu obratu. Sklicuje se na podatke spisa, in sicer odločbo z dne 28.4.1964 in naznanilni list št. 13/64 z dne 17.4.1964, v katerih za zatrjevanje tožnika ni podlage. V zvezi z uveljavljanim tožbenim razlogom bistvene kršitve določbe 8. člena ZUP sodišče navaja, da je bilo o zadevi razpisanih več obravnav, zadnja dne 11.9.2002, katere se je tožnik udeležil, ves čas pa je bil tudi seznanjen s potekom postopka, zato je tožbeni ugovor neutemeljen. Ker je bilo o delu zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B. odločeno z delno odločbo z dne 27.1.1995, s katero je bil upravičenki del premoženja vrnjen v naravi, je z izdajo odločbe za tisti del premoženja, ki ga ni mogoče vrniti v naravi odločeno o celotni zahtevi.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Ugovarja dejanski ugotovitvi, da je sporno zemljišče javno parkirišče. Navaja, da je to zemljišče že ob podržavljenju služilo za normalno uporabo objekta, in ker je bil ta vrnjen upravičenki v naravi, bi moralo biti skupaj z njim v naravi vrnjeno tudi zemljišče parcela, št. 15/4. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče v sodbi ni navedlo odločilnih dejstev oziroma so ta v nasprotju s podatki spisa, s čemer je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS zaradi razloga 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka tudi s tem, da je kljub zahtevi tožnika, da se na glavni obravnavi izvedejo dokazi, odločilo na seji.

Občina L... in Slovenska odškodninska družba kot stranki z interesom v tem upravnem sporu ter Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso podali odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 2. odstavka 32. člena ZDen. Po navedeni določbi se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen, če je na njih zgrajen objekt v lasti upravičenca. Iz logične razlage navedene določbe izhaja, da se ta določba nanaša na tista zemljišča, ki so postala zazidana stavbna zemljišča šele po podržavljenju. Z denacionalizacijo namreč ni mogoče posegati v obstoječe pravno razmerje, ki zadeva objekt na stavbnem zemljišču. Da bi bilo sporno zemljišče, ki je urejeno parkirišče, kar ni sporno, urejeno kot parkirišče že ob podržavljenju, kar tožnik zatrjuje v tožbi in v pritožbi, iz podatkov spisa, in sicer iz potrdila o zemljiško katastrskih podatkih zemljišč ob podržavljenju, ne izhaja. Glede na navedeno je sodišče pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 32. člena ZDen. Ker je podlaga za ugotovitev stanja zemljišča ob podržavljenju potrdilo Geodetske uprave, ki vodi uradno evidenco o vrsti rabe parcel, in je tako potrdilo obvezna sestavina zahteve za denacionalizacijo (62. člen ZDen), tožnik pa za svoje trditve o drugačnem stanju zemljišč ob podržavljenju v postopku ni predložil nobenih dokazov, čeprav mu je bila ta možnost dana, sodišče prve stopnje s tem, ko na glavni obravnavi ni ugotavljalo dejanskega stanja glede stanja zemljišč ob podržavljenju, ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu. V sodbi je sodišče navedlo tako dejansko kot pravno podlago za odločitev. In ker glede na dejansko ugotovitev, da je del premoženja, ki je predmet tega postopka, urejeno parkirišče, torej zazidano stavbno zemljišče, vrnitev v naravi ni mogoča, ampak upravičencu pripada le odškodnina, zavezanec za plačilo odškodnine pa je SOD, za odločitev v tej zadevi niti ni pomembno kdo ima pravico razpolaganja na predmetnem zemljišču. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Ker je bila tožnikova pritožba vložena že pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo tožnikovo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, kot pritožbo po tem zakonu.