Jedro

Ker je določba 4.odst. 215.čl. KZ milejša od določbe 5.odst. 169.čl. KZ-77, je preiskovalni sodnik ob nadaljevanju postopka dejanje opredelil po 4.odst. 215.čl. veljavnega KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obd. D.L. je v teku kazenska preiskava pri Okrožnem sodišču v Kopru zaradi kaznivega dejanja zatajitve po 1. in 4. odstavku 215. člena KZ. Obdolženec je v priporu iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pripor pa teče od 7.10.1998 od 12. ure dalje, ko je bil obdolženec na podlagi tiralice izsleden in mu je bila vzeta prostost. Z uvodoma navedenim sklepom pa je bil zoper obdolženca pripor iz istega pripornega razloga podaljšan do 7.12.1998. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obdolženca dne 18.11.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 420. člena ZKP, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da izpodbijani sklep odpravi kot nezakonit in obdolženemu L. nemudoma odpravi pripor, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma Višjemu sodišču v Kopru. V obrazložitvi zahteve zagovornik ponavlja vsebino predlogov in pritožb zoper sklepe preiskovalnega sodnika v teku tega kazenskega postopka ter sklepe zunajobravnavnega senata, kakor tudi sklep pritožbenega sodišča in navaja, da pristojni tožilec od preiskovalnega sodnika ni bil opozorjen, da mora uskladiti svoje predloge oziroma zahteve z veljavno zakonodajo v zvezi z odreditvijo pripora in uvedbo preiskave zoper obd. L., s čemer je podana kršitev 550. člena ZKP, ko bi moralo tiralico povleči (očitno preklicati) ali postopek ustaviti ter obdolženca izpustiti na prostost. Sodišče ni upoštevalo zagovornikove pripombe, da pripor ne more biti odrejen na podlagi neveljavnega ZKP, pri čemer se zagovornik sklicuje na določbo 565. člena veljavnega ZKP. Opozarja tudi na vztrajanje pri sklepu o uvedbi preiskave zaradi kaznivega dejanja po 5. odstavku 196. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77), ki ni več v veljavi glede na 390. člen veljavnega KZ, ko doslej nobeno sodišče ni modificiralo pravne kvalifikacije. Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo pritožbene ugovore zagovornika s stališčem, da se v pritožbi ukvarja z vprašanji pravne in dejanske narave, o katerih v tej fazi pritožbeno sodišče ne more odločati, kar pa je po mnenju zagovornika zmotno, saj mora sodišče ves čas spoštovati zakone, ustavo in vse druge sprejete mednarodne konvencije v Republiki Sloveniji. Zagovornik še meni, da so obdolžencu kršene pravice iz 1. odstavka 5. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin, ko se sme pripor odrediti le na podlagi veljavnega zakona in v postopku, ki je predpisan z zakonom. Sodišče pa je ravnalo v obravnavanem primeru v nasprotju z navedeno določbo.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obd. D.L. ni utemeljena. Pri tem opozarja na vsebino zahteve za preiskavo glede na čas vložitve, ko naj bi bila vrednost zatajenega avtomobila 600.000,00 SIT ob takratni opredelitvi velike vrednosti zatajene stvari, ki je znašala nad 486.705,00 SIT, sicer pa naj bi bil zatajeni avto vreden po podatkih spisa 1,122.090,00 SIT. Za odločanje o priporu je pomembna ugotovitev o obstoju utemeljenega suma, da je bilo kaznivo dejanje storjeno po 215/IV členu KZ, ki se v rednem kazenskem postopku preganja po uradni dolžnosti, kar je sodišče utemeljeno storilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi očitana kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, Ustave in kazenskega zakona ni podana. Ne glede na spremembo kazenske zakonodaje je dejanje, ki je predmet kazenske preiskave v obravnavanem kazenskem postopku, kot je opisano v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave in povzeto v izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora, kaznivo dejanje po veljavnem kazenskem zakonu in sicer po 4. odstavku 215. člena KZ. Glede na določbo 3. člena Kazenskega zakonika se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, če pa se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni enkrat ali večkrat, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Glede na čas storitve očitanega kaznivega dejanja, 2.7.1991, je glede na takrat veljavni KZ-77 bilo dejanje opredeljeno po 5. in 1. odstavku 169. člena tega zakona in je imelo vse objektivne in subjektivne znake takrat veljavnega kazenskega zakona. Ob izsleditvi obdolženega D.L. po tiralici je v veljavi KZ, po katerem je v 4. odstavku 215. člena dejanje, ki je predmet kazenske preiskave, prav tako inkriminirano kot kaznivo dejanje zatajitve stvari velike vrednosti. Glede na 3. točko 13. odstavka 126. člena KZ je šteti za veliko premoženjsko korist vrednost, ki presega 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu. Ob v sklepu postavljeni vrednosti zatajenega predmeta - osebnega avtomobila - 600.000,00 SIT glede na čisto povprečno plačo v gospodarstvu v letu 1991 v obdobju avgust - oktober 1991 je navedeni znesek predstavljal 53 povprečnih čistih plač v gospodarstvu in je tako pravna opredelitev glede na čas storitve po 4. odstavku 215. člena KZ kot milejšem kazenskopravnem predpisu pravilna. Ker je dejanje, ki je predmet te kazenske preiskave kaznivo dejanje tudi po veljavnem KZ, ni pravnih ovir za nadaljevanje kazenske preiskave ne glede na to, da okrožni državni tožilec svoje zahteve za preiskavo ni prilagodil novi kazenski zakonodaji. Sodišče ni vezano na pravno presojo dejanja, ki jo je navedel tožilec (10. odstavek 169. člena ZKP-77). Glede na to, da je določba 4. odstavka 215. člena KZ milejša od določbe 5. odstavka 169. člena KZ, je preiskovalni sodnik ob nadaljevanju postopka dejanje opredelil po 4. odstavku 215. člena veljavnega KZ. To pravno opredelitev predmeta kazenske preiskave je povzel tudi zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča, kakor tudi pritožbeno sodišče. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

Prav tako ni podana očitana kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivala na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora in sklepa pritožbenega sodišča o zavrnitvi zagovornikove pritožbe. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje je pri odločanju o podaljšanju pripora do vključno 7.12.1998 uporabilo določbe veljavnega Zakona o kazenskem postopku, ki je začel veljati 1.1.1995, ko je nehal veljati prejšnji Zakon o kazenskem postopku z novelami (565. člen). Procesna dejanja preiskovalnega sodnika, zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča so opravljena v skladu z veljavno procesno zakonodajo glede na čas izvajanja posameznih procesnih dejanj. Pri tem Vrhovno sodišče opozarja na uporabo veljavnega Zakona o kazenskem postopku o tem, ko je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora in je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 9.10.1998 po uradni dolžnosti sklep Temeljnega sodišča v Koopru, enote v Kopru z dne 12.10.1992, spremenil tako, da je pripor zoper obdolženega D.L. odredil iz pripornega razloga po 1. točki 2. odstavka 201. člena ZKP, torej po veljavni pravni podlagi. Vsa zagovornikova izvajanja v zahtevi za varstvo zakonitosti v tej smeri so tako brezpredmetna, saj tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče ves čas postopka uporabljata veljavno procesno zakonodajo glede na čas oprave posameznih procesnih dejanj. Prav tako ni glede odreditve pripora podana zatrjevana kršitev 1. odstavka 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.