Jedro

V primeru, če je temeljni izločilni kriterij in vrstni red kriterijev za ohranitev zaposlitve v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev v panožni kolektivni pogodbi drugačen, kot v 13. čl. SKPG, je pri presoji zakonitosti postopka ugotavljanja trajno presežnih delavcev treba upoštevati določbe panožne kolektivne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika A.A. in potrdilo sklepe tožene stranke z dne 21.1.1994, 7.4.1994 in 15.6.1994. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prišlo do zaključka, da je potrebno upoštevati vrstni red kriterijev, kot so določeni v SKPG in je zato presojalo zakonitost pravilnika o ugotavljanju presežnih delavcev in zagotavljanju njihove materialne varnosti v B.B. in 11. člen organizacijskega predpisa o ugotavljanju delovne uspešnosti tožene stranke, izhajajoč iz te temeljne opredelitve. V zvezi s to presojo bi sodišče prve stopnje lahko le ugotovilo, da so akti tožene stranke nezakoniti in še vedno v nasprotju s SKPG. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka po 11. členu organizacijskega predpisa, ki ga je sprejela dne 11.5.1993, smela določiti prag delovne uspešnosti. SKPG namreč jasno in nedvoumno določa, da pri ugotavljanju presežnih delavcev ohrani zaposlitev tisti delavec, ki ima večjo delovno uspešnost. Šele v primeru enake delovne uspešnosti je mogoče uporabiti prvo korekcijsko merilo in sicer strokovno izobrazbo. Omenjeni predpis tožene stranke zato izhaja iz napačne pravne podlage, saj delovna uspešnost ni izločilni, temveč temeljni kriterij, vsi ostali kriteriji pa pridejo v poštev le v primeru, da imajo delavci enako delovno uspešnost. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede temeljnega kriterija, je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi napačno zaključilo, da delavci tožene stranke niso bili neenakopravno obravnavani. Tožnik tudi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da trije delavci niso bili ocenjeni po kriteriju delovne uspešnosti, vendar na tej podlagi napačno zaključuje, da to ne vpliva na zakonitost postopka razreševanja presežnih delavcev. Meni, da ni mogoče od celotnega števila delavca nekatere oceniti, nekatere pa ne, ker so bili v času ocenjevanja odsotni. Tudi te delavce bi morala tožena stranka oceniti in šele po opravljeni ocenitvi nadaljevati z izločilnimi kriteriji. Nadalje navaja, da izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede drugega uporabljenega kriterija, to je strokovne izobrazbe. Glede na interne pravilnike tožene stranke in izvedene dokaze, je tožena stranka ravnala nepravilno, ko je za vse delavce na delovnem mestu transportni komercialist štela, da imajo potrebno strokovno izobrazbo. Kljub jasnim listinskim dokazom je tako stališče zavzelo tudi sodišče prve stopnje in svojo odločitev utemeljilo zgolj na izpovedi delavke tožene stranke R. V.. Ta je povedala, da se je s sklepom z dne 20.12.1993 vsem delavcem, ki so delali na omenjenem delovnem mestu, priznala usposobljenost za to delovno mesto. Za takšno ravnanje pa tožena stranka ni imela nobene pravne podlage, saj ni sporno, da za tri delavce ni listinskih dokazov, da bi imeli ustrezno strokovno izobrazbo. Ker tožena stranka ni dokazala, da je strokovno izobrazbo vsem delavcem priznala v skladu z veljavnimi internimi akti, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tudi zaradi tega je bil tožnik neenakopravno obravnavan napram delavcem, ki te izobrazbe nimajo. Zaradi tega je mnenja, da v primeru, če bi sodišče prve stopnje pravilno izločilo tri delavce, ki niso bili ocenjeni po kriteriju delovne uspešnosti in tri delavce, za katere tožena stranka ni predložila listin, da izpolnjujejo pogoj zahtevane strokovne izobrazbe, bi moralo ugotoviti, da mu delovno razmerje ni zakonito prenehalo, saj bi se ob upoštevanju navedenih dejstev od 11 delavcev, kolikor je bilo potrebnih presežnih delavcev, uvrstil na 12. mesto, ki je zagotavljalo ohranitev delovnega razmerja. Poleg tega navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ko je v izreku sodbe potrdilo sklepe tožene stranke, ki jih je izpodbijal. Takšen izrek pomeni prekoračitev zahtevka, saj zahtevka po potrditvi sklepov ni nihče postavil. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka v postopku ugotavljanja presežnih delavcev glede na določbo 11. odst. 13. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93) vsa pooblastila, da je sama določila prag delovne uspešnosti in določila, kateri delavci še ustrezajo pogojem delovne uspešnosti. Vendar, ob različni ureditvi vrstnega reda kriterijev za ohranitev zaposlitve delavcev po določilih SKPG in kolektivne pogodbe dejavnosti, sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz temeljne opredelitve v določilih SKPG, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve delavcev pri toženi stranki delovna uspešnost. Pri presoji zakonitosti postopka ugotavljanja presežnih delavcev bi po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo izhajati iz določb Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur.l. RS št. 1/92), ki v 55. členu kot prvo merilo za ohranitev zaposlitve določa strokovno izobrazbo in je delovna uspešnost šele prvi izločilni kriterij. V zvezi s tem je treba poudariti, da je glede na drugačne določbe panožne kolektivne pogodbe napram določbam SKPG imela tožena stranka vso pravico, da je kot temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve v postopku ugotavljanja presežnih delavcev v svojih aktih določila strokovno izobrazbo, kriterij delovne uspešnosti pa je opredelila kot izločilni kriterij. Ravno glede temeljnega kriterija strokovne izobrazbe pa je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, ko je sledilo navedbam tožene stranke, da so vsi delavci na delovnem mestu "transportni komercialist" izpolnjevali pogoj strokovne izobrazbe. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je delavski svet tožene stranke že dne 29.7.1977 sprejel sklep, da bi morali imeti vsi delavci, med njimi tudi transportni komercialisti, za opravljanje delovnega mesta opravljen strokovni izpit. Iz listinskih dokazov pa ne izhaja, da bi trije delavci, ki so bili ocenjevani v postopku ugotavljanja presežnih delavcev in ki so ohranili zaposlitev, ta strokovni izpit imeli opravljen. Sodišče prve stopnje bi to okoliščino moralo upoštevati, še posebej, ker gre za temeljni kriterij pri ohranitvi zaposlitve. Že iz tega razloga je tožena stranka postopek ugotavljanja presežnih delavcev izpeljala nezakonito. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem postopku ni zagrešila bistvenih napak, je zaradi tega najmanj preuranjen. Tudi glede prvega korekcijskega izločilnega kriterija delovne uspešnosti tožena stranka postopka ni izpeljala pravilno. Ni sporno, da trije delavci niso bili ocenjeni iz razloga, ker so bili v času postopka ugotavljanja presežnih delavcev, odsotni. Zato je v zvezi s tem treba poudariti, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno stališče, da to ne vpliva na zakonitost postopka. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da bi tudi te delavce tožena stranka morala oceniti. V kolikor ti delavci v času postopka ugotavljanja presežnih delavcev niso bili na delu, bi jih morala tožena stranka oceniti za obdobje, ko so bili nazadnje na delu. Šele nato bi v postopku lahko prešla na uporabo naslednjega izločilnega kriterija delovnih izkušenj. Tožena stranka tega ni storila, zato je tudi iz tega razloga postopek ugotavljanja presežnih delavcev izpeljala nezakonito. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek, ko je v izreku sodbe potrdilo sklepe tožene stranke, ki jih je tožnik izpodbijal, je treba opozoriti, da je sodišče s takim ravnanjem res kršilo določbe postopka, saj je odločilo v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), ki v 1. odst. 2. člena določa, da odloča sodišče le v mejah postavljenih zahtevkov. Vendar pa pri tem ne gre za tako bistveno kršitev postopka, da bi bilo treba izpodbijano sodbo že samo iz tega razloga razveljaviti. Zaradi vsega navedenega je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da vsi delavci v postopku ugotavljanja presežnih delavcev pri toženi stranki izpolnjujejo pogoje strokovne izobrazbe, ki je temeljno merilo za ohranitev zaposlitve in ko ni upoštevalo dejstva, da trije delavci v postopku niso bili ocenjeni. V posledici tega je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določb 370. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti izpodbijanih sklepov tožene stranke, s katerimi je tožniku prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, izhajati iz določb branžne kolektivne pogodbe in pri tem upoštevati, da je temeljni kriterij za ohranitev zaposlitve pri toženi stranki strokovna izobrazba in da je kriterij delovne uspešnosti šele prvi korekcijski kriterij za ohranitev zaposlitve. Sodišče prve stopnje bo zato moralo preveriti, ali bi tožnik ohranil zaposlitev, v kolikor bi tožena stranka upoštevala, da za tri delavce ni izakazano, da bi izpolnjevali pogoj strokovne izobrazbe in da trije delavci, po kriteriju delovne uspešnosti, niso bili ocenjeni. Šele po izvedbi dokazov v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).