Jedro

Skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode je podlaga za njihovo solidarno odškodninsko odgovornost, če so te osebe delovale z istim, skupnim namenom povzročiti škodo, pomoč napeljevalca in pomagača povzročitelju škode pa mora biti dana vedoma in namenoma.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se pritožbi J. G. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 20.6.2003 opr. št. P 1196/95 ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice, da ji mora J. G. plačati 1,813.584,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1992 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, zavrne.

Tožeča stranka mora J. G. povrniti 385,55 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora drugotoženec J. G. tožnici E. T. plačati 7.567,95 EUR (prej 1,813.594,73 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 24.6.1992 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške. Tožbeni zahtevek zoper preostale tožence, ki so bili toženi kot solidarni dolžniki, je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo drugotoženca zavrnilo.

Sodbo pritožbenega sodišča v delu, ki ga zavezuje k plačilu odškodnine z obrestmi in pravdnih stroškov, J. G. izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in poudarja, da je sedaj že pokojnemu M. Ž. za en dan posodil osebno izkaznico zato, da bi imenovani osebni avto, ki ga je kupil, registriral na revidentovo ime, vse z namenom čim manjše obdavčitve. Toda uradna oseba je Ž. vozilo na revidentovo ime registrirala za več mesecev nazaj brez njegovega soglasja; nižji sodišči sploh nista odgovorili na bistveno vprašanje, ali je ravnanje drugotoženca pripomoglo h končni situaciji, nista upoštevali, da drugotoženec ni zasledoval nobene materialne koristi, da ga je M. Ž. dejansko izkoristil zaradi njegove nevednosti in mu zamolčal, da je vozilo, ki ga bo registriral na njegovo ime, ukradeno. Nepošteno je, da je sedaj prav drugotoženec tisti, ki bo moral nositi vse breme tožničine škode, čeprav je sam ni povzročil. Pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih je bil izid kazenskega postopka zanj neugoden ter opozarja na ravnanja in opustitve preostalih toženih strank, ki napačno niso bila spoznana kot vzrok tožničine škode.

Revizija je utemeljena.

Prvotnemu tožniku V. T., ki je med postopkom umrl in je pravni prednik sedanje tožnice E. T., je bilo v noči od 23. na 24. junij 1992 v Zagrebu ukraden osebni avto Audi 80. Najden je bil 23. februarja 1994 pri prvotožencu A. M. v Zrečah. Ugotovljeno je bilo, da so bile številke šasije in motorja „predelane“. Ko je A. M. avto kupil, je bil ta formalno last J. G., a ga je preko četrtotožene stranke kot posrednice kupil od L. C. iz Makedonije, ki je imel pooblastilo J. G., da sme avto uporabljati in prodati in je nastopal kot dejanski lastnik vozila. Na J. G. je bil avtomobil registriran zato, ker je pristal na prošnjo M. Ž., da bi imenovani svoje novo vozilo registriral na drugotoženčevo ime, da bi to lahko storil, pa mu je J. G. za en dan izročil svojo osebno izkaznico. Uslužbenec upravnega organa je avto registriral na podlagi ponarejenega računa podjetja Avto servis ... z dne 2.10.1991 za nazaj, na dan 12.11.1991, to je na čas, preden se je kraja vozila V. T. sploh zgodila. Da je J. G. soglašal, da se vozilo registrira na njegovo ime in da je v ta namen izročil svojo osebno izkaznico, sploh ni sporno. Zaradi tega je bil s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 16.11.1995, opr. št. K 18/95 spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju overitve lažne vsebine s tem, „da je neugotovljenega dne po 23.6.1992 neznani osebi za plačilo 500 DEM izročil svojo osebno izkaznico reg. št...., s katero je ta oseba na Upravnem organu za notranje zadeve Občine Brežice ob predložitvi lažnega računa podjetja Avto servis ... z dne 2.10.1991 na ime G. J. registrirala osebni avto znamke Audi TD in premotila upravni organ, da je za avto izdal prometno dovoljenje na ime J. G., čeprav ta ni bil lastnik vozila, vedel pa je, za kakšen namen posoja osebno izkaznico“. Prvostopenjsko in pritožbeno sodišče sta pojasnili, da sta na pravkar povzeto kazensko sodbo vezani, obe pa sta menili, da je drugotoženčeva civilnopravna odgovornost v tem, da je na ta način, da je dovolil overitev listine z lažno vsebino, omogočil registracijo, registracija pa je bila ključnega pomena za prikritje tatvine avtomobila in za nadaljnjo prodajo. Pritožbeno sodišče je dodalo še, da je za tem upravni organ v zmoti izdal prometno dovoljenje, ki se je glasilo na drugotoženca in so bili s tem prikriti vsi prejšnji lažni podatki in ponareditve.

Objektivno gledano je revident nedvomno delno pripomogel k prikritju tatvine in nadaljnjemu prometu V. T. ukradenega vozila. Deloma zato, ker je bila tatvina, prikrivanje tatvine in promet z ukradenim vozilom nedvomno plod dela več oseb; kdo je vozilo ukradel, po podatkih spisa očitno sploh ni bilo ugotovljeno. Po določbi prvega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času nastanka škode, za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Glede na opis kaznivega dejanja oziroma ugotovitve sodišča o revidentovi vlogi bi bilo mogoče J. G. šteti tudi za pomagača. Po določbi drugega odstavka istega člena napeljevalec in pomagač, ter tisti, ki je pomagal, da se odgovorne osebe ne bi odkrile, odgovarjajo solidarno z njimi. Toda skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode je podlaga za njihovo solidarno odškodninsko odgovornost, če so te osebe delovale z istim, skupnim namenom povzročiti škodo, pomoč napeljevalca in pomagača povzročitelju škode pa mora biti dana vedoma in namenoma. In da bi bila pomoč J. G. takšna, ni bilo ugotovljeno in tudi ne zatrjevano. Obsodilna kazenska sodba je v opisu kaznivega dejanja, katerega storitve je bil obsojen revident, omejena na njegovo védenje in pristanek, da bo njegova osebna izkaznica uporabljena za registracijo tujega vozila na njegovo ime, ne zajema pa tudi ugotovitve o njegovem védenju in pristanku o tem, da bo na njegovo ime registrirano ukradeno vozilo. Prav tako se ni niti trdilo, da bi G., ko je ukrenil, kar je bilo z njegove strani potrebnega za prepis vozila na A. M., vedel, da gre za ukradeno vozilo. Ker toženčev namen povzročiti škodo ali namerne pomoči povzročiteljem ni bil zatrjevan in dokazan, (pa se ne domneva), je obsodilna sodba zoper revidenta, temelječa prav na zgoraj citiranih določbah prvega in drugega odstavka 206. člena ZOR, materialnopravno napačna; v tem oziru je bila že tožba nesklepčna, ta (vsebinska) pomanjkljivost pa do zaključka postopka ni bila odpravljena.

Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je pritožbi J. G. zoper sodbi prvostopenjskega sodišča ugodilo in jo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njega zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo. Zato je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je revident tisti, ki je upravičen do njihove povrnitve. Zahteval je (le) povrnitev stroškov revizijskega postopka (2. člen ZPP), ki pa predstavljajo stroške zastopanja, odmerjene po Odvetniški tarifi.