Jedro

Umik tožbe je procesno dejanje v dispoziciji tožeče stranke in naslovljeno na sodišče, ki pravdni postopek vodi. Že gramatikalna razlaga prvega odstavka 188. člena ZPP vodi do zaključka, da tožbo lahko umakne le tožeča stranka, torej tista stranka, ki je z vložitvijo tožbe tudi uveljavljala pravno varstvo. Zato umika tožbe ne more posredovati sodišču nasprotna stranka brez izrecnega pooblastila tožeče stranke.

V pravdnem postopku velja načelo zakonitosti, kar pomeni, da sodišče postopa po procesnem redu, kakršnega določa zakon in upošteva zunajprocesne dogovore strank glede postopka le tedaj, ko so v zakonu izrecno dopuščeni oziroma predvideni. Zato zunajsodni dogovor strank, po katerem se ena stranka zaveže umakniti tožbo, nima neposrednih procesnih učinkov v smislu, da bi sodišče lahko štelo, da je tožba umaknjena tudi, če stranka nato pred sodiščem izjave o umiku tožbe ne bo podala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi VL 46320/2015 z dne 21. 4. 2015 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in postopek ustavilo. Tako je odločilo, ker je tožeča stranka v soglasju s toženo stranko dne 22. 6. 2016 tožbo umaknila.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, toženi stranki pa naložitev povračila stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke.

3. Ker se skladno s prvim odstavkom 366. člena ZPP v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe zakona o odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče vloženega odgovora tožene stranke na pritožbo ni obravnavalo.

4. Kot izhaja iz spisovnega gradiva – faks sporočila tožene stranke z dne 22. 6. 2016, je tožena stranka sodišču posredovala dogovor pravdnih strank o dejanski višini in poplačilu dolga v zadevi X Pg 2947/2015 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, ki naj bi bil sklenjen dne 16. 6. 2016 in v katerem tožeča stranka v navedeni pravdni zadevi umika tožbo zoper toženo stranko, slednja pa se z umikom tožbe strinja.

5. Umik tožbe je procesno dejanje v dispoziciji tožeče stranke in naslovljeno na sodišče, ki pravdni postopek vodi. Že gramatikalna razlaga prvega odstavka 188. člena ZPP vodi do zaključka, da tožbo lahko umakne le tožeča stranka, torej tista stranka, ki je z vložitvijo tožbe tudi uveljavljala pravno varstvo. Zato umika tožbe ne more posredovati sodišču nasprotna stranka brez izrecnega pooblastila tožeče stranke.

6. V pravdnem postopku velja načelo zakonitosti, kar pomeni, da sodišče postopa po procesnem redu, kakršnega določa zakon in upošteva zunajprocesne dogovore strank glede postopka le tedaj, ko so v zakonu izrecno dopuščeni oziroma predvideni. Zato zunajsodni dogovor strank, po katerem se ena stranka zaveže umakniti tožbo, nima neposrednih procesnih učinkov v smislu, da bi sodišče lahko štelo, da je tožba umaknjena tudi, če stranka nato pred sodiščem izjave o umiku tožbe ne bo podala (A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 218).

7. Tako se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče kršilo določbo prvega odstavka 188. člena ZPP, ker je po toženi stranki predloženi dogovor med pravdnima strankama štelo kot tožnikovo procesno dejanje umika tožbe, na kar pravilno opozarja pritožnik, s tem pa zagrešilo izrecno uveljavljano bistveno postopkovno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP.

8. Utemeljeni tožnikovi pritožbi je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.