Jedro

Oškodovancu prizadejane poškodbe na način, ki je razviden iz analize posnetka nadzornih kamer so nedvomno, kot pravilno nakazuje pritožba, plod takratnega nenadnega skupnega in usklajenega agresivnega ravnanja neznancev, ki se jim je spontano pridružil mld. G. G., saj je prav tako njihovo ravnanje privedlo do situacije, da je oškodovanec obležal na tleh hudo poškodovan. Zato ima prav pritožba, da sploh ni relevantno, kateri od aktivnih napadalcev, med katerimi je sicer bil tudi mld. G. G., konkretno je oškodovancu prizadejal z brcami v obraz take poškodbe. Bistveno namreč je, ali so vsi sodelujoči v napadu na oškodovanca v obravnavanem primeru, kot utemeljeno navaja pritožba, vsak na svoj način prispevali k izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ki se je izkazalo s hudimi poškodbami na tleh ležečega oškodovanca.

Izrek

Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v senatu za mladoletnike zoper st. mld. G. G., ki je sedaj že polnoleten, na podlagi drugega odstavka člena 483 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavilo kazenski postopek zaradi storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku člena 123 KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom člena 20 KZ-1 in posledično na podlagi prvega odstavka člena 96. člena ZKP v zvezi s členom 451 ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. - 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP ter potrebni izdatki mladoletnika in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun. V skladu s tretjim odstavkom člena 105 ZKP pa je oškodovanca M. Š. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 40.000,00 EUR napotilo na pot pravde.

2. Taki odločitvi nasprotuje okrajna državna tožilka v pravočasno vloženi pritožbi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s členom 373 ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da sicer sedaj že polnoletnemu G. G., na podlagi člena 74 KZ izreče vzgojni ukrep v obsegu, kot je bil s strani državnega tožilstva konkretiziran na glavni obravnavi.

3. Zoper tako vloženo pritožbo je podala odgovor zagovornica st. mld. G. G., odvetnica J. G., ki izpostavlja, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen, saj pritožba v nasprotju s posnetki in fotografijami, ki jih je prvostopno sodišče izdelalo na podlagi posnetkov nadzorne kamere neutemeljeno postavlja trditev, da je iz njih jasno razvidno, da je mld. storilec, skupaj z drugimi napadel oškodovanca, oziroma, da so ga skupaj brcali, saj slednje iz posnetka sodelovanja med mld. storilcem G. G. in ostalimi neznanci, ki so oškodovanca obrcali, ni razvidno, zato posnetki nadzorne kamere v celoti razbremenijo st. mld. G. G., kar je skladno tudi z izpovedbo priče S. N. in samim zagovorom mld. storilca G. G. Zato predlaga, da se pritožba okrajne državne tožilke zavrne kot neutemeljena, s stroški sestave tega odgovora na pritožbo pa se obremeni proračun.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijano sodbo v bistvenem povzelo zagovor takrat ob storitvi kaznivega dejanja mladoletnega storilca, izpoved oškodovanca M. Š. in prič K. K., S. N., A. K., S. G. in R. K. in analiziralo posnetek nadzorne kamere ter nato na podlagi tega posnetka in izdelanih fotografij ter dokazne ocene tako izvedenih dokazov zaključilo, da ključni dokaz o dogajanju v kritičnem času niso zagovor mladoletnega storilca in izpovedbe prič K. K. in M. Š., temveč posnetek nadzorne kamere, iz katerega je razvidno dogajanje, ki ga je potrdila tudi priča S. N. v svoji izpovedbi. Ugotovilo je, da je bil oškodovanec tisti, ki se je v kritičnem času pred lokalom Caffe bar ... zapletel v prepir z neznancem v modri jakni, ki pa ni bil mld. storilec G. G. Ko pa je bil oškodovanec podrt na tla (za parkiranim vozilom), pa ga je več fantov brcalo v glavo in telo. Ocenilo je, da posnetek nadzornih kamer ne potrjuje, da je takrat mld. G. G. skupaj z drugimi fanti brcal oškodovanca v obraz, saj na posnetku tudi ni razvidno njegovo obračunavanje z oškodovancem, torej, da ga je brcal in pri tem tudi zadel, niti ni razvidno, kam so bile brce locirane. Ob dokazni oceni izpovedb prič S. N. in K. K. pa je na podlagi analiziranega posnetka nadalje zaključilo, da sicer, da ni dvoma, da je oškodovanec M. Š., ležeč na tleh, bil obrcan s strani skupine fantov, vendar pa ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je bil prav mld. storilec G. G. tisti, ki je v sodelovanju z ostalimi neznanci brcal oškodovanca v obraz, ker je bilo udarcev oziroma brc s strani takrat navzočih neznancev v predel oškodovančevega obraza več, istočasno pa še ugotavlja, da pa je takrat mld. G. G. zagotovo vsaj enkrat brcnil proti na tleh ležečemu oškodovancu, ko je stal v njegovi neposredni bližini. Zato je zaradi obstoja dvoma, da je mld. G. G. skupaj z drugimi brcal oškodovanca v obraz na podlagi določbe drugega odstavka člena 483 ZKP kazenski postopek zoper takrat mladoletnega storilca ustavilo, pri tem pa še izpostavilo njegovo siceršnjo osebnostno urejenost. 6. Takim razlogom državna tožilca oporeka z navedbami, da je sprejeta odločitev v izpodbijanem sklepu v nasprotju z ugotovljeno sodno prakso1 v primerih, ko več storilcev sočasno in na enak način telesno napade oškodovanca na način, da se njihovo delovanje vzajemno dopolnjuje in gre v takih primerih za situacijo, ko gre za skupno izvršitev kaznivega dejanja, pri čemer tudi ni pomembno, katero in kakšno poškodbo je povzročil posamezni udarec katerega od storilcev. Utemeljeno izpostavlja, da ob tem, ko sodišče prve stopnje skladno s posnetkom nadzorne kamere na eni strani zanesljivo ugotavlja, da je takrat mld. G. G. stal v neposredni bližini na tleh ležečega oškodovanca in ga (vsaj) enkrat brcnil v smer, kjer je ležal, pa se po drugi strani zaključek sodišča, ko nato istočasno podvomi, da pa je ta brca tudi zadela oškodovanca, izkaže za neprepričljiv ne le v objektivnem, temveč tudi v subjektivnem smislu, ko zaključuje, da se mld. storilec ni zavedal skupnega delovanja z znanimi osebami in zato v poškodovanje oškodovanca ni vsaj privolil. Take pritožbene navedbe so utemeljene.

7. Iz dne 15. 4. 2021 modificiranega predloga državne tožilke za izrek vzgojnega ukrepa izhaja očitek mladoletnemu storilcu, da je na navedeni lokaciji kritičnega dne skupaj z drugimi neugotovljenimi osebami na tleh ležečega oškodovanca M. Š. brcal v obraz, da je slednji utrpel hudo telesno poškodbo, dejanje pa je bilo storjeno v sostorilstvu z neznanimi osebami.

8. Iz ustaljene sodne prakse2 izhaja, da je sostorilstvo po objektivni plati možno v dveh oblikah, to je v skupni izvršitvi dejanja, (-) ko vsak sostorilec uresničuje del zakonitih znakov kaznivega dejanja in pa tudi (-) v primerih, ko kak sostorilec sam neposredno ne uresniči zakonskega znaka kaznivega dejanja, je pa njegov prispevek odločilen. Torej je o sostorilstvu govora takrat, ko se kaznivo dejanje izvršuje skupno, ali sukcesivno. Običajno, kot izhaja iz sodne prakse gre za sostorilstvo po predhodnem dogovoru med sostorilci, ni pa izključeno, da do soglasja oziroma konkludentnega dogovora o storitvi kaznivega dejanja med sostorilci pride šele takrat, ko se je dejanje že začelo izvrševati in celo, ko med udeleženci ni prav nobenega predhodnega dogovarjanja oziroma usklajevanja in pride do spontanega izvrševanja kaznivega dejanja. V takih primerih pa je pomembna ugotovitev okoliščin, da je tisti, ki izvršuje skupaj z drugimi kaznivo dejanje, vsaj privolil, da njegovo ravnanje kot dopolnitev privede do prepovedane posledice, oziroma, ali je obstajala volja vseh udeleženih za dosego nekega cilja, saj se pri sostorilstvu vsakemu udeležencu (sostorilcu) pripišejo ravnanja drugih, kot bi bila njegova.

9. Tudi obravnavani primer, kot pravilno nakazuje pritožba, ki je nazorno razviden iz posnetka nadzorne kamere je takšen, ki kaže na spontano skupno delovanje takrat navzočih pred lokalom, ko je najprej prišlo do prerivanja oškodovanca z neznancem, nakar pa se je dogajanje preselilo pred zadnji del parkiranega vozila pred lokalom, ko je oškodovanec že ležal na tleh. Takrat pa, kot je ugotovilo že prvo sodišče, spontano steče k gruči takrat še mld. storilec G. G. in vsaj enkrat v takem spontanem napadu na oškodovanca le-tega tudi brcne. Zato se je strinjati s pritožbenim stališčem, da je šlo v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da se je takrat mld. G. G. brez, da se je popreje sploh zapletel v spor z oškodovancem, spontano pridružil neznancem, ki so na tleh ležečega oškodovanca obrcali, saj ga je brcnil tudi sam in se po sunkoviti brci v oškodovanca tudi ni takoj odstranil. Zato so neprepričljivi in z ničemer podprti zaključki v izpodbijanem sklepu, da zgolj zato, ker ni mogoče natančno ugotoviti, da je prav mld. G. G. brcal oškodovanca v obraz (čeprav iz ugotovitev v izpodbijanem sklepu na podlagi posnetka nadzorne kamere izhaja, da je brcnil proti na tleh ležečemu oškodovancu) in ne le v telo, obstaja dvom, da je hudo telesno poškodbo skupaj z neugotovljenimi osebami povzročil prav mld. G. G. Oškodovancu prizadejane poškodbe na način, ki je razviden iz analize posnetka nadzornih kamer so nedvomno, kot pravilno nakazuje pritožba, plod takratnega nenadnega skupnega in usklajenega agresivnega ravnanja neznancev, ki se jim je spontano pridružil mld. G. G., saj je prav tako njihovo ravnanje privedlo do situacije, da je oškodovanec obležal na tleh hudo poškodovan. Zato ima prav pritožba, da sploh ni relevantno, kateri od aktivnih napadalcev, med katerimi je sicer bil tudi mld. G. G., konkretno je oškodovancu prizadejal z brcami v obraz take poškodbe. Ali še drugače povedano, v takih primerih ni potrebno, da bi moralo biti natančneje ugotovljeno, ali je morda brca mld. storilca G. G. oškodovanca zadela v obraz ali pa (le) v telo in mu na ta način prizadejala hudo telesno poškodbo. Bistveno namreč je, ali so vsi sodelujoči v napadu na oškodovanca v obravnavanem primeru, kot utemeljeno navaja pritožba, vsak na svoj način prispevali k izpolnitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ki se je izkazalo s hudimi poškodbami na tleh ležečega oškodovanca. V takih primerih pa se tudi zavest in volja vseh neznancev mora nanašati na skupen cilj3 in je konkretizacija ravnanja vsakega posameznika nerelevantna, kar prav tako utemeljeno podkrepi pritožba z navedbami, da je v obravnavanem primeru šlo za sočasno in vzajemno delovanje skupine, ki se ji je zavestno priključil tudi takrat mld. G. G., ki je oškodovanca M. Š. iz neposredne bližine prav tako brcal. 10. Povedano pomeni, da ima pritožba prav, da je prvo sodišče ključna dejstva, ki so sicer razvidna iz posnetka nazorne kamere dokazno ocenjevalo premalo kritično in ob spregledu obstoječe sodne prakse, ki v takih primerih, kot je tudi obravnavani, ne terja opredelitve natančnejše vloge oziroma prispevka posameznega storilca k storitvi kaznivega dejanja. Iz teh razlogov je dejansko stanje v izpodbijanem sklepu, kot utemeljeno trdi pritožba, ugotovljeno zmotno. Ob tem pa je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na siceršnjo socialno urejenost mladoletnika tudi spregledalo, da je takrat mld. G. G. že bil obravnavan kot mladoletnik v postopku o prekršku in sicer zaradi prekrška po prvem odstavku člena 6 Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), ko mu je s sklepom o prekršku Okrajnega sodišča v Celju opr. št. PR 872/2018 z dne 25. 9. 2018, ki je postal pravnomočen 20. 10. 2018 bil izrečen vzgojni ukrep ukor (člen 35 ZP-1). Takšen prekršek pa je bil storjen v istem letu, kot kaznivo dejanje, ki je predmet tega postopka, kar prav tako terja s strani sodečega sodišča ustrezno opredelitev do okoliščin, na podlagi katerih je mogoče sklepati o siceršnji socialni urejenosti mladoletnika, ki je v tem času postal polnoleten.

11. Zaradi navedenega je dejansko stanje v izpodbijanem sklepu ugotovljeno zmotno, kar je ob smiselni uporabi določbe petega odstavka člena 392 ZKP terjalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

12. V ponovljenem postopku se bo moralo prvo sodišče pri ponovitvi izvedenih dokazov osredotočiti na ključni materialni dokaz, to je na posnetek nadzorne kamere, katerega bo moralo ponovno analizirati in ugotoviti natančno dogajanje v kritičnem času, nato pa s pravilno dokazno oceno ter ob upoštevanju predhodno navedene obstoječe sodne prakse znova presoditi, ali je očitek takrat mld. storilcu G. G. o storitvi očitanega mu kaznivega dejanja, storjenega v sostorilstvu utemeljen ali ne in posledično presoditi, ali je glede na določbo člena 75 KZ na mestu izrek predlaganega vzgojnega ukrepa.

1 Odločbi VS RS Kp 1/1999 z dne 11. 11. 1999 in VSL III Kp 41440 z dne 19. 9. 2019. 2 Tako sodba VS RS opr. št. I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020. 3 Več o tem v sodbi VS RS opr. št. I Ips 9199/2012 z dne 15. 1. 2015 in opr. št. I Ips 26606/2016 z dne 10. 10. 2019 in v članku M. A. Sostorilstvo v primežu teoretičnih modelov in praktičnih izzivov, Pravnik, št. 5-6/2019.