Jedro

V obravnavanem primeru se dovoljuje gradnja TK kabelske kanalizacije, torej novogradnja, ne pa morebiti tudi odstranitev obstoječe TK infrastrukture. Ker posegi v obstoječe omrežje, bodoči priklopi na novozgrajeno omrežje in okoliščine, ki bodo nastopile zaradi rušitve obstoječih objektov, niso del načrtovane novogradnje, je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi moralo biti v obravnavani zadevi tudi glede njih ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorki A. d.o.o. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo telekomunikacijske (TK) kabelske kanalizacije na tam navedenih zemljiščih v k.o. ... po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki ga sestavljajo v nadaljevanju navedeni načrti in elaborati ter pod ostalimi pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja. Iz II. točke izreka izhaja, da TK priključki objektov niso predmet tega dovoljenja, iz V. točke pa, da se mora obstoječe TK omrežje med povezovalno cesto in tožnikovo zgradbo ohraniti do izgradnje nove TK kabelske kanalizacije, ki bo nadomestila obstoječo in zagotovila nemoteno delovanje obstoječih objektov. Navedeno je še, da njegova rušitev, odstranitev oz. posegi v zvezi s tem omrežjem niso predmet obravnavanega dovoljenja.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se predvidena gradnja nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za dele območij urejanja ŠO 1/2 Šiška, ŠT 1/2 Obvoznica in ŠS 1/6 Zgornja Šiška (Uradni list RS, št. 69/09, v nadaljevanju OPPN). Navedeni poseg, ki se nahaja v prostorski enoti C2 – servisna cesta in katerega trasa poteka po površinah, namenjenih javnemu dobru, izpolnjuje pogoje za gradnjo iz 17. in 24. člena OPPN. Za gradnjo v cestnem telesu javnih cest je investitorka predložila soglasje Mestne občine Ljubljana, kar v skladu s tretjim odstavkom 56. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) šteje tudi kot dokazilo o pravici graditi na teh zemljiščih. Kot je razvidno iz zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, gre v obravnavanem primeru za gradnjo novega objekta in ne za odstranitev obstoječega, v vlogi pa tudi niso navedena zemljišča, po katerih sicer poteka obstoječi TK vod. Poleg tega je investitorka naknadno predložila spremembo projekta, v kateri je izrecno navedeno, da odstranitev obstoječega voda ni predmet tega postopka, na podlagi česar je upravni organ zavrnil tožnikove ugovore v zvezi z odstranitvijo obstoječe infrastrukture.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Pojasnjuje, da je povod za obravnavano gradnjo načrtovana gradnja nakupovalnega centra „...“ (ta ni predmet tega postopka), zaradi katerega bo treba odstraniti del obstoječega stavbnega fonda in preurediti obstoječo komunalno infrastrukturo. Iz podatkov tehničnega poročila Načrta telekomunikacij – zunanji priključki – 6 (dopolnitev v avgustu 2011), ki je del PGD, izhaja, da investitorka sočasno z izgradnjo poslovno trgovinskega objekta predvideva tudi izgradnjo komunalne infrastrukture z zaščito in prestavitvijo obstoječih komunalnih vodov, pri čemer se v omenjenem načrtu obdeluje le izgradnja nove telefonske kabelske kanalizacije v območju južnega roba severne obvoznice. Zaščita in prestavitev obstoječih TK vodov torej niso predmet tega postopka, prav tako tudi ne priključek tožnikovega objekta na omenjene vode. Predmet tega postopka tudi niso razmerja, dogovorjena med tožnikom in investitorko v kupoprodajni pogodbi. Navaja še, da prikazi stanja v načrtih predloženega projekta temeljijo na predloženem geodetskem načrtu s certifikatom, ki prikazuje dejansko stanje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se prvostopenjski organ ni opredelil do njegovih ugovorov, da je investitorka od tožnika kupila zemljišča in objekte, ki skupaj s tožnikovim objektom predstavljajo zaključeno celoto ter da se skozi stare objekte investitorke, ki bodo predmet rušitve, infrastrukturno napaja njegov objekt. Zato meni, da je treba v tem okviru obravnavati tudi izpodbijano gradbeno dovoljenje in da bi morala biti predmet tega postopka tudi rušitev oz. odstranitev obstoječega omrežja, ker da sicer ni jasno, ali mu bo zaradi sporne gradnje TK kabelske kanalizacije sploh omogočeno normalno poslovanje. Izpodbijana odločba investitorki namreč daje pravico, da vzpostavi TK povezavo na drugi strani njegovega objekta glede na obstoječo. Prvostopenjski organ se ni opredelil niti do ugovorov, da v PGD prikazano obstoječe stanje ne odraža dejanskega stanja, zaradi česar je zahteval, da se obstoječe linije, ki jih namerava investitorka odstraniti, vrišejo skladno s stanjem v naravi in da se v projektu prikaže, kako bo speljana primarna povezava do njegove interne povezave (do komunikacijskega centra v sredini objekta). Meni, da je organ zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabil materialno pravo in izdal odločbo, ki jo ni mogoče preizkusiti. Tega v pritožbenem postopku ni odpravil niti upravni organ druge stopnje, saj se ni opredelil do njegovih navedb o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in o nepravilno prikazanem stanju v naravi v načrtih predloženega projekta. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka A. d.o.o. v odgovoru na tožbo obrazloženo zavrača tožbene očitke in predlaga, naj sodišče zavrne toženi zahtevek. Zahteva tudi povračilo stroškov pravdnega postopka (pravilno: upravnega spora) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi sta upravna organa zavrnila tožnikova stališča o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v zadevi in nepravilnem prikazu obstoječega stanja linije povezav telekomunikacijskih naprav v PGD glede na to, da se načrtovana gradnja nanaša na novogradnjo TK kabelske kanalizacije, ne pa tudi na prestavitev ali odstranitev obstoječih TK vodov. V zvezi s tem iz odločb izhaja tudi stališče, da bo na ta način izpolnjen pogoj iz 27. člena OPPN, po katerem mora biti v času gradnje omogočeno nemoteno delovanje sosednjih objektov, torej tudi kar zadeva uporabo telekomunikacij. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe še dodaja: Tožnikovi očitki, da bi se morala upravna organa obeh stopenj opredeliti do uvodoma omenjenih ugovorov, niso utemeljeni. Upravni organ se namreč ni dolžan opredeliti do vsakega tožnikovega stališča, ampak le do tistega, ki je pravno pomembno za odločitev v konkretni zadevi. V obravnavanem primeru ni sporno, da se z izpodbijano odločbo dovoljuje gradnja TK kabelske kanalizacije, torej novogradnja, ne pa morebiti tudi odstranitev obstoječe TK infrastrukture. Zaradi tožnikovih ugovorov v upravnem postopku je to še izrecno ugotovljeno v V. točki izreka gradbenega dovoljenja. Tožnik v tožbi sicer zagovarja stališče, da bi moralo biti o obeh posegih odločeno v enem postopku, za kar pa ne navaja pravne podlage, kar je razumljivo, saj ta ne obstoji. Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se namreč na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja lahko začne gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta. To pomeni, da se za vsakega od navedenih posegov, ki pomenijo gradnjo po 7. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, lahko zahteva in pridobi samostojno gradbeno dovoljenje.

Navedeno pomeni, da tožnikovo stališče, da bi morali biti predmet obravnavanega postopka tudi posegi v zvezi obstoječim omrežjem, temelji zgolj na njegovem dejanskem interesu, ki izvira iz bojazni, da mu bo zaradi načrtovane gradnje in s kasnejšim priklopom na novo zgrajeno infrastrukturo poseženo v njegovo normalno poslovanje. Tožniku kot stranskemu udeležencu v upravnem postopku pa zakon ne zagotavlja varstva dejanskega interesa. To izhaja iz prvega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopke zaradi varstva svojih pravnih (torej ne dejanskih – opomba sodišča) koristi (stranski udeleženec). Po drugem odstavku pa je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist, kar pomeni, da zakon kot tako priznava le korist, ki temelji na materialnem predpisu.

Kot je tožniku pojasnil že prvostopenjski organ (6. stran obrazložitve), predmet tega postopka ni niti gradnja TK priključkov za obstoječe ali predvidene objekte. Sodišče se tudi strinja, da upravni organ ni imel pravne podlage za zahtevo, da bi morala investitorka priključke vključiti v projekt. Način priključevanja oz. pogoji, pod katerimi se bodo obstoječi objekti, med katerimi je tudi tožnikov, priključili na novozgrajeno infrastrukturo, bodo predmet postopkov za izdajo soglasij za priključitev na podlagi pred tem izdanih pogojev za priključevanje posameznega objekta na infrastrukturo.

Ker torej posegi v obstoječe omrežje, bodoči priklopi na novozgrajeno omrežje in okoliščine, ki bodo nastopile zaradi rušitve obstoječih objektov, niso del načrtovane novogradnje, je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi moralo biti v obravnavani zadevi tudi glede njih ugotovljeno dejansko stanje. Iz istega razloga je treba kot pravno nepomembne zavrniti tožbene navedbe o nepravilnem prikazu obstoječih linij, ki da jih namerava investitorka odstraniti oz. zamenjati. Posledično so neutemeljeni očitki, da bi se morala upravna organa do teh navedb opredeliti, saj po povedanem ne gre za okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo skladnosti načrtovane gradnje s prostorskim predpisom (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1) kot pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnik sicer zatrjuje tudi napačno uporabo materialnega prava, ki pa je neobrazložena, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostali tožbeni ugovori, saj niso relevantni za presojo, ali so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 66. člena ZGO-1, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov odgovora na tožbo.