Jedro

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ), pri čemer pa se dolg ne pripozna le z upniku dano izjavo, marveč se dolg lahko pripozna tudi posredno, s konkludentnimi dejanji (drugi odstavek 364. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.959,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – Centralni oddelek za verodostojno listino VL 71145/2017 z dne 10.8.2017 v veljavi tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki znesek v višini 322.314,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2017 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2017 do plačila, višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 0,02 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.5.2017 dalje do plačila pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 25.327,42 EUR s pp.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da je dokazni postopek pokazal, da terjatev tožeče stranke v vtoževani višini ne obstaja, ampak je posledica napačnega oblikovanja manjka virov v otvoritveni bilanci tožeče stranke. Tožena stranka je ves čas izražala pomisleke, začenši z dopis z dne 16.5.2011. Tako je pozivala tožečo stranko, naj pojasni, kdaj in zakaj je do manjka virov prišlo ter na kakšen način je tožeča stranka zagotavljala domneven manjko virov, to je razliko med vrednostjo na toženo stranko prenesene infrastrukture in virov zanjo. Terjatev dejansko izvira iz obdobja ob ustanovitvi tožene stranke in je posledica napačne delitve obveznosti med občinama ustanoviteljicema tožeče stranke, to je med toženo stranko in Mestno občino Nova Gorica. Ta delitev je bila brez pravne podlage. Vtoževana terjatev ni nikoli obstajala, ampak je njen računovodski nastanek zgolj posledica opisane napake ob razdelitvi infrastrukture in virov zanjo med toženo stranko in Mestno občino Nova Gorica v otvoritveni bilanci tožeče stranke, sestavljeni ob ustanovitvi tožene stranke, in sicer vse v škodo tožene stranke in v korist soustanoviteljice Mestne občine Nova Gorica. V tej zvezi pritožba opozarja na pripis ob podpisu Priloge št. I k pogodbi. Prav tako pritožba opozarja na dopis z dne 16.5.2011. Župan tožene stranke ni nikoli brezpogojno, določno in jasno pripoznal obstoja obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, ampak je vedno izražalo pridržke do omenjene terjatve. Vsakršna pripoznava dolga in omejen doseg, ki je povezan zlasti z zastaranjem. Ta pripoznava ne predstavlja samostojnega pravnega temelja za plačilo morebitne pripoznane terjatve in temelj za plačilo ostaja osnovno pogodbeno razmerje. Ključno je prav to osnovno razmerje, saj brez njega dolg v resnici ne obstaja. Iztoževana terjatev je zastarala. Dopis tožene stranke z dne 8.9.2015 v povezavi z revizijskim poročilom ne prestavlja samostojnega veljavnega dogovora. Izvedensko mnenje potrjuje utemeljenost podanega ugovora pasivne legitimacije tožene stranke. Kapital tožeče stranke bi se moral razdeliti po legi infrastrukture, to je na enak način kot sredstva, kar je predvidevala delitvena bilanca med občinami. Namesto tega pa so se obveznosti brez kakršnekoli pravne podlage med navedenimi občinami razdelile po drugačnem ključu od sredstev, in sicer v skladu z deleži, navedenimi v točki 11 sklepa številka II tožene stranke z dne 20.12.2001. Ta ključ pa je bil predviden le za delitev kasneje ugotovljenega premoženja, pravic in obveznosti. V tej zvezi je izvedenka potrdila, da se je infrastruktura prenašala po nahajališčih, obveznosti pa po obstoječem stanju. Zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka delitveni ključ zgolj upoštevala, je očitno zmoten, saj je v nasprotju z vsebino sklepa II tožene stranke z dne 20.12.2001. Da je bila terjatev pripoznana, je tožeča stranka prvič navedla šele v pritožbi z dne 29.7.2019, torej prepozno. Pritožba opozarja, da mora biti pripoznava jasna, nepogojna in določna, usmerjena mora biti tudi proti upniku in ne proti tretjemu. Vsi ti pogoji v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. V tej zvezi se pritožba sklicuje na zaključni račun, ki sploh ni bil usmerjen proti upniku. Prav tako mora biti odpoved zastaranju nepogojno, kar v konkretnem primeru ni bilo. Pritožba opozarja tudi na postopkovne kršitve, zlasti v primeru izvajanja dokazovanja dejstev s sodnim izvedencem. V konkretnem primeru so podane tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer pritožba opozarja na kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, in na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so Občina Šempeter – Vrtojba, Občina Brda in Občina Miren – Kostanjevica kot najemodajalci in tožeča stranka kot najemnik 28.12.2009 sklenile Pogodbo o poslovnem najemu infrastrukture in izvajanju gospodarske javne službe (priloga A3 in A4), pri čemer je tožeča stranka vso infrastrukturo po stanju na dan 31.12.2009 prenesla na omenjene občine. V skladu s 35. členom omenjene pogodbe sta pravdni stranki najkasneje 16.5.2011 sklenili dogovor (Priloga I k Pogodbi o poslovnem najemu – priloga A5 in A6), ki je sestavni del Pogodbe o poslovnem najemu, da ima tožeča stranka do tožene stranke iz naslova izročene infrastrukture denarno terjatev v višini 322.314,02 EUR. Iz dopisa tožene stranke z dne 16.5.2011 (priloga A6) je jasno razvidno, da je bil omenjeni dogovor o višini denarne terjatve iz naslova prenosa infrastrukture sklenjen brez kakršnihkoli pogojev ali omejitev. V omenjenem dopisu je namreč župan tožene stranke jasno in nedvoumno izjavil, da potrjuje ugotovitve o višini terjatev in obveznosti iz omenjene Priloge I, ki je sestavni del Pogodbe o poslovnem najemu, in sicer ne glede na to, da omenjene denarne terjatve ni mogoče realno preveriti. Iz tega razloga je po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je omenjena denarna terjatev zapadla v plačilo najkasneje na dan 16.5.2011, ko je bila sklenjena omenjena Priloga I (289. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Teh prepričljivih in dokazno podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje pritožbena izvajanja tožene stranke ne zmorejo ovreči, pri čemer zato tudi pritožbena kritika v smeri oporekanja izvedenskemu delu sodne izvedenke (glede na pogodbeni dogovor o denarni terjatvi) sploh ni pravno relevantne narave.

7. Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (prvi odstavek 364. člena OZ), pri čemer pa se dolg ne pripozna le z upniku dano izjavo, marveč se dolg lahko pripozna tudi posredno, s konkludentnimi dejanji (drugi odstavek 364. člena OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v obravnavanem primeru prišlo znotraj teka zastaralnega roka do pretrganja zastaranja, in sicer na dan 31.12.2014, ko sta računovodstvi pravdnih strank v izpisu odprtih postavk (priloga A16) pisno in jasno potrdili, da ima na ta dan tožeča stranka do tožene stranke denarno terjatev v iztoževani višini. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno zaključilo, da so usklajevanja in potrjevanja te denarne obveznosti sicer potekale med računovodstvi obeh pravdnih strank, vendar jih je naknadno (na konkludenten način) potrdil sam župan tožene stranke na način, da je bilo stanje po omenjenem izpisu odprtih postavk vključeno v njegov predlog zaključnega računa občine za leto 2015, ki ga je občinski svet nato tudi sprejel (priloga A22)1. Pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ). Z odobritvijo je namreč pogodba veljavno sklenjena, saj odobritev učinkuje za nazaj. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče nikakor ne more slediti pritožbenim očitkom tožene stranke, zlasti v smeri, da predlog župana in sprejem zaključnega računa nista bila pravna akta z izraženo voljo, usmerjeno proti tožeči stranki.

8. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z izjavo, dano v dopisu z dne 23.9.2015 (priloga A25) odpovedala zastaranju (prvi odstavek 341. člena OZ). Resda mora biti v skladu z uveljavljeno sodno prakso pripoznava nepogojna, vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu pravilno upoštevalo, da se je v obravnavani zadevi odložni pogoj izpolnil. Omenjena pripoznava je bila namreč dana pod pogojem, da vtoževana terjatev ne bo več sporna, če jo bo potrdil pooblaščeni revizor. Ta revizor pa je nato utemeljenost te denarne terjatve v celoti potrdil (priloge A22 do A26), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Če je izjava dana pod odložnim pogojem in se pogoj izpolni, učinkuje izjava od trenutka, ko je bila dana (smiselna uporaba določbe drugega odstavka 59. člena OZ), torej na način, kot da pogoja sploh ni bilo.

9. Prav tako pritožbeno sodišče ni sledilo ugovoru napačne pasivne legitimacije. Po mnenju tožene stranke je bil namreč napačno uporabljen ključ delitve med Mestno občino Nova Gorica in toženo stranko. V razmerju do tožeče stranke pa po oceni pritožbenega sodišča ta ključ sploh ni pravno pomemben, saj izhaja iztoževana terjatev tožeče stranke do tožene stranke iz že prej opisane pogodbene podlage. Prav tako ni utemeljen pritožbeni razlog v smeri, da je bilo procesno gradivo, dano v fazi pritožbe zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje in v fazi ponovitvenega postopka pred sodiščem prve stopnje, prepozno in ga zato sodišče prve stopnje sploh ne bi smelo upoštevati. V tej zvezi je namreč treba upoštevati, da pritožnik niti ni pojasnil, zakaj je dopustitev tega gradiva v ponovnem sojenju kakorkoli zavlekla reševanje spora (tretji odstavek 286. člena ZPP).

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Glede na povedano je pravilna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

12. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.959,93 EUR s pp (za odgovor na pritožbo 2625 odvetniških točk, 2% za materialne izdatke ter 22% DDV).

1 Enako velja to za poslovno leto 2013 in 2014, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.