Jedro

Če težave z vročanjem tožbe niso povezane z nepravilno navedbo toženčevega naslova, temveč toženec na naslovu, ki je naveden v tožbi, tam dejansko ne prebiva ali pa se vročanju sodnih pisanj uspešno izmika, tožba ni nepopolna in zavrženje tožbe na podlagi četrtega odstavka 109. člena ZPP/77 ni pravilno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe tožnikov zavrglo z obrazložitvijo, da tožnika tožbe nista popravila tako, kot jima je bilo naloženo, saj tožba še vedno ne vsebuje naslova toženke, kamor bi ji bilo sodna pisanja moč vročiti. Z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. II Ips 510/99 z dne 02.03.2000, je bila odločitev pritožbenega sodišča, da se pritožba tožnikov zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje kot neutemeljena zavrne, sklep sodišča prve stopnje pa potrdi, razveljavljena ter poslana pritožbenemu sodišču v novo odločanje z obrazložitvijo, da pritožbeno sodišče ni izčrpalo vseh pritožbenih trditev tožnikov, to je da ni odgovorilo na pritožbene trditve o vročitvi dveh (izmed treh) upravnih odločb toženki na istem naslovu, kot je bil označen v tožbi, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost pritožbene odločbe. V obrazložitvi je še poudarilo, da je pri vprašanju pravilnosti v tožbi navedenega toženkinega naslova pomembno stanje v času vložitve tožbe ter da zatrjevano toženkino izmikanje vročitvi sodnih pisanj ne more imeti za posledico zaključka, da je v tožbi naveden naslov nepravilen, temveč ima lahko za posledico le sankcioniranje toženke, ne pa tožnikov. Pritožbeno sodišče je tako ponovno obravnavalo pritožbo tožnikov zoper odločitev sodišča prve stopnje. V njej tožnika uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. RS, št. 4/77; v nadaljevanju ZPP/77), ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99). Tožnika poudarjata, da sta v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe navedla vse potrebne podatke iz 106. člena ZPP/77. Pravni zastopnik tožnikov je z vlogo z dne 10.03.1998 sporočil sodišču, da je v tožbi navedel popoln naslov toženke ter predložil potrdilo Upravne enote Ljubljana z dne 06.03.1998, iz katerega je razvidno, da ima toženka prijavljeno stalno prebivališče na naslovu X v Ljubljani. V času vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe je toženka bivala na naslovu X v Ljubljani in ima na navedenem naslovu še vedno prijavljeno stalno prebivališče. Očitno je, da se je toženka na vse možne načine skušala izogniti sprejemu sodnih pošiljk in je delavcem pošte navajala podatke o "preselitvi", čeprav navedeni podatki niso točni. Tožnika sta pritožbi priložila še fotokopije treh upravnih odločb, od katerih je bila odločba Inšpektorata za okolje in prostor z dne 05.12.1996 vročena toženki v letu 1997, odločba Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami z dne 17.04.1997 na naslov X, Ljubljana, prav tako v aprilu 1997 ter odločba Upravne enote Ljubljana z dne 07.01.1997 na naslov X, Ljubljana in ne na naslov Y, Ljubljana, kot je napačno navedeno v odločbi. Vročitev navedenih odločb toženki na naslov X, Ljubljana, po mnenju tožnikov dokazuje, da je toženka na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča bivala, prevzemala uradne pošiljke, očitno pa se izogibala sprejetju sodnih pošiljk. Ker sta torej v tožbi navedla vse potrebne podatke in ker je toženka v času vložitve tožbe bivala na naslovu X v Ljubljani, tožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka. Pritožba je utemeljena. Prvi odstavek 186. člena ZPP/77 tožniku nalaga, da v okviru podatkov tožbe ob tožencu navede tudi naslov njegovega prebivališča, da se mu lahko pravilno vročajo sodna pisanja. Postopek se zaplete, če tožencu na naslov, ki ga tožnik v tožbi navede, sodnega pisanja (tožbe) ni mogoče vročiti. Pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da tožba tožnika kljub takim zapletom ni nepopolna. Tožba namreč vsebuje vse, kar je treba, da bi se obravnavala (109. člen ZPP). Ravnanje sodišča v primeru neuspešnega vročanja ureja enajsto poglavje ZPP/77. Iz določbe 148. člena ZPP/77 izhaja, da sodišče najprej opozori tožnika na nepravilen ali neznan naslov toženca ter zahteva, naj sporoči njegov pravilni naslov. Če le-ta ne more sam izvedeti za nov naslov, pa mora (še posebej če tožnik to posebej predlaga) po navedeni določbi naslov (poskusiti) ugotoviti sodišče samo, s tem da dobi potrebne podatke od pristojnega upravnega organa ali kako drugače. Če naslova tudi tako ni mogoče ugotoviti, pa ima tožnik po drugem odstavku 84. člena ZPP/77 pravico predlagati postavitev začasnega zastopnika . V konkretnem primeru januarja leta 1997 vložena tožba tožnikov vsebuje navedbo, da toženka prebiva na naslovu X, Ljubljana. Iz evidence registra prebivalstva Ljubljane je razvidno, da je imela toženka (vsaj v letu 1998) prijavljeno stalno prebivališče prav tam (list.št. 28a spisa). Da je naslov toženke "pravi", izhaja tudi iz ene izmed treh pritožbi priloženih upravnih odločb. Ministrstvo za obrambo, Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami je toženki na naslov X, Ljubljana odločbo očitno vročil enkrat sredi leta 1997 (priloga A14), torej po vložitvi tožbe tožnikov v tej zadevi. To po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da težave z vročanjem niso povezane z nepravilno navedbo toženkinega naslova, nasprotno, naslov sta tožnika v tožbi navedla pravilno, le toženka ali tam dejansko ne živi ali pa se vročanju sodnih pisanj uspešno izmika. Kot je v revizijskem postopku poudarilo Vrhovno sodišče, tako stanje ne more iti v škodo tožnikov. Določba četrtega odstavka 109. člena ZPP/77, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ne ureja pravnih posledic nevročenih pisanj, ureja fikcijo umika tožbe le v primeru, da naslov ni pravilen ali da v tožbi sploh ni naveden, kar v danem primeru ni podano. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep o zavrženju tožbe in sklepa o začasni odredbi v celoti razveljaviti ter zadevo v skladu z določbo 3. točke 380. člena ZPP/77 vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Z nekaj besedami: vročanje tožbe toženki vedno znova bo najbrž težavno, vendar je potrebno.