Jedro

Zoper mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni samostojnega sodnega varstva, zato je potrebno tožbo za odpravo (ali razveljavitev) tega mnenja zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala odpravo mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 0120 0322/2007 z dne 5. 7. 2007, pri čemer naj bi se zadeva vrnila toženi stranki v nov postopek. Poleg tega je z izpodbijanim sklepom odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka z laično pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je odločitev komisija iz 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) posamični upravni akt. Mnenje te komisije že po sami dikciji zakona (četrti odstavek 103. člena ZPIZ-1) predstavlja vsebinsko odločitev o materialnopravni pravici oziroma pravni koristi delodajalca, da uvede postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker tožeča stranka brez soglasja komisije ne sme podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavki, ki dela po pogodbi o zaposlitvi zaradi invalidnosti ne sme opravljati, je dolžna država tožeči stranki zagotoviti pravico do sodnega varstva zoper izpodbijano odločitev. Zavrženje tožbe predstavlja kršitev pravice tožeče stranke do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Zaključek sodišča, da zoper mnenje komisije ni neposrednega sodnega varstva, je v nasprotju z zgoraj navedeno pravico do sodnega varstva. Judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007, na katerega se sklicuje prvostopenjsko sodišče, se ne nahaja v bazi judikatov, objavljenih na spletni strani Vrhovnega sodišča RS niti v bazi IUS INFO. Glede na to se tožeča stranka do citirane odločbe ne more opredeliti. Določba drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu je bila v konkretnem primeru nepravilno uporabljena. Nezakonita je tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke za odpravo mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 0120 0322/2007 z dne 5. 7. 2007, zato ker je ugotovilo, da zoper mnenje te komisije, ki je bila ustanovljena v skladu s 103. členom ZPIZ-1, ni neposrednega sodnega varstva. Pri tem se je sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9 2007. Obenem je zaključilo, da mnenja te komisije ni mogoče šteti za upravni akt v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006). Ob upoštevanju navedenega je predmetno tožbo zavrglo na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP, ki med drugim določa, da predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe tožbo zavrže tudi v primeru, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost. Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožeča stranka tožbo za odpravo mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi vložila pri Upravnem sodišču RS. To se je izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa o stvarni nepristojnosti zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču. Stvarna pristojnost delovnih in socialnih sodišč je določena v 5, 6. in 7. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2002). Spor v zvezi z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni delovni spor (saj še ni prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razen tega pa tudi ne gre za spor med delavcem in delodajalcem o pravicah, obveznostih ali odgovornostih delovnega razmerja), tovrstnega spora pa tudi ni mogoče uvrstiti med socialne spore, kot jih določa 7. člen ZDSS-1. Predmetni spor ne spada med delovne in socialne spore tudi zato, ker ga kot takšnega ne opredeljuje noben drug zakon (ZDSS-1, člen 6/g, člen 7/3). Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da predmetni spor ni mogoče uvrstiti niti med upravne spore, kot jih opredeljuje ZUS-1. Že Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007 (na katerega se utemeljeno sklicuje tudi prvostopenjsko sodišče) ugotovilo, da za mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni predvideno niti vodenje upravnega spora niti izdaja upravne odločbe, s tem mnenjem pa se tudi še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist. Mnenje prav tako ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije, zato je potrebno ugotovitvi, da to mnenje ni bilo izdano v upravno pravnem razmerju, posledično pa ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Mnenje komisije iz 103. člena ZPIZ-1 je kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ne predstavlja pa še posega v kakšno pravico. Do posledice tega mnenja pride, ko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu invalidu, pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je urejeno sodno varstvo, v katerem se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved te pogodbe. Po ugotovitvi Vrhovnega sodišča RS je sodno varstvo v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot ga ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), dovolj učinkovito, zato bi vsaka drugačna rešitev oziroma predhoden postopek (tudi v zvezi z presojo utemeljenosti mnenja komisije iz 103. člena ZPIZ-1) lahko pomenila oviro pri učinkovitem varstvu pravic. Lahko bi namreč prišlo do podvajanja postopkov v zvezi z ugotavljanjem obstoja razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem mnenjem niti zakon niti podzakonski akt ne predvideva posebnega varstva, saj je na podlagi določbe četrtega odstavka 103. člena ZPIZ-1 odločitev (in ne odločba) komisije dokončna.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za odločitev v tem sporu ni pristojno sodišče RS (člen 18/3 ZPP), je ravnalo pravilno, ko je na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo tožeče stranke zavrglo.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da predstavlja zavrženje tožbe kršitev pravice tožeče stranke do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) oziroma 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS, št. 33/94, MP št. 7/94). Kot je bilo že ugotovljeno, se bo v okviru morebitne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu preverjalo tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi (tudi mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 103. člena ZPIZ-1). Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožeče stranke, da se izpodbijani sklep opira le na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 32/2007 z dne 18. 9. 2007. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo z navedbami posamičnih zakonskih določb in jo dodatno utemeljilo s stališčem Vrhovnega sodišča RS, ki izhaja iz citiranega sklepa. Ta sklep je objavljen tudi med judikati Vrhovnega sodišča RS v bazi IUS INFO, tako da je neutemeljena pritožbena navedba tožeče stranke o tem, da se do zgoraj omenjenega sklepa ni mogla opredeliti. Ker tožeča stranka v tem sporu ni uspela, je z ozirom na 154/1 člen ZPP sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Ker v zvezi s terjatvijo tožeče stranke, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, revizija ni dovoljena na podlagi določbe 1., 2., 3. in 4. točke 31. člena ZDSS-1, je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.