Jedro

Tožnik navaja razloge, s katerimi oporeka utemeljenosti izvršilnega naslova. Sodišče v celoti soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije, prvostopenjski upravni organ, je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva odločila, da se zoper dolžnika A.A. opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 14. 6. 2016 skupaj 8.813,32 EUR, od tega 7.861,73 EUR glavnice, 926,59 EUR zamudnih obresti in 25 EUR stroškov sklepa. Določila je način izvršbe z rubežem dolžnikovih denarnih sredstev. Odločitev je utemeljila z navedbo izvršilnih naslovov (171), podatkom o datumu o izvršljivosti, zneskom (stroški, obresti in skupaj) in pojasnila, da dolžnik obveznosti ni poravnal v predpisanem roku, zato je bilo treba zoper njega, v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), začeti davčno izvršbo.

2. Zoper navedeni sklep je pritožnik vložil pritožbo, o kateri je odločal drugostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev. Pritožbo je zavrnil in odločitev utemeljil s podatkom, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine določene v 151. členu ZDavP-2. Pritožbeni organ je zavrnil pritožbene razloge, da pritožnik kot lastnik in direktor podjetja nima ustrezno urejenega zavarovanja in da prispevkov za socialno varnost iz tega naslova niti ni bilo mogoče plačevati, ker podjetje v obdobju od 15. 1. 2014 do 21. 12. 2015, ni poslovalo. Te navedbe namreč po mnenju drugostopenjskega organa ne morejo vplivati na odločitev v zadevi, ker je iz spisa zadeve razvidno, da je pritožnik preko sistema e-Davki vložil obračune prispevkov za socialno varnost (OPSVL) za mesec januar 2014 (16. 1. 2014 do 31. 1. 2014) in za vse nadaljnje mesece do meseca decembra 2015 (1. 12. 2015 do 20. 12. 2015, ki v skladu z določbo 145. člena ZDavP-2 predstavljajo veljavne izvršilne naslove za terjane obveznosti. Pojasnil je tudi, da v skladu z določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Tudi sicer pritožnik ne navaja, da bi bila katera od navedenih obveznosti poravnana, nasprotno, navaja, da prispevkov ni bilo mogoče plačevati. Tako so za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke, v tem postopku pa se presoja samo pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. V tem postopku se ne obravnavajo morebitne domnevne nepravilnosti pri vodenju postopka ZZZS. Prav tako ne more biti slab materialni položaj pritožnika tisti, ki bi vplival na postopek vodenja izvršbe, izvrševalec sklepa je vezan na določbe ZDavP-2, ki določajo izvzetja in omejitve pri izvršbi.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da dolg zavrača. Sklicuje se na pravico do sodnega varstva ter pravico do pravnega sredstva, kot ustavni kategoriji in navaja, da glede na okoliščine dolga zahteva sodno varstva pri odločanju o izbrisu oziroma odpisu nastalega dolga. Na nastali dolg ga namreč nihče ni opozoril, ne pristojni organ FURS, ne ZZZS v Mozirju ali Ravnah na Koroškem. Edini uradni dokument, ki ga je dobil, je bil dokument ZZZS, OE Ravne na Koroškem, poslan 24. 12. 2015, v katerem je bil opozorjen, da se mora v roku 8 dni obvezno zavarovati. Povod za dopis je bil njegov obisk za ZZZS Mozirje, ker je potreboval informacijo o tem, kako naj se kot družbenik podjetja pravilno zavaruje. Pojasnjuje, da njegovo podjetje v času od 15. 1. 2014 do 21. 12. 2015 ni beležilo nobenega poslovanja, zato se o tem problemu takrat ni informiral. Šele ko je podjetje pričelo z novo dejavnostjo, je želel pridobiti informacijo kako pravilno zavarovati sebe kot direktorja. Tako je 14. 12. 2015 organ, ki je vodil postopek ugotovil, da nima ustreznega zavarovanja. Ker postopek ni bil ustrezno voden, se je pritožil na ZZZS Ravne na Koroškem, ki so pritožbo kot neutemeljeno zavrnili, prav tako se je pritožil na ZZZS v Ljubljani. V vseh pritožbah je zatrjeval, da ga nihče od pristojnih organov ZZZS OE Ravne na Koroškem ni obvestil o obveznosti zavarovanja, niti ga niso poučili, da mu nastaja mesečni dolg. Sam sebi ne bi povzročal dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani sklep. Poudarja tudi, da nihče brez uradnega zaslišanja njega kot stranke ne more presojati o tem, kaj naj bi vedel in kaj dejansko ni vedel. Tudi sicer kot lastnik in direktor gospodarske družbe ni dolžan obvladati različnih pravnih področij, da bi lahko vedel kakšne obveznosti nastajajo z odprtjem gospodarske družbe, ampak bi ga o tem bili dolžni obveščati pristojni organi. Glede na njegovo socialno in težko finančno stanje, je zato bil zavarovan kot družinski član. To zavarovanje ima tudi danes, saj ne prejema nobenih prihodkov, niti ni prejemnik socialnih transferjev. Glede na to sodišče naproša za sodno varstvo in še dodatno pojasnjuje, da iz sredstev družbe prispevkov za socialno varnost ni bilo mogoče plačevati. Še vedno pa trdi, da bi, v kolikor bi ga ustrezne institucije obvestile že prvi mesec, ne prišlo do tako visokega dolga. Najmanj kar bi lahko storil je, da bi podjetje zaprl. Svojo pritožbo oziroma zahtevo za sodno varstvo je poslal tudi uradu Varuha za človekove pravice. Kot zavajajočo šteje trditev drugostopenjskega organa, da je sam vložil obračune prispevkov. FURS Velenje ga je na podlagi podatkov za leto 2014 pozval, naj za obdobje od 16. 1. 2014 do 31. 1. 2015 poda obračun prispevkov preko e-Davkov, za leto 2015 pa so mu pojasnili, da podatki v njihovem sistemu še ne izkazujejo, da ni oddal tudi obračunov prispevkov za leto 2015. Tako FURS njegovo oddajo prispevkov za socialno varnost izkorišča. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa prvostopenjskega organa in odločbe organa druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, ki jih je za odločitev ter za zavrnitev pritožbenih ugovorov navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, zato jih ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

7. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Davčna izvršba se izvede na podlagi izvršilnega naslova, ki ga med drugim predstavlja tudi (mesečni) obračun prispevkov za socialno varnost (OPSVL). V obravnavanem primeru tako izvršilni naslov predstavljajo izvršilni naslovi - obračuni prispevkov za socialno varnost za mesec januar 2014 (16. 1. 2014 do 31. 1. 2014) in za vse nadaljnje mesece do meseca decembra 2015 (1. 12. 2015 do 20. 12. 2015), ki jih je tožnik vložil preko sistema e-Davki in ki jih ni poravnal. 8. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi, enako kot v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da bi ga morali pristojni organi opozoriti na nastajanje dolga oziroma na obveznost ustreznega zavarovanja. Navaja tudi, da je šele na njegovo pobudo ZZZS OE Mozirje ugotovil, da nima ustreznega zavarovanja in pojasnjuje, da družba, v kateri je bil lastnik in direktor in je na tej podlagi nastala obveznost zavarovanja, v letih 2014 in 2015 ni poslovala.

9. Tožnik torej navaja razloge, s katerimi oporeka utemeljenosti izvršilnega naslova. Sodišče v celoti soglaša s toženo stranko, da tako zatrjevanje ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 namreč s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi in jih lahko tožnik uveljavlja le z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov.

10. Navedbe tožnika, da njegova težka finančna situacija ne dopušča poravnave obveznosti, na samo zakonitost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati. vpliva pa lahko na sam postopek pri izvrševalcu izvršbe, ki mora upoštevati določbe ZDavP-2 od 159. člena do 160.a člena (Izvzetja in omejitve predmetov davčne izvršbe). Drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo davčno izvršbo, tožnik ne navaja, zato so bili po presoji sodišča v obravnavani zadevi izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa.

11. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.