Jedro

V položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam (extra partes oziroma erga omnes) je nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jih je potrebno bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Zgolj abstraktna možnost sodelovanja v predhodnem postopku ne zadošča; da jo prizadeta oseba lahko učinkovito izkoristi, mora biti o tem postopku obveščena.

Nemožnost sodelovanja prizadete osebe v predhodnem postopku pa ne pomeni, da zaključki sodišča v kontradiktorni pravdi ne morejo sovpadati z ugotovitvami upravnega organa iz predhodnega (nekontradiktornega) postopka. Zgolj na takšni okoliščini ni mogoče utemeljiti kršitve strankine pravice do izjave (8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP); njena presoja je kompleksnejša in odvisna tudi od okoliščin konkretnega primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene revizijske stroške v znesku 923,41 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo valoriziranega zneska v višini 62.395,12 EUR (prej 14,952.367,10 SIT) na podlagi pogodbe o trajni vlogi sredstev, ki jo je 28. 12. 1990 sklenil s pravno prednico toženke. Višino terjatve je utemeljeval z njeno knjigovodsko vrednostjo iz zadnjega obvestila toženkine prednice o višini vloge. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožnika zavezalo k plačilu pravdnih stroškov toženke. Pri ugotavljanju (višine) tožnikove terjatve ni sledilo zahtevani knjigovodski vrednosti, temveč se je oprlo na izračun izvedenke, ki je upoštevala le tisti del trajne vloge, ki so ga sestavljala tožnikova dejanska vplačila v družbo iz naslova njegovih osebnih dohodkov, ne pa tudi ostalega dela trajne vloge, ki je izviral iz razdelitve dobička toženkine prednice za tekoča leta. Opravljeni izračun temelji na ugotovitvi, da razdelitev dobička toženkine prednice na trajne vloge delavcev pomeni oškodovanje družbene lastnine, zaradi česar ji je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) naložila storniranje trajnih vlog, in odločila, naj se za vplačila delavcev vzpostavijo obveznosti družbe, za izplačane dividende pa njene terjatve (dokončna in pravnomočna odločba APPNI št. 380-22/93-IV/ŠK z dne 28. 6. 1996, izdana po opravljenem revizijskem postopku pri prednici toženke). Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da so bili vsi družbeniki obveščeni o postopku revizije in možnosti, da zahtevajo lastnost stranke v postopku, česar tožnik očitno ni storil oziroma temu dejstvu niti ni oporekal. Na razdelitev dobička nanašajoči se del razmerja med tožnikom in toženk(ino prednic)o je označilo za ničen, pravice iz tega naslova pa za nezakonito pridobljene. Zaključilo je, da edina legitimna tožnikova terjatev zoper toženko zadeva vrnitev valorizirane vrednosti njegovih osebnih dohodkov, ki so bili dejansko vplačani v družbo, tožnik pa je z njo v celoti že razpolagal. S pogodbo o prodaji trajne vloge, ki jo je 17. 7. 1992 sklenil z I. L., je namreč slednjemu odstopil celo večjo terjatev (1,000.000,00 SIT), kot bi mu takrat šla iz naslova trajne vloge na račun dejansko opravljenih vplačil v družbo (95.493,40 SIT, valorizirano 737.249,61 SIT).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške. Svojo odločitev je sprejelo ne glede na odločbo APPNI, saj je pritrdilo oceni (delne) ničnosti tožnikove trajne vloge, ki jo je utemeljilo z dodatnimi razlogi. Zavzelo se je za uporabo splošnih določb o ničnosti (104. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR) in opozorilo na takrat veljavno določbo 51. člena Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), ki je urejala razporejanje čistega dobička v skladu s samoupravnimi sporazumi (o temeljih planov organizacij združenega dela s področja turizma v kraju, kjer je igralnica in v širšem turističnem območju). Ker tak akt ni bil sprejet (oziroma se tožnik nanj ni skliceval), toženkina pravna prednica ni mogla prosto razporejati dobička, saj ni mogoče mimo temeljne zakonske opredelitve namena igralništva, kot izhaja iz določbe 2. člena ZIS. Dodalo je, da je imel tožnik v tej pravdi možnost izkazati, da je bila njegova trajna vloga pridobljena na zakonit način, a mu to ni uspelo. Kot je še pojasnilo, ugotavljanje ničnosti pravnih poslov (zaradi oškodovanja družbene lastnine) ni omejeno na tožbo družbenega pravobranilca v smislu določbe 50. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in njegovi (pri)tožbi ugodi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Kot je mogoče razbrati iz obširnih in deloma ponavljajočih se revizijskih navedb, tožnik uvodoma nasprotuje stališču, da je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi ničnosti trajne vloge (ne glede na odločbo APPNI). Takšno stališče je arbitrarno in krši njegove človekove pravice, saj tožnik ni enak pred zakonom in nima pravice do pravnega sredstva oziroma varstva. Ničnost trajne vloge je sodišče ugotovilo, ne da bi vpogledalo kakšen sklep o delitvi dobička. Meni, da so bile trajne vloge dopustne tudi po določbah ZIS. Splošnih določb o ničnosti v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, ker gre za specialno ureditev (treba je upoštevati knjigovodsko vrednost konkretne trajne vloge, v katero ne odločba APPNI ne sodba nista posegli). V nadaljevanju revizije tožnik nasprotuje možnosti učinkovanja odločbe APPNI na njegov pravni položaj. Za takšen učinek bi morala biti odločba tožniku vročena, saj bi mu bilo le tako zagotovljeno pravno varstvo (drugi odstavek 48b. člena ZLPP). Odločba mu ni bila vročena niti ni bil obveščen o postopku revizije. Sklicevanje sodišča na določbo 139. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tem ocenjuje kot zmotno in arbitrarno. Revizijski postopek je specialen, tožnik pa ni imel razloga, da bi med revizijo zahteval, da se ga v postopek pripusti kot stranko. Tega delavci nasploh niso počeli in kaj takega bi bilo od njih tudi nerazumno pričakovati, saj niso mogli predvideti, da bo odločba APPNI zanje neugodna. Opozarja tudi, da odločba APPNI tožnika in njegove konkretne trajne vloge ne obravnava, temveč vsebuje le splošne ugotovitve. Tožnik poudarja, da ni oškodoval družbene lastnine in da delavci pri odločanju o delitvi dobička niso imeli nič. Pojasnjuje, da je višina obveznosti pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo, lahko drugačna od knjigovodske le v treh primerih, ki bi vsakemu posamezniku zagotavljali varstvo polne jurisdikcije (A: če bi bilo oškodovanje družbene lastnine ugotovljeno v revizijskem postopku, B: če bi v pravdi Pg 265/96, v kateri je toženka izpodbijala odločbo APPNI, sodišče odločilo drugače, in C: če bi družbeni pravobranilec vložil tožbo za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala). Ker nobeden od teh primerov ni podan (odločba APPNI in sodba Pg 265/96 ne omenjata konkretno tožnika in njegove vloge, pravobranilec pa ustrezne tožbe ni vložil; tožnik se sklicuje še na razloge omenjene sodbe Pg 265/96 in dodaja, da se je toženka v tisti pravdi pravdala navidezno, sodišče pa ni dopustilo udeležbe nekaterim fizičnim osebam, ker da se njihovih pravic ne tiče), je tožnik s poslovnimi listinami dokazal zatrjevano (knjigovodsko) vrednost svoje trajne vloge, sodbi sodišč nižjih stopenj pa o tem nimata razlogov. Revident meni, da je dolžan dokazati zgolj knjigovodsko vrednost trajne vloge, ne pa, da je ta imela v celoti podlago v zakonu oziroma, da ni oškodoval družbenega premoženja, zato je očitek sodišča o takšni nedokazanosti zmoten. Tudi zakon določa, da je toženka dolžna tožniku izplačati trajno vlogo v višini, ki jo izkazujejo knjigovodski podatki ob začetku lastninskega preoblikovanja igralnice (9. člen Zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo in o strukturi kapitala pravnih oseb, ki opravljajo dejavnost prirejanja posebnih iger na srečo – v nadaljevanju ZLPPOD). V zvezi s tem se revident ne strinja, da so bili njegovi pritožbeni očitki v zvezi z izračunom obveznosti po ZLPPOD presplošni, zaradi česar nanje ni bilo treba odgovarjati (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodišče je angažiralo izvedenko, čeprav bi lahko izračun po 8. členu ZLPPOD opravilo samo, nato pa ni dovolilo, da se izračun z izvedenko tudi preveri. Sodišče tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni dovolilo izračuna tožnikove terjatve brez upoštevanja odločbe APPNI. Sodba tudi nima razlogov o tem, da je rezultat izvedenskega mnenja ugotovitev, da je tožnikova terjatev pri toženki ustrezno knjižena in razvidna iz knjigovodskih listin. Pritožbeno sodišče je po tožnikovem prepričanju napačno uporabilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994, ki govori o varstvu polne jurisdikcije, saj je poseg v premoženje dopusten le v skladu z zakonom in ob zagotovljenem sodnem varstvu. V zvezi z odločbo APPNI tožnik še dodaja, da bi morala prednica toženke lastninska razmerja in pravne posle 'uskladiti' ne le v bilanci, temveč tudi dejansko, česar pa ni storila in je takšni uskladitvi celo nasprotovala v pravdi Pg 265/96. Končno meni, da izpodbijana sodba krši njegove ustavne pravice (14., 22., 23. in 33. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju URS), pa tudi Protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Kritično ocenjuje še sodbi, ki ju je revizijsko sodišče izdalo v podobnih zadevah (II Ips 194/2010 in II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010).

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že večkrat pojasnilo, da je sporna odločba APPNI dokončna in pravnomočna upravna odločba, ki glede na svojo vsebino lahko učinkuje tudi proti tretjim (delničarjem, družbenikom in drugim osebam).(1) Izdana je bila v upravnem postopku revizije, ki je bil pri pravni prednici toženke izveden na podlagi določb zakonodaje o lastninjenju podjetij, ki prirejajo posebne igre na srečo.(2) APPNI je na podlagi drugega odstavka 48b. člena ter 48c. člena ZLPP z odločbo ugotovila oškodovanja družbene lastnine (48a. člen ZLPP) in prednici tožene stranke zaradi odprave teh oškodovanj naložila določene ukrepe za pravilno izkazovanje višine družbenega kapitala, med njimi tudi obsežno zmanjšanje trajnih vlog (48b. člen in 48c. člen ZLPP). Kot izhaja iz pojasnil sodišč nižjih stopenj, je APPNI ugotovila, da povečanja trajnih vlog delavcev iz naslova delitve dobička pomenijo oškodovanje družbene lastnine. V (tej) pravdi, v kateri delavec zoper naslednico pravne osebe z družbenim kapitalom in igralniško dejavnostjo zahteva plačilo terjatve na podlagi njegove trajne vloge, je opisani del upravne odločbe predhodnega pomena (13. čl. ZPP). Oškodovanje družbenega premoženja in ukrep zmanjšanja trajnih vlog namreč v konkretnem primeru sestavljata del spodnje premise sodniškega silogizma.

7. Odvisnost tožnikove terjatve oziroma zahtevka od odločbe APPNI je mogoče razbrati iz materialnopravne ureditve lastninjenja podjetij, ki v primeru ugotovljenega oškodovanja družbenega premoženja v igralnici predvideva uskladitev njenih (korporacijskih) pravnih razmerij. Tožnikov zahtevek temelji na lastninskem preoblikovanju pravne prednice toženke v delniško družbo ter na posledični spremembi kapitalskih deležev fizičnih oseb v obveznosti družbe (prvi in drugi odstavek 8. člena ZLPPOD). Obstoj in višina teh obveznosti ni odvisna od knjigovodskih vrednosti, kot je zmotno skušal prikazati tožnik, temveč od ugotovitev v otvoritveni bilanci, ki jo družba izdela, upoštevaje izid (ugotovitve in naložene ukrepe) revizijskega postopka (tretji odstavek 8. člena ZLPPOD v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZLPPOD ter 8. členom ZZPLP). Sporna odločba APPNI je torej odločilna za zasebne pravice tožnika ter drugih imetnikov trajnih vlog (te bi bile višje, če APPNI ne bi ugotovila oškodovanja družbenega premoženja in naložila zmanjšanja trajnih vlog).(3)

8. V bistveno istovrstnih zadevah je revizijsko sodišče opisani učinek odločbe APPNI (extra partes oziroma erga omnes) že obravnavalo v zvezi s pravico do kontradiktornega postopka (22. člen URS) in zavzelo stališče, da je v primerih širjenja subjektivnih meja pravnomočnosti nujno uveljaviti procesna sredstva, ki naj tretjim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku: zagotoviti jim je treba bodisi, da imajo možnost sodelovanja v prvem postopku, bodisi, da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih.(4) Če bi prizadeta oseba mogla sodelovati v prej izvedenem postopku, katerega rezultat je v kasnejši pravdi prejudicialnega pomena, je pravdno sodišče nanj vezano, sicer pa mora o tem vprašanju samo odločiti v kontradiktornem postopku. V konkretnem revizijskem postopku se je uporabljal ZUP, ki je tretjim osebam na načelni ravni zagotavljal možnost sodelovanja oziroma vpliva na izid postopka (zahteva osebe, da se pripusti v postopek kot stranka, 139. člen ZUP).(5) Vendar zgolj abstraktna možnost udeležbe oziroma opravljanja procesnih dejanj ne zadošča. Nujni predpogoj za vključitev tretjih v postopek namreč je, da so ti o njem obveščeni.(6) Čim je tako, je mogoče govoriti ne le o načelni, temveč tudi konkretni možnosti uresničitve njihove pravice do izjave v postopku. Če prizadeta oseba za (možnost vključitve v) predhodni postopek, ki posega v njen pravni položaj, ni vedela, ji je „dan na sodišču“ treba zagotoviti v pravdi. In nasprotno: stranka se v pravdi ne more sklicevati, da v prejšnjem postopku, o katerem je bila obveščena, ni imela možnosti sodelovati in je zato odločitev iz tega postopka ne more zavezovati.(7)

9. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bil tožnik o revizijskem postopku ustrezno obveščen, vendar je tej ugotovitvi tožnik nasprotoval s pritožbo, sodišče druge stopnje pa na takšne pritožbene očitke ni odgovorilo. Posledično ni jasno, ali je bila tožniku možnost sodelovanja zagotovljena že v revizijskem postopku, v katerem je bila izdana odločba APPNI. Ta odločba zato v tej pravdi ne more biti ovira za tožnikovo pravno ali (in) dejansko izkazovanje, da ni prišlo do (tako obsežnega) oškodovanja družbene lastnine, oziroma da povečanje trajnih vlog ne izvira iz nepravilne ali nezakonite delitve dobička, s čemer bi dosegel zanj ugodnejšo konverzijo trajne vloge v terjatev do toženke. Do ostalih očitkov, ki zadevajo učinkovanje odločbe APPNI, se glede na navedeno ni bilo treba opredeliti.

10. Na tem mestu je opozoriti na neutemeljenost revizijskih očitkov v zvezi z dokaznim bremenom. Nemožnost avtomatične oziroma nekontradiktorne uporabe odločbe APPNI, ki ji v tej pravdi botruje odsotnost ugotovitve o tožnikovi seznanjenosti s postopkom revizije, namreč ne pomeni, da se toženka v svojih trditvah ne more sklicevati na ugotovitve in ukrepe APPNI, temveč le, da mora te trditve dokazati, tožniku pa mora biti v zvezi s tem zagotovljena možnost izjave. Sporna odločba je v opisanem položaju le del procesnega gradiva, ki lahko na sodnikovo odločitev vpliva s svojo prepričljivostjo in ga mora sodišče upoštevati ob lastni presoji dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. Tožnik je vtoževani znesek utemeljeval s knjigovodsko vrednostjo terjatve, takšnemu izračunu pa se je toženka uprla z izrecnim ugovorom, da tožnikova trajna vloga oziroma njeno povečanje (v obsegu, ki presega valorizirani znesek dejanskih vplačil iz naslova tožnikovih osebnih dohodkov) izvira iz nepravilne oziroma nezakonite delitve dobička. Te trditve sestavljajo dejansko podlago konkretnega spora že zato, ker jih tožnik ni prerekal.(8)

11. Na opisani dejanski podlagi sta sodišči nižjih stopenj (enako kot APPNI) zaključili, da je bilo z obravnavano delitvijo dobička oškodovano družbeno premoženje, kar sta tudi ustrezno obrazložili. Tožnik v tej pravdi ni uveljavljal nobenih ugovorov, ki bi takšen zaključek zmogli ovreči. V zvezi s tem je opozarjal, da obravnavane delitve dobička ne morejo pomeniti kršitve določbe 48a. člena ZLPP, saj so bile izvršene pred njeno uveljavitvijo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je zakonodajalec z določbo 48a. člena ZLPP oblikoval zakonske domneve o oškodovanju družbene lastnine na podlagi že prej obstoječih norm o ravnanju z družbeno lastnino, zato citirana določba ne učinkuje retroaktivno oziroma ne posega v zakonito pridobljene pravice.(9) Tožnik je še navajal, da ni oškodoval družbene lastnine in da delavci pri delitvi dobička niso imeli nič. Takšne pavšalne navedbe mu ne koristijo, saj oškodovanje družbenega premoženja ni pogojeno z morebitno krivdo imetnikov trajnih vlog. Prav okoliščina, da se tožnik ni (na sklepčen način) uprl toženkinemu ugovoru glede oškodovanja družbene lastnine, sodišču preprečuje upoštevanje knjigovodske vrednosti terjatve (ta bi bila upoštevna le, če takšnega oškodovanja ne bi bilo; glej zgoraj, tč. 7). Navedene okoliščine omogočajo zanesljivo sklepanje, da do zatrjevane kršitve tožnikove pravice do izjave očitno ni prišlo, saj je niti ni poskusil izkoristiti s podajanjem sklepčnih trditev. Zgolj okoliščina, da zaključki upravnega organa in pravdnega sodišča sovpadajo, ne utemeljuje uveljavljane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Izpodbijana odločitev oziroma izračun tožnikove terjatve temelji še na drugih (samostojnih) razlogih, ki prav tako izhajajo iz (neprerekanih) trditev, da presežni del tožnikove terjatve oziroma trajne vloge izvira iz omenjene delitve dobička. Sodišče prve stopnje je menilo, da je ta del tožnikove trajne vloge ničen, to oceno pa je kot samostojni razlog zavrnitve tožbenega zahtevka sprejelo tudi pritožbeno sodišče. Utemeljenosti te ocene revizijski očitki ne uspejo omajati. Zmotno je revidentovo stališče o nemožnosti uporabe splošn(ejš)ih določb o ničnosti. Vse civilnopravne sankcije, določene v obligacijskih in drugih predpisih, so namreč ostale v veljavi ne glede na postopke lastninskega preoblikovanja oziroma zakonodajo o lastninjenju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo.(10) Revident nadalje po nepotrebnem zagovarja veljavnost pogodbe o trajni vlogi, saj ne gre za to, da bi ničnost zadela sàmo pogodbo, temveč povečanje trajne vloge iz naslova (nezakonite) razdelitve dobička. Knjigovodsko vrednost svoje terjatve tožnik tudi zmotno utemeljuje z okoliščino, da družbeni pravobranilec ni vložil tožbe za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti posameznih dejanj ali pogodb, sklenjenih v škodo družbenega kapitala skladno s spremenjeno določbo 50. člena ZLPP. Pri tem spregleda, da citirana določba v konkretni zadevi ni uporabljiva, saj tovrstne tožbe predvideva le za primere, ko oškodovanja družbene lastnine niso bila ugotovljena (prvi stavek drugega odstavka 50. člena ZLPP). Razlogom sodišča prve stopnje, da je bila s takšno razdelitvijo dobička oškodovana družbena lastnina, je sodišče druge stopnje dodalo, da je povečanje trajnih vlog na račun dobička nično tudi zato, ker je (zaradi odsotnosti samoupravnega sporazuma) v nasprotju z omejitvami iz določb 2. člena in 51. člena ZIS. Stališče pritožbenega sodišča je pravilno(11) in pomeni samostojni razlog za opravljeni izračun tožnikove terjatve, revident pa mu obrazloženo niti ne nasprotuje (prvi odstavek 371. člena ZPP).

13. Z navedenimi razlogi je mogoče ovreči tudi tožnikove pripombe zoper izvedensko mnenje, ki izhajajo iz zmotnega prepričanja o upoštevnosti dela trajne vloge, ki izvira iz nepravilne oziroma nezakonite (nične) delitve dobička. Sodišče je sprejelo izvedensko mnenje, ki pri izračunu višine tožnikove terjatve upošteva (tudi v tej pravdi ugotovljeno) oškodovanje družbene lastnine. Takšen izračun je materialnopravno pravilen, saj je višina terjatev imetnikov trajnih vlog z zakonom (posredno) vezana prav na tako okoliščino (glej zgoraj, tč. 7), ki jo je v konkretni pravdi toženka izkazala, tožnik pa je (če te možnosti ni imel v revizijskem postopku, o katerem naj ne bi bil obveščen) ni uspel izpodbiti (glej zgoraj, tč. 10-12). Zmotno je revidentovo (tudi sicer neobrazloženo) prepričanje, da mu sodišče, če je že zaradi izračuna njegove terjatve angažiralo izvedenko, izračuna ni dovolilo preveriti na enak način. Izvedenka je na tožnikove pripombe odgovorila pisno in je bila tudi neposredno zaslišana, na prepoved vprašanja s strani sodišča pa tožnik ni reagiral v smislu določbe 286b. člena ZPP. Vse to je tožniku pojasnilo že sodišče druge stopnje, ki je tudi pravilno ocenilo, da so bili drugi pritožbeni očitki v zvezi z izračunom obveznosti po ZLPPOD presplošni, da bi bilo nanje treba odgovarjati. Na tožnikove pripombe v zvezi z (ne)izvršitvijo ukrepov za odpravo oškodovanja družbene lastnine, ki so bili prednici toženke naloženi z odločbo APPNI, je izvedenka odgovorila ob zaslišanju na naroku za glavno obravnavo z dne 17. 2. 2010, tožnik pa se (tako v pritožbi kot v reviziji) s tem odgovorom ni obrazloženo soočil. 14. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je z revizijo propadel, zato je dolžan toženki povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 923,41 EUR (1650 točk za sestavo odgovora na revizijo, materialni stroški v višini 2 % skupne vrednost storitve do 1000 točk in 1 % presežka nad 1000 točk, povečano za 20 % DDV), ki jih mora tožnik plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 17/2005 z dne 13. 9. 2005, II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010 in II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011. Op. št. (2): Poleg že omenjenega ZLPP in ZLPPOD, ki sta stopila v veljavo leta 1992 oziroma 1997, je (bilo) to področje urejeno še z Zakonom o začasni prepovedi lastninskega preoblikovanja pravnih oseb, ki prirejajo posebne igre na srečo (Ur. l. RS, št. 35/1994 – v nadaljevanju ZZPLP).

Op. št. (3): Njena vsebina je zato civilne narave v smislu sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (primerjaj npr. zadeve Ringeisen proti Avstriji, König proti Nemčiji, Feldbrugge proti Nizozemski in mnoge druge).

Op. št. (4): Sodbe Vrhovnega Sodišča Republike Slovenije II Ips 194/2010 z dne 30. 9. 2010, II Ips 294/2010 z dne 30. 9. 2010 in II Ips 162/2009 z dne 13. 1. 2011. Op. št. (5): Citirano določilo se glasi: „Če pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka, in izda o tem sklep. Zoper sklep, s katerim se mu lastnost stranke ne prizna, je dovoljena posebna pritožba.“ Gre za institut, ki je soroden sosporniški intervenciji v pravdi (202. člen ZPP), na kar med drugim kaže pojem stranke v upravnem postopku (tudi oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka; 49. člen ZUP), ki je širši kot v pravdi in se približuje pojmu sosporniškega intervenienta.

Op. št. (6): Galič, Načelo kontradiktornosti in subjektivne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav – LIX. letnik, 1999, str. 82-83. Op. št. (7): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-280/05 z dne 9. 2. 2006 ter sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 286/2008 z dne 10. 5. 2010. Op. št. (8): Že v tožbi se je skliceval na revizijsko poročilo in odločbo APPNI ter celo opozoril, da je APPNI v revizijskem postopku ugotovila nepravilnosti in prednici toženke naložila popravek knjiženja trajnih vlog delavcev.

Op. št. (9): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 (točka B.3. obrazložitve).

Op. št. (10): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 (predvsem zadnji odstavek B.2. točke obrazložitve).

Op. št. (11): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Ru 25/95 z dne 24. 1. 1997 in I Up 481/2001 z dne 5. 4. 2005.