Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodbi o zaposlitvi za določen čas nista bili sklenjeni zakonito, zaradi česar je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas že od sklenitve prve pogodbe dalje. Pri projektnem delu, ki se v obeh obeh pogodbah navaja kot razlog sklenitve, ni šlo za projektno delo po vsebini, ampak za finančni instrument oziroma način plačila, saj tožnica ni opravljala svojega dela v okviru projekta, ampak je šlo za opravljanje rednih delovnih nalog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa z dne 7. 10. 2015 in z dne 25. 11. 2015 nezakonita in se razveljavita; da sta pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2007 in z dne 14. 11. 2008 s pripadajočimi aneksi sklenjeni v nasprotju z zakonom in je sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 5. 4. 2007 dalje; da tožeči stranki 1. 10. 2015 delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja; da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 10. 2015 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanja in ji obračunati mesečno nadomestilo bruto plače, znižano za zneske, prejete iz naslova denarnega nadomestila med brezposelnostjo, odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 853,98 EUR s pp.

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da tožnica ni opravljala dela v okviru projektnega dela, ampak je opravljala redne delovne naloge. Ni pomembno, da so nekateri, ki so bili v istem oddelku zaposleni za določen čas, kasneje sklenili pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas bi treba obravnavati ločeno. Če je tožnica menila, da je bila nezakonita že prva, bi morala tekom njenega trajanja vložiti zahtevo za varstvo pravic ali pa v roku 30 dni po prenehanju prve pogodbe vložiti tožbo. Obe pogodbi sta bili sklenjeni iz zakonitega razloga in po zakonitem postopku. Že iz javnih objav je bilo razvidno, da gre za zaposlitev za določen čas, ter da zaposlitev delno financira Evropska unija. Tožena stranka se sklicuje na različne predpise, ki določajo sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Sklicuje se tudi na sodbo VIII Ips 100/2012, da se lahko pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi projektnega dela sklepa tudi za krajši čas od trajanja projekta. Ob sklepanju druge pogodbe je bil predviden datum zaključka projekta z dnem 30. 9. 2015. Kasnejše podaljšanje trajanje projekta ni podlaga za transformacijo. Sodišče ni upoštevalo sklepov Vlade RS in pristojnih služb. Izvajanje kohezijske politike v Sloveniji je do leta 2015 temeljilo na projektnem organiziranju dela, šele leta 2015, ko je nastopilo tretje programsko obdobje, je vlada izvajanje nalog kohezijske politike pripoznala kot trajne. Sodišče je zaključek o tem, da A. ni bila samostojni projekt, ampak finančni instrument oziroma vir za izplačilo plač zaposlenim po projektu napačno oprlo na del izpovedbe priče B.B., ki je izpovedala, da A. ni projekt sam po sebi, ampak „mavha“ evropskega denarja. Prezrlo je pričanje C.C., ki je bila navedeni nadrejena in je izpovedala, da je šlo za vsebinski projekt. Vsi v oddelku (razen tožnice in še dveh sodelavk), ki so bili zaposleni za določen čas in so opravljali vsebinsko enake delovne naloge, so sklenili pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. S sklepom vlade z dne 26. 2. 2015 je bilo za opravljanje nalog novega projekta, operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014 - 2020, odobrena zaposlitev do 375 oseb za nedoločen čas. Izbrani so bili kandidati, ki so se izkazali kot najbolj strokovno usposobljeni za opravljanje dela, med katerimi ni bilo tožnice. Sploh pa to ni v povezavi z vprašanjem zakonitosti njene zaposlitve za določen čas. Glede sodne razveze je sodišče napačno kot bolj relevantno upoštevalo izpoved B.B., ne pa C.C.. Prva zaradi dvoma v pristranskost ne bi smela biti ključna za presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. S tožnico se poznata še s časa pred sklenitvijo delovnega razmerja, zato je tožnica tudi dobila službo pri toženi stranki, srečujeta se tudi v zasebnem življenju. Glede omenjenega javnega natečaja je ta priča izpovedala, da se je skušala distancirati, kar pa iz zapisnika natečajne komisije ni razvidno. C.C. pa je povedala, da nadaljevanje dela ni možno zaradi porušenega zaupanja, ki izhaja iz tožničinega prepričanja v privilegiranost določenih izbranih kandidatov, da so vnaprej vedeli za vprašanja. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih kršitev postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ne drži pritožbena navedba, da bi tožnica v roku 30 dni za vložitev tožbe iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), šteto od 30. 9. 2015, ko se je iztekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas, lahko pravočasno oziroma dopustno izpodbijala le zakonitost sklenitve te pogodbe, ne pa tudi predhodne. Tožnica v času trajanja prve pogodbe ni bila dolžna vlagati zahtev za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja in tudi ne vložiti tožbe v roku 30 dni od izteka te pogodbe. Kadar gre za zaporedno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, je glede vseh teh pogodb v sporu iz naslova transformacije dopustno direktno sodno varstvo v roku 30 dni od izteka zadnje pogodbe, kot je to uveljavljala tožnica v tem sporu.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 3. 2007 in z dne 14. 11. 2008 (s pripadajočimi aneksi) nista bili sklenjeni zakonito, zaradi česar je ugotovilo obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas že od sklenitve prve pogodbe dalje. Glede projektnega dela, ki se v obeh obeh pogodbah navaja kot razlog sklenitve1, je namreč ugotovilo, da ni šlo za projektno delo po vsebini, ampak za finančni instrument oziroma način plačila, saj tožnica ni opravljala svojega dela v okviru projekta, ampak je šlo za opravljanje rednih delovnih nalog. Ker so v tovrstnih sporih ključne dejanske ugotovitve o vsebini dela, pritožba neutemeljeno poudarja formalne ovire, ki naj bi preprečevale sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas ter dopuščale zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

8. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo izvedene dokaze in dokazno oceno v zvezi z vprašanjem, kakšne naloge je v spornem času opravljala tožnica, ali je šlo za projektno delo ali pa za opravljanje nalog, ki predstavljajo redne naloge tožene stranke. Ugotovilo je, da so vsebinsko enaka dela kot tožnica (preverjanje zahtevkov za povračilo) opravljali tudi drugi zaposleni, nekateri zaposleni za določen, drugi za nedoločen čas. Pravilno je zaključilo, da tožnica svojega dela ni opravljala v okviru projekta, ampak je opravljala redne naloge iz delovnega procesa tožene stranke. Šlo je za vsebinsko istovrstne delovne naloge na področju kohezijske politike v Sektorju D., Oddelku E., ne glede na trajanja in izvajanje posameznih programskih obdobij. Vsi v oddelku (razen tožnice in še dveh sodelavk), ki so bili zaposleni za določen čas in so opravljali vsebinsko enake delovne naloge, so sklenili pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer je šlo gre še dalje za delovne naloge, ki jih je pred tem opravljala tožnica - za nadaljnje izvajanje nalog na področju kohezijske politike. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem še poudarilo, da je tožnica ob prenehanju delovnega razmerja izvedla primopredajo nalog, kar pomeni, da se njeno delo ni zaključilo z datumom, ko naj bi se zaključil projekt. Vse navedeno kaže na to, da je tožnica opravljala naloge, ki so pri toženi stranki stalne, ne pa vezane na trajanje določenega projekta. Torej je vseskozi obstajala trajna potreba po tožničinem delu, ni šlo le za časovno omejeno projektno delo.

9. Sodišče prve stopnje je poleg ugotovitve, da tožničino delo ni imelo lastnosti začasnosti in je bilo del rednega delovnega procesa, sledilo še izpovedi priče B.B., da projekt A. niti ni bil vsebinski projekt, ki bi pomenil projektno organizirano delo, ampak vir financiranja za plače zaposlenih ter ostale stroške, ki se črpajo iz evropskih sredstev. Pritožba s sklicevanjem na programska obdobja in izpolnjevanje formalnih pogojev v zvezi s tem, o čemer je izpovedala tudi priča C.C., ne more omajati zaključka o tem, da je šlo po vsebini za način financiranja. Ker to ni zakonit razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, je podana podlaga za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Glede na to, da v primeru spornega projekta ni šlo za projektno organizirano delo, ampak način financiranja, ni relevanten primer VIII Ips 100/2012, da se lahko pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi projektnega dela sklene tudi za krajši čas od trajanja projekta.

10. Tožena stranka v pritožbi v zvezi z omenjenimi zaposlitvami za nedoločen čas v letu 2015 navaja, da so bili izbrani kandidati, ki so se izkazali kot najbolj strokovno usposobljeni, med njimi pa ni bila tožnica. Ob tem sama pravilno navaja, da to niti ni v povezavi z vprašanjem zakonitosti tožničine zaposlitve za določen čas. To pa pomeni, da tudi vsebina tožničine pritožbe zoper izbirni postopek, ki ni v zvezi s predmetom spora, obenem pa je šlo za uporabo legitimnih pravnih sredstev, ne more biti ključna podlaga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Tožena stranka je v zvezi s predlogom za sodno razvezo navajala, da so zaradi tožničinih očitkov glede nezaupanja v strokovnost in zakonitost pri izvedbi javnih natečajev za izbiro novih sodelavcev ter zaradi njenega subjektivnega prepričanja v privilegiranosti določenih sodelavcev, odnosi tako skrhani, da je porušeno zaupanje in spoštovanje, kar onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer smiselno izpostavilo, da je sledilo priči B.B., ki je bila tožnici neposredno nadrejena (in je izpovedala, da tožničine pritožbe niso vplivale na njen odnos do tožnice), ne pa priči C.C., ki je kot vodja sektorja potrdila navedbe tožene stranke. Ker pa že te navedbe niso takšne narave, da bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, so posledično toliko manj relevantne pritožbene navedbe o pristranskosti priče B.B. (ki da je s tožnico ne le v službenih, ampak tudi v zasebnih odnosih), kot tudi navedbe o nujnosti upoštevanja izpovedi priče C.C. o porušenem zaupanju zaradi vsebine pritožb v izbirnih postopkih.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).