Jedro

Zgolj izraženo pravno mnenje oziroma pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodniške funkcije, ne more biti razlog za izločitev sodnika in zato ne utemeljen odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je podpredsednica višjega sodišča zavrnila zahtevo toženca za izločitev treh poimensko navedenih sodnic.

2. Zoper sklep je toženec vložil pritožbo in predlagal, da ga vrhovno sodišče razveljavi in zadevo vrne v „ponovno odločanje zaradi izločitve spornih višjih sodnic in zaradi imenovanja novih nepristranskih višjih sodnic v tej zadevi“. Trdi, da je podrobno opisal sporno sojenje vsake od sodnic, kljub temu pa je v izpodbijanem sklepu zapisano, da je sum, ki ga izraža, pavšalen in za ugoditev njegovi zahtevi ne zadošča. Obrazloži pomen besede pavšalen kot „skupen, da torej ni posamično naveden“, kar pa za njegovo zahtevo ne drži. V prijavi z dne 14. 1. 2011 je zelo jasno, konkretno in podrobno v osmih točkah navedel vsa sporna dejanja suma kaznivih dejanj za vsako od sodnic. Ne drži tudi trditev v sklepu, da je njegov očitek usmerjen proti strokovni odločitvi sodnic. Njegov očitek je uperjen proti nestrokovni, nezakoniti, politični in pristranski odločitvi sodnic. Sodnice so spregledale temeljno načelo, da mora tožeča stranka dokazati, da so trditve tožene stranke o njej neresnične in žaljive ali da tožena stranka ni imela razloga verjeti v to, kar je trdila. Tožeča stranka mora torej dokazati, da je ravnala pravilno, tega dokaza pa sploh ni bilo. V nadaljevanju pritožbe toženec navaja posamezne dokaze v spisu, ki po njegovem mnenju potrjujejo njegove trditve o sumih o spornih dejanjih tožnice in kar so po njegovi presoji sodnice, katerih izločitev je predlagal, zavestno ignorirale. Podpredsednica bi morala pri odločanju upoštevati te dokaze oziroma kršitve višjih sodnic, ki so „spregledale“ enega najpomembnejših pogojev za odškodninsko odgovornost stranke, in ugotoviti, da so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost njihovega sojenja. Ni razloga, da bi moralo vrhovno sodišče v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi presojati takšne nedopustne napake okrožnih in višjih sodnic, pač pa naj se to reši z njihovo izločitvijo in imenovanjem novih nepristranskih sodnic. Prilaga sodbo v zadevi, v kateri gre po njegovem mnenju za enak primer in v kateri je bilo razsojeno pošteno in zakonito. Sumi, da je bilo v njegovi zadevi razsojeno drugače izključno zato, ker gre za zelo vplivno tožnico z zelo vplivno odvetniško pisarno z dobrimi zvezami pri predsedniku Okrožnega sodišča v Kopru, saj drugega odgovora ne vidi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Institut izločitve sodnika je eden najpomembnejših procesnih institutov, s katerim se zagotavlja pravica do nepristranskega sojenja. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 1. do 5. točki 70. člena določa izključitvene razloge, v 6. točki istega člena pa odklonitvene razloge. Odklonitveni razlogi so opredeljeni z generalno klavzulo: Sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Gre za okoliščine, ki pri človeku ob razumnem upoštevanju okoliščin primera lahko ustvarijo upravičen dvom v pristranskost sodnika.

5. V konkretnem primeru toženec sodnicam pritožbenega sodišča, katerim je bila predložena zadeva v reševanje, očita pristranskost zato, ker so na pritožbo nasprotne stranke razveljavile zanj ugodno zavrnilno sodbo, pri čemer pa naj bi zavestno „spregledale“ določene predpise in ne ocenile dokazov v spisu. Vendar pa so toženčeva pritožbena razglabljanja o storjenih procesnih kršitvah in nepravilni uporabi materialnega prava v dosedanjem postopku oziroma ob prvem odločanju sodnic, katerih izločitev zahteva, ter o njegovih možnostih v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in z morebitnimi izrednimi pravnimi sredstvi v nadaljevanju postopka odvečna, saj je obravnavanje teh vprašanj pridržano za postopek odločanja o glavni stvari in se zato z njimi ni mogoče hkrati ukvarjati v (vzporednem) postopku odločanja o zahtevi stranke za izločitev sodnika. Enako velja za sklicevanje na zatrjevano drugačno odločitev v enaki zadevi, saj se tudi to tiče (nadaljnje) vsebinske presoje spora.

6. Toženčev temeljni očitek je tudi v pritožbi usmerjen proti strokovni odločitvi sodnic oziroma kot trdi sam, proti „nestrokovni, nezakoniti, politični in pristranski odločitvi sodnic“, razloge za tako presojo pa toženec najde v zanj sporni odločitvi sodnic v prejšnjem pritožbenem postopku. To pomeni, da je bistveni razlog za zahtevo za izločitev sodnic nezadovoljstvo toženca s pravnim mnenjem, ki so ga sodnice izrazile v prejšnji odločbi. Zgolj izraženo pravno mnenje oziroma pravno stališče, zavzeto pri opravljanju sodniške funkcije, pa ne more biti razlog za izločitev sodnika in zato ne utemeljen odklonitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP. Če se stranka z odločitvijo sodišča ne strinja, ima na razpolago z zakonom predvidena pravna sredstva.

7. Toženec v pritožbi sodišču očita, da je njegove navedbe o sumih o storjenih kaznivih dejanjih napačno označilo za pavšalne. Pri tem pa si toženec napačno razlaga pomen te besede. Pavšalen pomeni pomeni posplošen(1). Toženec je resda v zahtevi oziroma zahtevi priloženi prijavi suma storitve kaznivih dejanj s svojega stališča podrobno opisal zanj sporna ravnanja odgovornih oseb v postopkih, v katerih nastopa. Še vedno pa ta njegova kritika ne presega graje in očitkov na račun v za toženca neugodni odločbi izraženih pravnih mnenj sodnic, delno pa se dotika same vsebine spora, za kar je bilo že pojasnjeno, da ne more biti predmet presoje v postopku za izločitev sodnika. Prijavo je toženec poslal (tudi) na Državno tožilstvo in bi jo torej bilo mogoče šteti za kazensko ovadbo. Vendar pa je treba upoštevati, da je ovadba zgolj obvestilo (naznanilo) pristojnemu državnemu organu, da je bilo po presoji ovaditelja (v konkretnem primeru toženca) storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zato samo dejstvo, da sam sumi, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne pomeni utemeljenega odklonitvenega razloga, ki bi terjal izločitev sodnika. V tem smislu je torej treba pritrditi v izpodbijanem sklepu izraženem stališču o posplošenih očitkih, torej očitkih, ki ne dosegajo take ravni, da bi lahko zasejala upravičen dvom v objektivno in nepristransko odločanje izločevanih sodnic.

8. Prav tako utemeljenega odklonitvenega razloga ni mogoče pripisati trditvam o „vplivnosti“ tožnice, pooblaščene odvetniške pisarne in „dobrim zvezam pri predsedniku Okrožnega sodišča v Kopru.“ Sodniki morajo biti sposobni za objektivno odločanje v vseh sporih, čeprav so stranke župani, funkcionarji političnih strank ali druge znane in vplivne osebe. Razlog za izločitev sodnic bi bil v takem primeru lahko podan le, če bi toženec v predlogu navedel okoliščine, ki bi dokazovale povezavo konkretnih sodnic s tako stranko in s tem vzbudil dvom v objektivno in nepristransko odločitev sodnic z izključnim upoštevanjem strokovnih kriterijev.

9. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba toženca ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Tudi: približno podan, povprečen – SSKJ (DZS, Ljubljana 1994) in Slovenski pravopis(SAZU, Ljubljana 2001).